Dokazi o obstoju omenjene skupine nebesnih teles so za zdaj še posredni, a bi nove raziskave lahko dodatno osvetlile to vprašanje, piše Scientific American. V začetku leta, bolj natančno 15. februarja, je 11.000-tonska skala priletela v Zemljino atmosfero in prebivalce ruskega mesta Čeljabinsk ujela povsem nepripravljene.
Čeprav je bila skala široka kar 18 metrov, je zaradi bleščanja Sonca niso mogli opaziti, dokler ni vstopila v atmosfero. Šele takrat, ko je vstopila v Zemljino ozračje, so lahko raziskovalci z opazovanjem podali ocene o njeni orbiti.
A te so se tako razlikovale, da raziskovalci niso mogli določiti ene same, na podlagi katere bi lahko iskali asteroide s sorodno orbito in tako določili tiste, za katere je najbolj verjetno, da bodo trčili na Zemljo.
Ena orbita za drugo …
Zato sta se brata Carlos in Raúl de la Fuente Marcos z madridske univerze Complutense težave lotila s surovo računsko močjo in izvedla simulacije na milijarde mogočih orbit, ki bi lahko vodile do trka. S povprečjem desetih najboljših orbit sta nato preiskala Nasin katalog znanih asteroidov, ki so na podobni poti. Našla sta jih okoli 20, velikih med pet in 200 metrov. Po njuni hipotezi gre za dele asteroida, ki je razpadel nekje v zadnjih 40.000 letih in ki bi lahko v prihodnje sledili svojemu čeljabinškemu predhodniku.
A razlogov za paniko ni, pravita, saj bi lahko gravitacijski vpliv planetov rahlo drugače vplival na pot vsakega izmed asteroidov. Prav tako priznavata, da ne vesta zagotovo, kakšne so orbite omenjene skupine asteroidov oz. da niso povezani med seboj ali s čeljabinškim asteroidom. Na previdnost pri ugotavljanju podobnosti med posameznimi asteroidi opozarjajo tudi drugi znanstveniki.