Japonci so bili v vesoljski tekmi vedno v nehvaležnem položaju. Oči svetovne javnosti so bile redno uprte v ZDA ali Rusijo (Sovjetsko zvezo), medtem ko so v deželi vzhajajočega sonca pionirskim podvigom sledili z razdalje. Njihovi dosežki, čeprav zavidljive narave, po odmevnosti niso sledili pričakovanjem do ene tehnološko najbolj razvitih držav na svetu.

Ko gre za tekmo, je četrto mesto navadno nehvaležno. Pa četudi si četrta država na svetu, ki je spravila lasten satelit v vesolje, kar je Japonska z Ōsumijem storila leta 1970. Medtem ko imena Nasa, Esa ali Roscosmos hitro odzvanjajo pri večini ljudi, se je le redkokdo srečal s kratico Jaxa, Japonsko agencijo za raziskovanje vesolja.
Prebijanje iz ozadja
Razlogov za to je več. Prvi: pogosto se je lotevala projektov, ki so jih drugi že uspešno postavili. Predhodnica Jaxe je bila ustanovljena jeseni leta 1969, mesece za tem, ko je Neil Armstrong slavno zakorakal po Luni, in zato bila že od začetka korak za drugimi. V korist ji ni bil niti geopolitični položaj. Zaradi demilitarizacije po drugi svetovni vojni dolgo ni smela razvijati vodenih raket, saj so te lahko potencialno uporabne tudi za jedrske konice. Tretji razlog tiči v pogostih polomijah, ki so povzročile precej nejevolje pri Japoncih in samokritičnega posipanja s pepelom.

Jaxa seveda ni brez uspehov, a se ti nanašajo predvsem na bližnje podvige, torej satelite in vesoljske teleskope v zemeljski orbiti. Podvigi, namerjeni dlje v vesolje, so po drugi strani pogosteje pustili grenak priokus.
Led je prebil komet
Japonska potovanja dlje od Zemljine orbite so se začela leta 1985, ko je se središču Osončja približeval veliki Halleyjev komet. Ta svoj spektakel Zemljanom priredi vsakih 75 let, zato priložnosti ni izpustila praktično nobena prava vesoljska sila. Esa se je je lotila s sondo Giotto in prva sploh izvedla bližnja opazovanja kometovega jedra z razdalje 600 kilometrov. S skoraj 9.000 kilometrov sta fotografirali sovjetski sondi Vega 1 in 2. Tudi Japonci pod institutom ISAS, ki je zdaj del Jaxe, so dodali svoj par.
Prva sonda Sakigake (jap. Stezosledec) je leta 1986 Halleyjev komet obletela na razdalji sedmih milijonov kilometrov. Postala je ne le prvo japonsko medplanetarno vesoljsko plovilo, temveč tudi prva v oddaljeno vesolje namenjena sonda, ki je niso izdelali ne v ZDA ne v ZSSR. Njena dvojčica Suisei (jap. za komet) je dosežek izboljšala na 151.000 kilometrov oddaljenosti.
Na tretjem mestu je Japonska pristala še pri raziskovanju Lune. Njeno plovilo Hiten je proti mesecu poletelo leta 1990 in v orbito spustilo satelit Hagomoro, ki pa je skoraj nemudoma odpovedal. Hiten je še nekajkrat obletel tako Luno kot Zemljo, kjer je v atmosferi prvi izvedel zračno zaviranje.

Propadle rdeče vizije
Opogumljena je Japonska oči konec tisočletja usmerila proti rdečemu planetu. Leta 1998 je tja poletela njena prva medplanetarna odprava Nozomi (jap. upanje). Upanja so na ISAS-u vanjo polagali precej. Kmalu se je razblinilo. Tako kot obstoječi Nasin Maven naj bi Nozomi krožil po robu Marsove atmosfere in proučeval njeno interakcijo s sončnim vetrom, a že poprej ga je ravno Sonce nepopravljivo poškodovalo. Še na poti leta 2002 je močnejši izbruh naše zvezde uničil del elektronskega vezja. Robotu so odpovedali številni sistemi, od ventilov do glavnega motorja, zato so ga Japonci poslali na večno parkirišče ob Soncu.
Istega leta je bila Japonska prisiljena odpovedati še razvoj lastnega vesoljskega letala HOPE-X, podobnega ameriškim vesoljskim čolničkom (Space Shuttle). Sodelovanje z njo so začele ostale vesoljske agencije vse pogosteje odpovedovati, zato je Jaxa nujno potrebovala nekaj, kar bi upravičilo stotine milijonov vloženega denarja, pa tudi utrdilo japonski narodni ponos, ki je v vesolju dobil precej udarcev.

Poskusila je z izjemno ambiciozno misijo Hajabusa.
Ko je pred tremi tedni na kometu Čurjumov - Gerasimenko pristala Esina sonda Philae, je bil to za marsikoga deja vu na leto 2005 in dogajanje v japonskem nadzornem središču Sagamihara. Z razdalje stotin milijonov kilometrov so vanj prihajale podobe črno-bele nebesne kepe, okoli katere je napol samostojno brzela sonda in skušala na trdna tla spraviti pristajalni modul.

Rosettin podvig si je nedavno ogledal lep del človeštva, le manjši delež pa ve, da so že pred 15 leti v deželi vzhajajočega sonca sklenili izvesti precej podobno nalogo. Pristati na asteroidu, nazaj prinesti vzorec in prikazati moč domače tehnologije.
Japonski Apollo 13
Leta 2002 so se odločili, da mora vesoljski robot japonskega izvora končati na 330 metrov velikem primerku 4660 Nereus. Ker pa je poleti leta 2000 japonska raketa M-5 odpovedala, so morali vse prihodnje vzlete s to napravo odpovedati. Sokola selca, kar beseda hajabusa v japonščini pomeni, so iz vesoljskega središča Učinoura izstrelili šele maja 2003. Nekaj mesecev zatem so se tri ločene japonske vesoljske družbe povezale v eno, in rojena je bila prava Jaxa. Njeni inženirji so pol tone težko in približno meter veliko Hajabuso poslali proti asteroidu 25143 Itokawi. Pri tem so prestali toliko zapletov in skoraj nerešljivih položajev, da so misijo ameriški mediji opisovali kot robotsko različico neslavnega Apolla 13 in namesto krilatice "Houston, imamo težavo" pri prispevkih o Habajusi pisali kar "Sagamihara, imamo težavo".
Pogon na ione
Hajabusa je bila ne glede na vse precej napredna sonda. Njen glavni pogon so bili ionski motorji, vesoljska tehnologija prihodnosti, ki deluje po načelu "počasi se daleč pride". Štirje ionski stroji na Hajabusi so od sebe dali precej šibko silo, nekaj sto milinjutnov, a dovoljšno za dolgo in energetsko učinkovito potovanje po vakuumu in breztežnostnem prostoru.
Odpoved reakcijskih koles
Asteroidni pas je večinoma za Marsovo orbito in se razteza do približno polovice poti do Jupitra. Do Marsa pride večina sond v devetih mesecih. Orbita Itokawo zanese vse do Zemlje, a kljub temu Hajabusa ni imela sreče z dolžino potovanja. Zagodlo jo je vesoljsko vreme. Na poti je sonda naletela na močnejšo vesoljsko nevihto, ki je poškodovala fotovoltaiko in posledično izvor moči ionskega pogona. Sokol je pot podaljšano preletel v dveh letih in pol. Pod budnimi očmi svetovnih medijev se je v bližini asteroida, poimenovanega po japonskem raketoslovcu Hideu Itokawi, zasidral septembra 2005.
Podobno kot Rosetta ob prihodu do cilja Hajabusa ni pristala, temveč je vzdrževala oddaljenost dvajsetih kilometrov. Pri asteroidu je to lažje, saj se giblje počasneje in bolj predvidljivo kot ledene repatice, a kljub temu noči in dnevi inženirske ekipe niso bili nič lažji. Prave težave so se šele začele: odpovedali sta dve od treh reakcijskih koles, nujnih za obračanje plovila v prostoru po oseh X in Y. Zasilno so usposobili kemične potisnike, a s tem odžirali omejeno pogonsko energijo za druge operacije.
Nov, še neviden svet
Začele so se znanstvene operacije. Hajabusa je asteroid dodobra analizirala in pofotografirala, kar je japonska javnost težko pričakovala. Z besedami ionskega inženirja Hitošija Kuninake: "Hotel sem uzreti svet, ki ga ni videl še nihče." Podobnosti z Rosetto se nadaljujejo. Prvič, komet 67P je dvodelen in verjetno zlepljen iz dveh kometov. Isto na Jaxi pripisujejo Itokawi. Drugič, tako kot se je na komet 67P spustil Philae, je Hajabusa s seboj tovorila mini pristajalni modul Minerva, sicer izdelan v Nemčiji. Velik le deset centimetrov in na Zemlji težak le pol kilograma naj bi se ob šibki težnosti odbijal ter poskakoval po površju Itokawe; s tem pa izvedel meritve na različnih lokacijah. Tudi tu se je zalomilo.
Hajabusa se je novembra 2005 približala asteroidu na nekaj pod 100 metrov in preklopila na avtonomno delovanje, saj zamik v komunikaciji ni omogočal natančnega neposrednega upravljanja. Po načrtu bi se mogla spustiti na 44 metrov in takrat proti Itokawi spustiti drobcenega robota. Iz neznanega razloga je razdaljo odčitala napačno in Minervo izpustila prehitro. Težnost za okoli dva Eifflovega stolpa velikega telesa Minerve ni ujela. Miniaturni skakač je oddrsel v večno črnino in tišino. Podobnega scenarija so se zelo bali tudi na Esi za svoj Philae, ki ga je odbilo kar kilometer visoko.
Spust proti površju
Na Jaxi so kljub temu imeli še precej želez v ognju. Hajabusa je na površje uspešno izstrelila z aluminijasto folijo prekrito kroglo; na njej pa zapisanih na stotisoče imen človeških podpornikov. Glede na odboj svetlobe jo je kanila uporabiti za natančno določanje razdalje med nebesnim telesom ter robotom pri glavnem dejanju: pristanku. Za to bi se moral satelit čisto počasi spustiti do površja (in ne nanj), tam pa z iztegnjeno cevjo poloviti prah in kamenčke. V izziv so zagrizli 19. novembra 2005, ko se je Hajabusa začela spuščati s hitrostjo 12 centimetrov na sekundo.
Nato je japonske inženirje zajel še en glavobol: signal s sonde je v ključnih trenutkih zmanjkal. Sprva so v Samagiharo prejeli sporočilo, da se je sonda ustavila le deset metrov nad površjem te velike, črno-bele skale in tam iz neznanih razlogov obvisela. V živčnem vzdušju so ji ukazali, naj postopek prekine in dvigne, ter v grozi ugotovili, da je po ukazu komunikacija popolnoma ustavila.

Med medijskim obleganjem nadzornega središča in analizo podatkov, ki so po šibki anteni počasi curljali na modri planet, so Japonci naslednji dan ugotovili dve presenetljivi točki. Prva: sonda se je do ponovne vzpostavitve komunikacije dvignila kar 100 kilometrov nad asteroid. Druga: polurno "visenje" na 10 metrih oddaljenosti je bil v resnici na 0 metrih.

Prvič zbrali vzorce z asteroida
23. novembra so namesto slabih novic tako zmagoslavno oznanili: Hajabusa je uspešno izvedla mehek pristanek na tleh asteroida in se tam zadržala kar pol ure, nato se je ponovno dvignila. Bolj kisle so bile ugotovitve, da je postopek za zajem materiala odpovedal. Sonda bi morala v tla izstreliti nekaj izstrelkov, pri čemer bi nekaj peska polovila iztegnjena zajemna cev. Tudi izstrelki so zatajili. Nekaj drobcev je vseeno zaneslo vanjo, zato so jo jaxovci zapečatili in pripravili za poznejšo vrnitev na Zemljo.

Pristanek na 290 milijonov kilometrov oddaljenem vesoljskem telesu je bil tako zahteven kot pristanek boeinga 747 v ameriškem Velikem kanjonu, so takrat zatrdili na Jaxi. A niso bili prvi. Nenačrtovano pionirstvo je izvedla Nasina sonda NEAR Shoemaker leta 2001. Ko je njeno gorivo šlo h koncu, so se ameriški inženirji odločili tvegati in Shoemakerja počasi spustili na Eros, asteroid v bližini Zemlje. Sonda za to ni bila načrtovana, zato so bili precej presenečeni, ko je dotik z mrzlim telesom prestala nepoškodovana.

Science Hajabusi posveti številko
NEAR Shoemaker je na Erosu večno zaspal, hudo poškodovani Sokol pa se je moral še vrniti na Zemljo. Z dežja pod kap. Cev za gorivo je zamrznila in začela puščati, po sili nesreče pa je bil curek goriva usmerjen na komunikacijsko anteno. Stik s sondo je bil prekinjen za mesec dni. V tem času je popolnoma zmanjkalo goriva za prej omenjene kemične potisnike, ki so že sami bili zasilna rešitev za obračanje in usmerjanje vesoljskega plovila in Hajabusa je ostala negibna.

Ko je že kazalo, da je misija popolnoma propadla, se je japonskim inženirjem porodila premetena rešitev. Kot jim je vesoljsko vreme skoraj uničilo Hajabuso, so ga tokrat izrabili v svojo korist. Zajadrali so na sončnem vetru. Sončevi fotoni, ki jih zvezda neutrudno piha navzven, na velikih sončnih panelih ustvarijo komaj zaznaven pritisk, ki so ga Japonci uporabili za počasen obrat v pravo smer.

Nato so z le dvema delujočima motorjema od štirih počasi sondo počasi dvignili z mrzlega kamna in odkrevsali proti Zemlji. Hajabusa je naš domači planet dosegla šele leta 2010, ko so Japonci sredi avstralske puščave ponosno dvignili dragoceni tovor. Poznejše analize so pokazale, da se je en sam gram avtentičnih zrnc le ujel vanjo, in znanstvena revija Science je ugotovitvam posvetila celotno, posebno izdajo.

Japonska je postala prva država, ki je nazaj na Zemljo prinesla vzorec asteorida, in to zaradi Jaxine ekipe, ki ni obupala pri okvari skoraj vsega, kar se je lahko pokvarilo.

Prihaja Hajabusa 2
Še več. Danes, leta 2014, se vrača. Z večjo, boljšo, naprednejšo sondo Hajabusa 2. Lekcije prve odprave so bile trde in Jaxa namerava tokratno različico opraviti, kot je treba. Ob 4.22 po našem času je z japonskega izstrelišča Tanegašima vzletela raketa H-2A, ki je proti asteoridu 1999 JU3 ponesla novo izvedbo. Gre za skoraj identično zasnovo sonde kot v prvem poskusu in zelo podobne cilje; le z nadgrajeno opremo in bolj ambicioznimi znanstvenimi načrti.

Sokol selec 2 bo letel s pomočjo ionskih motorjev, ki imajo v primerjavi s prvotnimi boljši izkoristek ksenonskega goriva in za petino močnejši potisk. Kot poroča Space.com, so na Jaxi pripravili naprednejšo programsko opremo za avtonomno delovanje, veliko sistemov pa podvojili, če gre kateri po zlu.

Na približno kilometer velik asteroid bo Sokol 2 spustil dva pristajalna modula. Srečo bo drugič poskušala Minerva, pridružil pa se ji bo spet v Nemčiji izdelani MASCOT (Mobile Asteriod Surface Scout). Oba bosta skakljala po skali in izvajala meritve na različnih lokacijah. Na Jaxi menijo, da je 1999 JU3 "mineštra" več različnih asteroidov, zato bi morali biti tudi podatki na različnih lokacijah raznoliki.

Asteroidni top
Pred spustom robotov bo sonda obstreljevala asteroid, podobno, kot je to nekoč s kometom storila Nasina misija Deep Impact. Načrtovana eksplozija bo silna, zato je Hajabusa 2 ne bo opravila neposredno. Od nje se bo ločil poseben modul z asteroidnim topom in poslal bakreni izstrelek z eksplozijo 4,5 kilograma razstreliva proti črno-beli gmoti, medtem ko se bo Hajabusa 2 skrila na drugo stran; ko bo nevarnost mimo, pa se vrnila in posnela razdejanje.

In to precej od blizu. V krater se bo - če bo šlo vse po sreči - tudi spustila. Tam bo na voljo material iz notranjosti asteroida, ki bo dopolnil prejšnje vzorce, pobrane pred obstreljevanjem in se, po daljšem opazovanju, tako kot predhodnik vrnil na Zemljo.

Vrnitev konec leta 2020
Za celotno misijo bo Japonska predvidoma namenila 400 milijonov dolarjev, kar je za tovrstni podvig relativno malo - vključuje tudi poldrugo leto delovanja Sokola 2 pri samem asteroidu. Če bo vse šlo po načrtu, bomo o pristalem Sokolu 2 iz MMC-ja poročali že jeseni 2018; da ga je zapustil, pa decembra 2019. Natanko 12 mesecev pozneje naj bi se Hajabusa 2 vrnila k Zemlji in nanjo odvrgla kapsulo z izkupičkom.

Železa v ognju
Japonci sicer, tako kot številni drugi večji narodi sveta, zadnja leta vse bolj polnijo sekcijo načrtov, pa tudi nekaj izvedb je vrednih izpostavljanja. Prva je sonda Akatsuki (jap. zora), ki bi morala krožiti okoli Venere. Toda ko je leta 2010 dosegla ciljni planet, je obenem prišlo do začasne prekinitve komunikacije z Zemljo, zato se ni utirila v orbito okoli zvezde Danice, temveč še do danes nadaljuje kroženje okoli Sonca. Poznejše analize so pokazale, da se je pokvarila zaradi nanosov soli v ventilu med tankom za gorivo in motorjem.

Na isti raketi kot Akatsuki je bila leta 2010 v vesolje poslana sonda prav posebne vrste, IKAROS. Uspešno je razvila sočno jadro, po diagonali veliko 20 metrov, in s pomočjo sončnega vetra letela okoli Venere in nazaj. Japonci so tako prvi demonstrirali uporabnost tehnologije v vesoljski praksi. Do danes je z njeno pomočjo to 315-kilogramsko plovilo pospešilo na hitrost 1.440 kilometrov na uro.

Skupaj z Eso bo predvidoma leta 2016 proti Merkurju poslala še dve sondi BepiColombo, ki se bosta ukvarjali s planetovim magnetnim poljem in z notranjostjo. Leta 2017 nameravajo Japonci spet osvojiti Luno s satelitom in pristajalnim robotom SELENE-2, po letu 2020 pa nanjo samostojno položiti astronavta.

Ameriška Nasa ima z asteroidi še drznejše načrte. Čez dve leti bo proti primerku Bennu poslala OSIRIS-REx, ki naj bi se vrnila do leta 2023. Na drugi, ločeni misiji naj bi leta 2019 ujela manjši asteroid, velik do nekaj deset metrov, ter ga s pomočjo potisnikov ujela in utirila v bližino Zemlje. Sredi 20' let naj bi nanj prvič stopili še ljudje.
Kopanje v otroštvo Osončja
Asteroidi so arheološki ostanki Osončja še iz časov njegovega nastanka. So planetoidi, torej planetom podobna, a od njih neprimerno manjša nebesna telesa. Nastali so v protoplanetarnem disku, kjer se je material počasi lepil skupaj od drobnih zrnc vse do masivnih protoplanetov. Asteroidi in kometi so tisti material, ki se mu ni uspelo združiti v kaj večjega in je ostal zamrznjen v času več kot štiri milijarde let.