Za Plutonom prostor očitno ni le ogromna, mrzla praznina. Vse več je dokazov o množici mrzlih kep iz kamna in ledu, ki se - ene manjše, druge večje - podrejajo gravitaciji naše osrednje zvezde. Sodeč po znanstveni objavi v reviji Nature so astronomi mejo vidnega sončnega sistema potisnili še precej dlje.

Lani je svetovne medije prevevala novica, da je vesoljska sonda Voyager vstopila v medzvezdni prostor pri približno 120 astronomskih enotah, torej 120-kratniku razdalje med Zemljo in Soncem.

Ekipa znanstvenikov za ameriškim teleskopom v Čilu je odkrila nebesno telo, ki kroži okoli Sonca in je oddaljeno 80 astronomskih enot (12 milijard kilometrov). Nadela mu je delovno ime 2012 VP₁₁₃ in ugotovila, da se s 450 kilometri premera uvršča v kategorijo pritlikavih planetov. Mednje spada tudi Pluton. Za primerjavo: Merkurjev premer znaša slabih 5.000 kilometrov.

Odkritje kaže na obstoj stotin podobnih objektov v regiji ter na možnost obstoja planeta z velikostjo desetih Zemelj, ocenjujeta avtorja raziskave, Scott Sheppard in Chadwick Trujillo z znanstvenega instituta v Carnegieju.

Sončni sistem lahko v grobem razdelimo na tri večja področja. V prvem, Soncu najbližjem, prevladujejo kamniti planeti, kot so Mars, Zemlja, Venera. Ta predel se konča na 4.2 AU s pasom asteroidov. Sledi območje plinskih velikanov (Jupiter, Saturn, Neptun), ki se razteza med petimi in 30 astronomskimi enotami.

Za njim je območje, napolnjeno s tisočerimi ledenimi objekti, t. i. Kuiperjev pas, dom Plutona, in se konča na 50 astronomskih enotah. Heliosfera, torej območje vpliva Sončevega vetra, se razteza vse do 120 astronomskih enot.

Znanstveniki že dolgo domnevajo, da se sončni sistem še daleč zatem nadaljuje v ogromen Oortov oblak, domovanje nepregledne množice kometov, ki sporadično obiščejo osrednjo zvezdo. Za to tezo še ni neposrednih dokazov, a Sheppard meni, da njegovo zadnje odkritje obstoj Oortovega oblaka podpira.

Sedna izgublja primat
Doslej je za najbolj od Sonca oddaljen pritlikavi planet veljala Sedna, osamljen objekt izven Kuiperjevega pasu. Odkrili so jo pred desetimi leti in je s svojo prisotnostjo v "neposeljenem" delu sončnega sistema veljal za anomalijo. Novodkriti 2012 VP₁₁₃ ji dela družbo. Njegova orbita je elipsa, saj se Soncu najbolj približa pri 12 milijardah kilometrov, na najbolj oddaljeni točki pa je 67 milijard kilometrov stran.

Ključ pri določanju ni največja oddaljenost od Sonca, temveč točka največjega približanja. Kometi Oortovega oblaka, ki naj bi se raztezal vse do 50.000 astronomskih enot stran, se Soncu precej bolj približajo in s tem prvenstvo prepustijo novincu 2012 VP113, poroča Guardian.

VP113 je rožnate barve
Oortov oblak naj bi se na svojem zunanjem robu raztezal vse do četrtine celotne poti od Sonca do najbližje druge zvezde, Proksime Kentavre. Rožnati 2012 VP113, ki sicer nosi začasni vzdevek Biden, naj bi označeval drugo skrajnost, sam začetek oblaka.

Za zdaj ni znano, kako je Ooortov oblak repatic nastal. Teoretične možnosti so za zdaj tri. Protagonist prve je planet odpadnik, ki ga je v zgodnjih časih Osončja zaneslo ven, za seboj pa je potegnil veliko snovi. V drugem primeru je okoli našega Osončja zaneslo drugo zvezdo, ki je prav tako povzročila privlak in raztresenje lokalnega materiala, v tretjem pa so to storili planeti okolišnih zvezd.

Kjer je dim, tam je ogenj
Ker je to že drugi večji objekt na sicer (nam znano) praznem območju po Kuiperjevem pasu, si znanstveniki obetajo še precej več. "Kjer je dim, tam je ogenj," je za Guardian dejala Meg Schwamb, planetarna astronomka. Prepričana je, da gre za dokaz o obstoju Oortovega oblaka.

Možnost za odkritje takega telesa je namreč bila precej majhna. Bolj kot se oddaljuje od Sonca, precej temnejši postane in na določeni točki za naše senzorje praktično neviden.

"Ljudem je najbrž neverjetno, da lahko astronomija zazna galaksije milijarde svetlobnih let stran, obenem pa še vedno obstajajo nam neznani in neodkriti predeli sončnega sistema," je za Space.com dejal Kevin Luhman z Univerze v Pensilvaniji.

Glede na omejen predel neba, ki sta ga raziskovalca za odkritje morala opazovati; in glede na statistične možnosti sta izračunala, da bi moralo področje vsebovati vsaj 900 predmetov s premerom najmanj 1.000 kilometrov.

Eliptična orbita
Tako 2012 VP113 kot Sedna okoli Sonca krožita po zelo izraziti elipsi. Njuni tirnici sta nenavadno podobni, zato sta glavna avtorja raziskave odprla možno razlago: kriv je gravitacijski privlak nam še skritega in nevidnega nebesnega telesa. Izračunom bi ustrezala Superzemlja, planet z maso desetih Zemelj, ki bi krožil nekaj sto astronomskih enot stran od Sonca.

WISE: Planeta X ni
Še ena težava obstaja. Nedavno je Nasin satelit WISE končal leta trajajoč pregled neba. Ugotovil je, da na razdalji do 10.000 AU od Sonca ne obstaja noben objekt, ki bi bil večji od Saturna; in da na razdalji do 26.000 AU ne obstaja noben od Jupitra večji objekt.

Avtorja ob tem poudarjata, da je njun predlagani skriti planet precej manjši in manj masiven od Jupitra in Saturna, zato bi ga WISE zlahka spregledal. Iskanje Planeta X se torej nadaljuje, le v manjših velikostih.

Nova obzorja na poti
Scenarij Superzemlje je mogoč, a ne preveč, je za Guardian ugotavljal Stuart Clark. Opozarja na pomanjkanje dokazov ter na možnost, da je podobnost med tirnicama obeh pritlikavih planetov zgolj naključje. Odgovor bo podal predvsem čas in iz leta v leto boljši senzorji. Z njimi je opremljena tudi vesoljska sonda New Horizons, ki pravkar končuje slabo desetletje potovanja. Prihodnje leto bo kot prva sonda sploh od blizu (na 10.000 kilometrov) obiskala Pluton ter se zatem posvetila objektom Kuiperjevega pasu.

Te dni je sicer v astronomskih krogih odjeknila še ena ločena, a precej zanimiva novica.

Asteroid s prstanoma
S pomočjo Evropskega južnega observatorija so odkrili prvi asteroid, ki okoli sebe nosi prstane. Doslej so se z njimi (znano) ponašali le večji planeti, kot sta Jupiter in Saturn. Asteroid Chariklo se ponaša z le 250 kilometri premera, okoli Sonca pa kroži nekje med tirnicama Saturna in Urana. Kljub bližini je pretemen za neposredno opazovanje, zato so lansko poletje astronomi izkoristili priložnost, ko je njegovo ozadje prešla določena zvezda.

Namesto značilnega, enkratnega zmanjšanja svetlosti so zaznali vzorec več zaporednih zmanjšanj svetlosti. Izračuni so pokazali, da se okoli 250-kilometrskega telesa nahajata dva prstana, široka po sedem in tri kilometre.

Za nastanek prstanov so navadno potrebni t. i. pastirski sateliti, lune okoli osrednjega objekta, ki kot pastirji skrbijo, da se krožeči material ne raztrese naokoli. Jupiter in Saturn imata na desetine lun.

Odkritje lune tako pričakujejo tudi na najmanjšem znanem nebesnem telesu, ozaljšanem z ledenimi obroči. Več v galeriji na desni strani.