Odkar so Američani pred petimi leti upokojili Space Shuttle, edina pot do te orbitalne postojanke vodi skozi kraj, ki nosi ime Zviozdni gorodok ali - Zvezdno mesto. Za njim je dolga zgodovina, saj je v njem nastajal tako rekoč celoten vesoljski program stare Sovjetske zveze, pa tudi veliko ruskega. Vsekakor se je s to naselbino seznanil skoraj vsak, ki je v zadnjih desetletjih odšel v vesolje (razen Kitajcev, ki razvijajo lastno vesoljsko postajo).
Da sodelovanje med Roscosmosom in ZDA, Kanado, Japonsko ter državami članicami Ese poteka čim bolj gladko, skrbi Igor Rudajev. Te dni se mudi v Sloveniji. Ruska agencija je namreč na ogled postavila nabor zgodovinskih fotoaparatov, ki so jih kozmonavti uporabljali za fotografiranje iz vesolja, med njimi pa so tudi primerki, s katerimi so nastale prve takšne podobe sploh.
Razstavo je vodstvo Zvezdnega mesta pospremilo v Ksevt v Vitanju, kjer bo ta petek ob 18. uri tudi otvoritev.
Za krajši pogovor je Rudajeva, "zunanjega ministra" Zvezdnega mesta, ujel tudi MMC.

Gospod Rudajev, kakšna je vaša vloga v Zvezdnem mestu?
Začel sem pred 30 leti kot specialist za programsko opremo. Nadaljeval sem z urjenjem posadk kot inštruktor. Leta 1992 so ustanovili urad Zvezdnega mesta za mednarodno sodelovanje, ki ga zdaj vodim. Smo del Gagarinovega središča za urjenje kozmonavtov (GCTC), partnerji pri projektu Mednarodne vesoljske postaje (ISS) skupaj z Naso in drugimi vesoljskimi agencijami. Zelo tesno sodelujemo tudi z Evropsko vesoljsko agencijo (Esa) in z njenim Evropskim astronavtskim središčem v Kölnu. Esa ima trenutno na ISS-ju enega svojega astronavta, Britanca Tima Peaka.

Za takšen projekt je treba izjemno obsežno sodelovanje, pa ne le v vesolju. Drug drugega potrebujemo veliko prej, kot se raketa prižge in jih ponese gor. Na Zemlji moramo pripraviti vse potrebno, od logistike, opreme do vseh podrobnosti urjenja posadke. Pri tem so izjemno pomembni medkulturni odnosi. Tudi JAXA je zraven in japonski astronavti gredo na ISS. Lahko si predstavljate, da razlike niso samo v jeziku. Pa vendar morajo sodelovati. Zato je zelo pomembno, da vse zelo dobro začrtamo in usklajujemo delo različnih partnerjev in GCTG-ja. Ta je seveda del Roscosmosa.

V kakšnem smislu so medkulturne razlike ovira pri sodelovanju? S kakšnimi težavami se srečujete?
Sodelujoči morajo imeti veliko dobre volje. Z Eso smo začeli sodelovati leta 1994, ko je prvi evropski astronavt poletel na vesoljsko postajo MIR. To je bil problem - tudi za astronavte. Toda bili so profesionalci, zmožni odmisliti manj pomembne elemente in se osrediniti na to, kar je zares prioriteta. No, danes so posadke mednarodne. Člani prestanejo dve leti skupnih priprav. Dve leti morajo tesno sodelovati, preden se povzpnejo v vesolje. Za uspeh je treba veliko dobre volje vseh strani. Pa vendar, profesionalci so, poleg tega je inženirstvo dandanes zelo mednarodna disciplina.

Kot veste, je uradni jezik na ISS-ju angleščina. Toda na Sojuzu - in danes Sojuzi dostavijo prav vse posadke - je uradni jezik ruščina. Japonci se morajo priučiti obojega. Prav tako se morajo seznaniti z rusko in ameriško kulturo in navadami. V obeh državah morajo preživeti po eno leto. Za ameriške astronavte in ruske kozmonavte to ni tako težko, zato pa precej bolj za japonske. Ti se lahko domov vrnejo kvečjemu za en teden na leto, da opravijo določene nujnosti na domači vesoljski agenciji Jaxa. Podobno velja za Evropejce. Zato je zelo pomembno, da se dobro seznanijo s kulturnimi razlikami, ki ne smejo postati ovira. Medkulturno sodelovanje omogoči, da razumemo težave drugega in se lažje posvetimo nalogam v plovilu.

Mora čisto vsak astronavt prestati trening v vašem centru? Vse te ljudi tudi osebno spoznate?
Čisto vsi člani posadk na ISS-ju se morajo uriti pri nas. To je obvezno. Trening je sicer deljen, približno polovica ga je na ameriških tleh. Po štiri, pet tednov preživijo pri nas, nato se odpravijo v ZDA za šest tednov, pa se vrnejo in spet vadijo. Svojim partnerjem omogočamo urjenje na ruskih sistemih, s katerimi se nato srečujejo na ISS-ju. Večinoma gre za sisteme, ki vzdržujejo razmere za življenje in primerno okolje. Člani posadke se morajo privaditi tudi na Sojuz, poglavitno plovilo za dostavo na postajo. Ko so to vlogo večinoma opravljali znani ameriški vesoljski čolnički, so pa Rusi preživeli toliko več časa v ZDA.

Kot kaže, se Roscosmos trenutno osredinja bolj ali manj na vzdrževanje zmogljivosti za vesoljske polete s posadko in vzdrževanje človeške navzočnosti v nižji orbiti.
Res tukaj predstavljam Roscosmos, toda poudariti moram, da v bistvu prihajam z Gagarinovega središča. To je kopna infrastruktura, namenjena vesolju. Mi smo odgovorni za pripravo poletov s posadko in obenem raziskujemo možnosti za potovanja dlje v vesolje, medtem ko se Roscosmos ukvarja še s številnimi drugimi, včasih izjemno zahtevnimi nalogami. Med drugim sta v zveznem vesoljskem programu trenutno čisto nov kozmodrom in razvoj novih sistemov za polete s posadko. V razvoju sta nova raketa Angara, ki bi dolgoročno lahko omogočala potovanja tudi do Marsa, in vesoljsko plovilo Federacija, ki bo zmožno na ISS dostaviti do šest ljudi. Osredotočamo se na številne cilje.

Nam lahko kaj več razkrijete o tej novi ladji Federacija? Kako daleč ste z razvojem?
Seznanjen sem z njenimi načrti in oblikovanjem, tudi v njej sem bil. To je bilo med letalskim mitingom MAKS, ki je pri Moskvi vsaki dve leti. Kolikor vem, imamo določene težave z njo, predvsem finančne narave. Toda gremo naprej. Upam, da bomo prvo izstrelitev z novega Vzhodnega kozmodroma opazovali leta 2020.

Bo Federacija nadomestila neskončno preizkušeni, a stari Sojuz?
Da. Takšni so načrti. Federacija je dokaj velika, medtem ko je v Sojuzovi kapsuli pravzaprav zelo malo prostora. Astronavt Scott Kelly ni ravno visok. A ko je vstopil vanj, je izjavil: "Fantje, mislim, da sem zelo velik." Federacija bo poskrbela za sveže zmogljivosti, od štirih do šestih potnikov, za nov pristop k sistemom za ohranjanje razmer za življenje in nov pristop do nadzora gibanja. Toda na splošno to ni noben ogromen preboj, prej gre za korak naprej. Veliki preboji bodo morda prišli z revolucionarnimi novostmi, mogoče z jedrskim pogonom, ki je zdaj v sferi znanstvene fantastike.

Je Federacija načrtovana z mislijo na potovanja daleč v vesolje?
Da, v prihodnosti. S tehničnega vidika je danes to še vedno težko izvedljivo. Nismo pripravljeni, nihče na svetu ni. Na dan bomo morali priti z novimi gorivi, z novimi pogonskimi sredstvi. Potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo. Je pa Mars zagotovo med cilji.

Ali je res, da namerava Rusija zgraditi lastno vesoljsko postajo, ko bo obstoječa prenehala delovati?
Mogoče ste naleteli na kakšne govorice. Tega ne morem potrditi. Odločitev je bila, da bo projekt ISS trajal do leta 2024. Kaj se bo zgodil zatem ... to bomo še videli. Mogoče bo to neka druga postaja, mogoče skupen projekt z našimi kitajskimi partnerji, morda s partnerji iz ZDA. Bomo videli.

Kako ste zadovoljni s sodelovanjem z Eso? Na poti je pristajalnik Luna 27, skupen projekt Ese in Roscosmosa, ki bo na Mesecu med drugim preverjal razmere za kolonizacijo. To pa si v mednarodnem sodelovanju želi prvi mož evropske agencije.
Roscosmos in Esa zelo, zelo tesno sodelujeta na različnih področjih, ki niso omejena le na polete s posadko in brez nje. In že čez mesec dni bo, kot ste najbrž že slišali, raketa Proton v vesolje ponesla evropski tovor, robota, ki bo z asteroida pobral nekaj materiala in ga prinesel spet na Zemljo. Skupaj grizemo tudi v zelo zahtevno, a tudi zelo pomembno področje biomedicinskih raziskav. [Sogovornik je najbrž imel v mislih misijo ExoMars, op. a.]

To postaja vse pomembnejše ob tem, da kopica svetovnih akterjev, tako zasebnih kot državnih, napoveduje potovanja vse dlje v vesolje in celo kolonizacijo drugih nebesnih teles. Vaša ustanova se ukvarja tudi s proučevanjem vpliva breztežnostnega prostora na človeško telo. Kaj ste ugotovili?
Najprej moram poudariti, da sam nisem strokovnjak s tega področja in da je znanost o življenju ... vesolje zase [smeh]. V človeškem telesu se skrivajo še ogromno skrivnosti - še posebej v povezavi z vplivom breztežnostnega prostora, ki do njega ni ravno prijazen. Kaj smo do zdaj ugotovili? Še nič zares revolucionarnega. Gre za zahtevno, mučno delo, ki gre naprej le počasi. Korak za korakom. Raziskujemo posledice za kardiovaskularni sistem, za mišičje, nevropsihološke vidike. Kmalu se bo z ISS-ja vrnil astronavt, ki je zgoraj preživel celo leto. Na tleh bodo temeljito preverili njegove psihofizične sposobnosti. Toda kot rečeno, sam nisem raziskovalec s tega področja, zato o teh stvareh raje ne govorim.

Zagotovo pa se precej spoznate na japonske astronavte. Ste namreč eden tistih, ki jim je od znotraj uspelo spoznati kar dve pomembni svetovni vesoljski agenciji. Ne le v Roscosmosu, nekoč ste delali tudi za predhodnico Jaxe. Kako ste to organizacijo doživeli od znotraj. Ste opazili kakšne pomembne razlike?
Res je, delal sem za agencijo NASDA. Super je bilo. Našel sem veliko razlik, toda ne želim delati primerjav. Mogoče le tole: na Japonskem zelo, zelo počasi sprejemajo odločitve. Problem želijo poglobljeno razumeti, proučijo ga z vseh možnih vidikov. V Rusiji radi rečemo, da moraš sedemkrat meriti, preden zarežeš. Japonci izmerijo stokrat. To je lahko zelo koristno. Pa še, ko odločitev enkrat sprejmejo, ji sledijo v vseh podrobnostih. Kulturne zadeve? No, sem že kar star in mi ni težko reči: "Saj ni pomembno, vseeno hvala," in poskrbeti, da JE to povedano na pravi način. Zagotovo je to bila močna lekcija v potrpežljivosti [smeh]. Precej edinstvena izkušnja.

Sodelovali ste tudi pri projektu Prvi Afričan v vesolju. Za kaj je šlo?
Nad moje življenje ste se spravili z mikroskopom [smeh]! Res je, sem skoraj že pozabil. Mark Shuttleworth, Južnoafričan, je bil drugi vesoljski turist [za Dennisom Titom, op. a.], za osem dni je šel na Mednarodno vesoljsko postajo. Leta 2002 sem ga spremljal skozi celotno urjenje v Zvezdnem mestu.

V Slovenijo ste pospremili zelo posebno zbirko predmetov, ki so zaznamovali zgodovino raziskovanja nadzračnega prostora. Kateri je vam najbližji oziroma vas je morda navdihnil?
Okno z Vostoka. Pa kamera, s katero je Herman Titov napravil prve posnetke Zemlje z vesoljske ladje. Zdaj je tukaj v Sloveniji, in TO je edinstvena. Danes imamo na ISS-ju vso najboljšo fotografsko in videoopremo. S tehničnega vidika ni več težav, in kup izkušenj je zadaj. Titov in Vostok 2 pa sta imela šele drugi polet in v mikrogravitaciji počela, kar ni še nihče drug nikoli v zgodovini.

Danes smo prežeti in navdušeni z digitalnimi tehnologijami, povsod so, od komunikacij do videa in fotografij. Toda, kot lahko vidimo, so slavne in unikatne fotografije nastale s pomočjo dokaj preprostih, analognih naprav, pred 55 leti v tem primeru.

Zvezdno mesto na tem svetu predstavlja svetovljanstvo; v njem že dolgo drug z drugim sodelujejo predstavniki različnih narodov in si prizadevajo za doseganje skupnih ciljev. Dobesedno z ramo ob rami, tako kot na ISS-ju. Toda, bo vesolje v prihodnosti še vedno kraj združevanja, ko bo prišel čas za rudarjenje dragocenosti po nebesnih telesih?
Prizadevati si moramo, da bi svetu bolje predstavili svoje izkušnje iz vesolja. Ljudem moramo povedati, kako smo lahko v vesolju dobro sodelovali. Niso nas zanimale politične zagate in zadeve smo speljali. Kmalu se bo z ISS-ja vrnil Mihail Kornijenko, skupaj s Kellyjem. Pred poletom sem Mihaila vprašal, kaj meni o izkušnji. Odvrnil mi je: "Če bi le lahko pripravili predsednika Rusije in ZDA, da preživita sedem dni na postaji, bi takoj rešili vse probleme med narodi."

Tega ne morem dovolj poudariti. Izjemno bi bilo, če bi dejansko lahko pripravili voditelje in predsednike različnih narodov, da skupaj preživijo teden dni na Mednarodni vesoljski postaji. Zagotovo bi bili politični problemi - vsaj tisti mednarodni - hitro rešeni. To je izkušnja, ki spreminja pogled na svet.