Decembrske iskrice
Ruska federacija je napadla Ukrajino. Obsodbe se vrstijo. Zahodne države proti Rusiji uvajajo nove in nove sankcije, odnosi so na izjemno nizki točki. Zastavlja se vprašanje, kako to vpliva na raziskovanje vesolja. In nasprotno.
Znana je krilatica, da bi morali predsednika ZDA in Rusije za teden dni poslati na Mednarodno vesoljsko postajo, pa bi bili problemi med narodi rešeni. Tako je za MMC pred leti dejal Igor Rudajev, ki v ruskem Zvezdnem mestu (Zvjozdni gorodok) skrbi za mednarodno sodelovanje.
Znani ameriški astronavt Scott Kelly je v svoji knjigi Vzdržljivost (Endurance) zapisal, da je raziskovanje vesolja, še posebej pa Mednarodna vesoljska postaja (MVP), eden najmočnejših instrumentov mehke moči in povezovanja v mednarodnih odnosih. V vesolje je skupaj letel z ljudmi, s katerimi bi se sicer lahko soočil v bojnih letalih F-15, migih ali suhojih. Med sodelujočimi astronavti in kozmonavti se lahko vzpostavijo skoraj bratski odnosi, med državnimi strukturami močne vezi, ki presegajo tegobe realpolitike.
Sodelovanje med ZDA in Sovjetsko zvezo se je pravzaprav začelo na vrhuncu hladne vojne, sredi 70. let. Takrat sta se strani odločili v nebo poslati svoji "kronski" vesoljski ladji in ju združiti v misiji Apollo-Sojuz. V roke sta si segla Tom Stafford ter Aleksej Leonov in zasejala semena nezlomljivega prijateljstva.
Z misijo Apollo-Sojuz se je začelo štiridesetletno obdobje vse krepkejšega sodelovanja. Uvod je bil počasen, Sovjetska zveza je v 80. letih postavila svojo vesoljsko postajo Mir, prvo večmodularno v zgodovini, ZDA so načrtovale svojo postajo Freedom. Pa se je Sovjetska zveza zlomila in razpadla, denarnica ruskega vesoljskega programa se je osušila, izdelava postaje naslednice Mir 2 se je zamajala. Tudi Američani so na začetku 90. let ugotovili, da je njihov Freedom – skupaj z načrti raziskovanja Lune in Marsa – obsežen in drag. Strani sta se odločili projekta združiti v Mednarodno vesoljsko postajo, še prej pa sta dorekli skupno uporabo Mira, na katerega so začeli leteti Space Shuttli. Združitev ni bila enostavna, na obeh straneh je vzniknila določena količina besa. Primer: Gene Kranz, legendarni nadzornik poletov programa Apollo, naj bi leta 1994 zapustil Naso tudi zaradi tega. A ZDA je bilo delo z Rusi v interesu. V nasprotnem primeru bi lahko rusko tehnično znanje odtekalo denimo v Iran ali na Kitajsko.
In tako je bil leta 1998 izstreljen prvi modul Mednarodne vesoljske postaje, od leta 2000 naprej pa ima nenehno posadko z obeh strani. Skupaj zrejo na planet kot na enotno kroglo in poročajo, da se jim je tudi notranji pogled na svet odtlej spremenil: zavedajo se krhkosti modre krogle, iz vesolja meja ne vidijo.
A ljudje s to izkušnjo so redki. V zgodovini se jih je nabralo zgolj 600. Preostanek ohranja žabjo perspektivo, s katere je svet še naprej krvav, kot je bil skozi desettisoče let človeške zgodovine.
Desetletje krhanja vesoljskih odnosov
Po dobrem desetletju so se začeli tuzemski odnosi precej krhati. Zahod je začel dvigovati obrvi, ko je Rusija leta 2008 poslala vojake v Gruzijo, in naložil sankcije. Še hujše so sledile, ko si je leta 2014 priključila ukrajinski Krim in začela podpirati upornike na vzhodu Ukrajine. Od takrat naprej gre samo še navzdol.
Ameriške sankcije leta 2014 so prizadele tudi rusko vesoljsko industrijo. "Kako naj sodelujemo na področju, ki ga sankcionirate," so se odzvali Rusi. Takratni namestnik ruskega premierja Dimitrij Rogozin je izustil besede, ki odmevajo še danes: "Predlagam, da ZDA dostavijo svoje astronavte na MVP s pomočjo trampolina."
Rogozin je čez nekaj let postal generalni direktor Roskozmosa, ruske vesoljske korporacije, in ta nekonvencionalni, provokativni slog komuniciranja vnesel tudi na vesoljsko področje. Nekoč tiho in profesionalno sodelovanje obeh strani se iz leta v leto bolj krha, ko Rogozin javno izreka težke besede na račun zahodnih partnerjev. Sporočila so številna, eno pa vse bolj odzvanja: Rusija utegne največji skupni svetovni vesoljski projekt, Mednarodno vesoljsko postajo, po letu 2024 zapustiti in poiskati druge partnerje.
Gravitiranje Rusije h Kitajski
In tako nastaja nova vesoljska zveza. Ne med demokratičnimi državami, temveč med avtokracijo in totalitarizmom. Ruski predsednik Vladimir Putin se vse bolje razume z voditeljem Ljudske republike Kitajske, Ši Džinpingom. In Rogozin se vse bolje razume z vodjo Kitajske narodne vesoljske administracije (CNSA) Džang Keijanom. Državi sta napovedali, da bosta skupaj gradili postojanko na Luni. To bo ogromen projekt, ki bo konkuriral ameriškemu Artemisu in bo pustil MVP v senci.
Rusija je tudi izrazila interes za sodelovanje pri kitajski vesoljski postaji Tjangong. A za to je iz tehničnih razlogov malo možnosti (naklon tira je za Ruse neugoden). Zato pa Rusi napovedujejo novo vesoljsko postajo, ki ne bo več mednarodna, temveč nacionalna: ROSS.
Povrhu je ruska vojska pred kratkim razstrelila star sovjetski satelit, katerega tisoče kosov zdaj ogroža Mednarodno vesoljsko postajo, pa tudi posadko, tako astronavte kot kozmonavte. (Ruska vojska ogroženost MVP-ja zanika.)
Nadaljevanje razkroja
Vse to zaostrovanje se je dogajalo še pred napadom Ruske federacije na Ukrajino. Kako bodo zadeve potekale od zdaj, lahko samo ugibamo. Domnevamo lahko, da se bo razkroj nadaljeval, a da najbrž ne bo takojšen.
Kaj bo z obstoječo Mednarodno vesoljsko postajo? Jo bodo Rusi ali Američani zapustili – in to kmalu? Ji zgolj ne bodo podaljšali delovanja do leta 2030?
Najbrž bo letela še leta in leta. Postaja je prepleten mehanizem, kjer vsaka stran zagotavlja nekaj pomembnih elementov. Partnerji se potrebujejo. Odhod enega bi lahko pomenil ali konec postaje ali pa visoke stroške tistega, ki bi na njej ostal, ter nujo po hitrem reševanju nekaterih tehničnih zapletov.
Ameriški odsek (kjer sodelujejo tudi Kanada, Japonska, evropski partnerji ...) zagotavlja veliko večino električne energije in napaja tudi ruski odsek. Rusi sicer imajo nekaj panelov sončnih celic, a premalo za pokrivanje lastnih potreb. Ameriški odsek ima žiroskope za stabilizacijo postaje.
Ruska stran ima vgrajen pogon za dvigovanje tirnice. Postajo redno dvigujejo tudi ruske vesoljske tovorne ladje Progres. Ameriška stran teh zmožnosti od upokojitve Space Shuttlov nima več. Brez Rusov bi postaja prej ali slej nenadzorovano padla na Zemljo. Rusi nadalje skrbijo za navigacijo in obračanje postaje, pri čemer je ključen modul Zvezda.
Pomemben vidik je prevoz ljudi nanjo. Rusi imajo vesoljsko ladjo Sojuz, Američani pa SpaceX-ov Crew Dragon. Toda ta je relativno nov in zato potencialna šibka točka. Če odkrijejo kakšno napako ali pomanjkljivost in ga zato dlje časa prizemljijo, Američani nimajo alternativ. Boeingov Starliner ne bo letel še kakšno leto. V tem primeru bi ameriški odsek ostal brez posadke.
Odpovedo lahko tudi sistemi za vzdrževanje za življenje primernih razmer na kateri koli strani.
Kaj pa, če bi odseka ločili?
Kaj pa, če se odnosi na Zemlji resnično spridijo? V tem primeru bi lahko zaukazali zaprtje lopute med vzhodnim in zahodnim delom. Lahko bi prišlo do neposlušnosti posadke, ki bi ukaz zavrnila. Astronavti in kozmonavti so namreč tesno povezani, sodelujejo leta in leta. Lahko pa bi to dejansko izvedli in nadaljevali projekt kot ločenca v isti hiši z ločenima vhodoma.
Ostaja še scenarij popolne prekinitve sodelovanja pri projektu. Predpostavimo, da Rusija zapusti MVP. Kozmonavti bi lahko odšli s postaje in pustili opremo takšno, kot je. Potem bi morali Američani in Evropejci prevzeti vse vzdrževanje, kar bi bilo z nekaj truda izvedljivo, a dražje, imeli pa bi manj interesa, da jo (pre)dolgo pustijo na nebu.
Lahko bi prišlo tudi do ločitve ruskega in ameriškega odseka, pri čemer bi modul Zarja utegnil ostati na zahodni strani, saj je v lasti Američanov. Toda Zvezda, ki zagotavlja pogon in orientacijo, bi vsekakor odšla. V tem primeru bi bilo treba Zahodnjakom priskrbeti nadomestni modul za pogon in orientacijo. Ena možnost je Začasni nadzori modul (Interim Control Module). Pripravljen je bil v 90. letih za primer, da Zvezda ne bi bila pravočasno izstreljena ali celo uničena. Zatem so ga shranili v skladišče. Danes bi ga morali obnoviti in morda prilagoditi na novo strukturo postaje, kar bi najbrž trajalo mesece ali celo leta.
Za dvigovanje tirnice bi lahko poskrbela ameriška tovorna ladja Cygnus, ki je bila pred kratkim nadgrajena. A ne nujno. Ravno zaradi vojne v Ukrajini so Cygnusi ogroženi. Izstreljujejo jih na raketah Antares, prav tako proizvajalca Northrop Grumman, toda ohišje rakete prihaja iz Ukrajine. Ne le to: Antarese ženejo ruski motorji RD-181. Cygnus bi lahko ostal brez rakete. Združljiv je z Atlasi V (ULA), a ti se počasi poslavljajo in so že vsi prodani.
Mimogrede, tudi ameriške Atlase V ženejo ruski motorji RD-180. Tudi zato je družba United Launch Alliance začela razvijati raketo naslednico, Vulcan z ameriškimi motorji BE-4 proizvajalca Blue Origin, ki pa precej zamujajo.
In še ena informacija povrhu: Američani so nekoč naročili razvoj in izdelavo motorjev RD-180 pri Rusih ravno zato, da bi ohranili rusko raketno industrijo – in da ne bi znanje odtekalo drugim državam. Po zaostritvi sankcij leta 2014 je Rogozin zagrozil s povratnim ukrepom omejitve izvoza RD-180 v ZDA in ameriški zakonodajalci so naložili, da je treba uporabo teh motorjev polagoma prekiniti. Zato United Launch Alliance počasi ugaša program sicer visoko zanesljivih Atlasov V.
MVP oskrbuje tudi japonska vesoljska ladja HTV, vendar ni jasno, ali bi lahko dvigovala tirnico MVP-ja. To so nekoč počele povsem evropske tovorne vesoljske ladje ATV. A te ne letijo več, Esa jih je preoblikovala v podporne module ameriške vesoljske ladje Orion za potovanja do Lune. SpaceX-ov Crew Dragon pa je neprimeren zaradi postavitve motorjev. Po strokovnih medijih je sicer brati špekulacije, da bi mu lahko namestili pogon v prtljažnik, toda razvoj bi najbrž trajal dolgo.
Čeprav se pri ameriških zakonodajalcih že pojavljajo pozivi k temu, scenarij ločitve odsekov ni zelo verjeten zaradi stroškov in tehnične zahtevnosti. Pa tudi zato, ker ZDA načrtujejo, da bo MVP že čez nekaj let imel zaseben, samostojen odsek podjetja Axiom Space, do konca desetletja pa še vsaj eno dodatno zasebno vesoljsko postajo.
A tudi obsežen napad na Ukrajino je bil za večino strokovnjakov nepričakovan ...
Nasa in Roskozmos še za sodelovanje
Ob robu krize sta obe sodelujoči agenciji, Nasa in Roskozmos, izrazili željo po nadaljnjem sodelovanju pri projektu Mednarodne vesoljske postaje.
"Nasa bo še naprej sodelovala z vsemi mednarodnimi partnerji, vključno z Roskozmosom, da zagotovi varno delovanje Mednarodne vesoljske postaje. Tudi ob novih omejitvah izvoza bo civilno sodelovanje med Rusijo in ZDA na področju vesolja mogoče. Nikakršnih sprememb ne načrtujemo," je sporočila Nasa po poročanju space.com.
Roskozmos je na prvi dan napada sporočil, da ceni profesionalne odnose z Naso. Kmalu pa so prispeli tudi izrazi nezadovoljstva. Razlog so svežnji sankcij, ki jih Zahod zadnje dni sprejema drugega za drugim, in so po besedah ameriškega predsednika Joeja Bidna uperjeni tudi proti ruski vesoljski industriji.
Rogozin: Nas želite stran že januarja 2023?
Vodja Roskozmosa Rogozin je na Twitterju objavil ogorčen in kljubovalen odziv. "Nam želite onemogočiti kupovanje elektronike, odporne na sevanje? To počnete že od leta 2014. Kot ste morda opazili, še vedno izdelujemo našo vesoljsko opremo. In pospešili bomo proizvodnjo potrebnih komponent doma."
ZDA je nadalje obtožil, da želi preostalemu svetu preprečiti izstrelitve na ruskih raketah, "najbolj zanesljivih na svetu", in izkriviti konkurenčnost svetovnega trga. "To že vemo. Nič novega. Ostajamo tukaj in pripravljeni smo na odgovor."
Rogozin je naslovil tudi sodelovanje pri MVP-ju. "Želite uničiti naše sodelovanje pri MVP-ju začenši s 1. januarjem 2023? Ali tega ne počnete že, ko omejujete izmenjavo astronavtov in kozmonavtov med našimi centri za trening? Ali želite povsem sami nadzorovati MVP?" Bidna je opomnil, da se postaja zanaša na ruski pogon in ruske vesoljske ladje tako za dvigovanje tirnice kot za izogibanje vesoljskim smetem. Ne le to, ruski Progresi bodo potrebni za nadzorovano iztirjenje postaje in varen padec v Tihi ocean (Američani to načrtujejo po letu 2030, poglavje 4). "Če blokirate sodelovanje z nami, kdo bo preprečil, da MVP nenadzorovano pade na ozemlje ZDA ali Evrope? Obstaja tudi možnost padca 500-tonske naprave na Indijo ali Kitajsko. Bi jih radi ogrozili s tem? Gospodje, ko pripravljate svoje sankcije, preverite, kdo jih pripravlja, in se prepričajte, da nima Alzheimerjeve bolezni," je zapisal.
Kaj bo z evropsko-rusko misijo na Mars
Evropska vesoljska agencija (Esa) z Roskozmosom že dolgo izvaja robotski program raziskovanja Marsa, ExoMars.
Prvi del programa se je začel leta 2016 z orbiterjem TGO, ki lepo kroži okoli Marsa, in pristajalnikom Schiaparelli, ki se je raztreščil. Druga tranša vsebuje ruski pristajalnik Kazačok in evropski rover Rosalind Franklin. Izstreljena naj bi bila letos na ruski raketi Proton-M. Pa bosta?
Verjetno da, a spet – ne nujno. Generalni direktor Ese Josef Aschbacher je zapisal: "Civilno sodelovanje v vesolju – obstoječemu konfliktu navkljub – ostaja most. Esa bo še naprej delala pri programih, vključno z MVP-jem in ExoMarsom, in izpolnjevala obveznosti do držav članic ter partnerjev. Še naprej bomo spremljali razvoj dogodkov. Jezen sem in zaskrbljen zaradi agresije nad Ukrajino, ki se še poslabšuje. Skupaj z državami članicami bomo sprejeli vse potrebne odločitve. A za zdaj naša podpora programom in kolegom ostaja." Podobno je v sporočilu za javnost zapisala Esa.
Esa kaj veliko alternative nima. Nadomestno raketo z ustrezno zmogljivostjo do Marsa je z danes na jutri težko dobiti. Kaj šele nadomestiti marsovsko pristajalno platformo vključno s programjem. Če bi se Rusija umaknila iz programa, bo najbrž Rosalind Franklin šel v muzej.
Vprašanje je, ali bo lahko Rosalind Franklin, visokotehnološki rover, ob sankcijah prečkal mejo, ki ga ločuje od izstrelišča v Bajkonurju.
Nič več tropskih Sojuzov?
Ruske rakete Sojuz-2 že dolgo vzletajo z evropskega izstrelitvenega središča Kourou v Francoski Gvajani. Evropska družba ArianeSpace si je tako pred 10 leti zagotovila relativno poceni in zanesljivo srednjenosilno raketo. Pogodba se kmalu izteče. Ob zdajšnjem razvoju dogodkov je najbrž ne bodo podaljšali.
Še več, Roskozmos je sporočil, da je zaradi sankcij odpoklical svoje osebje iz Kouroua. Tako je pod vprašajem naslednji tamkajšnji polet Sojuza-2 s sateliti Galileo. To pušča Eso in tudi Evropsko komisijo v neugodnem položaju. Vege so prešibke, prgišče preostalih Arian 5 je zapolnjenih, Ariane 6 najbrž še vsaj leto ne bo letela. Kdo bo izstrelil osirotela Galilea?
Na Sojuzih-2 in pod dežnikom ArianeSpacea so do zdaj izstreljevali satelite omrežja OneWeb. Zdaj postaja vse bolj verjetno, da bodo posel prevzeli Indijci.
Uničena ukrajinska izstrelitvena industrija?
Ukrajina ima dve znani vesoljski podjetji. Prvo je Južmaš (Yuzhmash), drugo Južnoje (Yuzhnoye). Drugo denimo izdeluje vesoljska plovila, rakete Zenit in Ciklon, v času Sovjetske zveze medcelinske balistične rakete ...
V kaosu vojne iz Ukrajine prihajajo nasprotujoče si informacije. Mednarodno študentsko omrežje JURIST navaja vir, da sta obe tovarni povsem uničeni. To so za zdaj nepreverjene informacije. Uveljavljeni ruski vesoljski novinar Anatolij Zak pa po drugi strani pravi, da informacije o uničenju najbrž ne držijo. V prihodnjih dneh bo situacija jasnejša.
Če sta podjetji uničeni, to ne bo katastrofa le zanju. Prav Južnoje izdeluje ohišje zgoraj omenjenih raket Antares. Ne le to. Južnoje proizvaja tudi motorje RD-869 za AVUM, četrto stopnjo rakete Vega. Vego trži evropski ArianeSpace. Bo treba razviti novo četrto stopnjo? Koliko Veg bo še lahko proizvedenih? Bodo ostale prizemljene za leta?
Tudi če Južnoje in Južmaš še stojita, kako bosta lahko poslovala z Evropo in svetom v primeru ruske okupacije?
Astronavt Tom Stafford in kozmonavt Aleksej Leonov sta po stisku rok v vesolju leta 1975 postala tesno povezana. Rus je postal celo boter Staffordovih otrok. Prijateljstvo je trajalo do smrti Leonova leta 2019.
To je moč skupnega raziskovanja vesolja. In moč, ki ji pojema sapa.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje