Ste večkratna svetovna prvakinja v boksu, po izobrazbi pa matematičarka. Gotovo pogosto slišite začudenje, kako gre to dvoje skupaj?
Kar gre (smeh). Pri matematiki moraš imeti malo občutka oziroma talenta, še zmeraj pa je pomembnejše trdo delo. Enako pa velja tudi za šport, pri boksu sem zelo hitro dobila disciplino, ki mi je prav prišla tudi pri študiju, da sem vztrajala.

Sorodna novica Ste za partijo šahovskega boksa?

Ali morebiti igrate šah?
Malo poznam pravila, rajši imam tarok ali pa kakšno drugo družabno igro.

Pred leti sem napisal članek o nekaterih nenavadnih športih in med temi je tudi šahovski boks.
Vem, sem že slišala za ta šport, ki ga sicer nisem nikoli preizkusila. Moj sparing partner Sašo Vorkapić se zelo navdušuje nad njim in bi lahko v tem tekmoval. Nekoč me je šahistka Laura Unuk malo spraševala, ali bi poskusila, ne sicer neposredno. Bolj me skrbi, ali bi lahko to počela celostno, bi bilo zanimivo vedeti, koliko časa traja runda pri vsaki od teh disciplin (smeh).

Boks v Sloveniji ni ravno medijsko najbolj pokrit šport, položaj se je najbrž malo popravil s prihodom Dejana Zavca, ki je oral ledino z naslovi svetovnega prvaka.
Ko sem malo bolj postajala vpeta v boks, je on ravno končeval kariero. Dejan je naredil preboj, tudi nam je bilo zato lažje. Res pa je, da morajo najprej biti uspehi, da to mediji nato pokrijejo, kar pa je čisto logično, Slovenija ima namreč kup vrhunskih športnikov in smo si na neki način konkurenca pri pokritosti.

Sta kaj v stiku?
Bila sva predvsem na začetku moje profesionalne kariere, preskok iz amaterskega v profesionalnega je zelo specifičen, takrat je veliko negotovosti. Pomagal nam je z nekaj nasveti, skupaj sva naredila tudi kakšen trening, enkrat sva celo 'sparirala'. Zgodba vsakega profesionalnega boksarja je drugačna in ni nujno, da greš po istih stopinjah, tudi če imaš istega trenerja, istega menedžerja in istega promotorja, boš vse skupaj doživljal čisto drugače.

Sorodna novica Dejan Zavec: Zaslužki nad milijonom so meja prek človečnosti

Zavec je bil tudi eden prvih gostov Številk. Ko ga spoznaš, hitro ugotoviš, kako prijazen in miren je, nikakor ne ustreza nekim stereotipom, ki so pač ... stereotipi.
Obstaja res veliko stereotipov, zdi se mi, da nekateri borci to včasih tudi napihujejo pri 'face offih' ali pri besednem zbadanju, ampak to je odvisno od primera do primera. Sama sem bila vedno spoštljiva do svojih nasprotnic, kar so mi vračale. Navsezadnje pa smo samo ljudje, nismo neki podivjani psi. Če želiš biti uspešen, moraš trenirati in boksati z glavo, ne pa s čustvi ali pretirano agresijo.

V ta šport ste vstopili malo pred 12. letom. Ste sami imeli na začetku kakšen stereotip?
Ati mi je predlagal, da bi poskusila eno borilno veščino. Prej sem sicer trenirala rokomet, ki je zelo grob šport. Nikoli se sicer nisem počutila, da bi se rada tepla ali kaj podobnega, ampak sem boksu dala priložnost, da vidim, kako sploh poteka. V klubu sem bila toplo sprejeta, to je bil res preskok, bila sem skoraj edino mladoletno dekle, v klubu je bilo še eno, ki mi je nekako vzelo pod svoje okrilje, vsi drugi pa so bili odrasli moški. Na začetku si seveda čisto prestrašen, ampak so me res lepo sprejeli, hitro sem spoznala, da mi vsak hoče le dobro. Skupnost v boksu je sama po sebi zelo prijetna, zdi se mi, da v njej večinoma ni grde nevoščljivosti.

Kako pogosto ste trenirali v prvem letu?
Takoj sem začela s tremi treningi na teden, pri kondiciji nisem imela težav, pri rokometu sem imela prej tudi po pet treningov tedensko. Ko pa smo se s starši in trenerji dogovorili, da bi tekmovala, smo hitro v program dodali več treningov, ob koncu prvega leta sem tako imela štiri, pet treningov, sploh takrat, ko sem začela malo resneje tekmovati in se udeleževati mednarodnih turnirjev.

Večina mladih športnikov se verjetno vidi kot uspešne profesionalne športnike. V kateri fazi pa ste vedeli, da ste res dovolj dobri, da se lahko z boksom uspešno ukvarjate tudi po osnovni in srednji šoli in vas čaka tako uspešna pot, po kateri ste nato tudi šli?
Bolj kot ne so me vrgli v vodo in počakali, ali bom splavala ali pa ne. Že po nekaj mesecih sem imela prvo borbo, nasprotnica je bila hrvaška podprvakinja, pomerili sva se na neki boksarski reviji, ki je bila v diskoteki. Takrat sem bila stara 12 let in takrat niti ne veš, kaj vse te čaka. Zdi se mi, da je, ko si mlajši, vse to lažje, vržejo te vodo in gledajo, kako se boš odzval. Ko si otrok, nimaš takega strahu, ne pred udarci, niti ne razmišljaš, kaj bo, ampak ti samo adrenalin 'šopa' na polno. Tiste, ki pa so začeli trenirati kot odrasli in izrazili željo, da bi tekmovali, je veliko bolj 'stisnilo'. Več premišljujejo, več je treme, večji je pritisk ... Veliko se jih je po prvem porazu hitro odločilo, da to pač ni zanje. Sama sem se na prvem obračunu res dobro počutila, adrenalin je delal kot nor, čisto sem bila evforična. Tudi če tiste tekme ne bi dobila, bi bil občutek najbrž zelo podoben.

Precej stereotipov nastaja in se utrjuje prek filmov, o boksu je posnetih kar nekaj dobrih izdelkov. Ste si kakšnega pogledali, kateri vam je všeč?
Pogledala sem vse Rockyje, gledala sem tudi Punčko za milijon dolarjev, ki se me je še najbolj dotaknila, njena zgodba je bila nekaj posebnega, potem pa je sledil še tisti žalostni konec. Takrat sem videla, kakšna 'garačica' je bila, v njej sem videla sebe, ne kot talent, ampak bolj z vidika, da je vredno poskusiti in garati, ker je potem uspeh oziroma vsaka zmaga še toliko več vredna, kot če bi v to vložil pol manj dela.

To je res specifičen film, sploh v zadnji tretjini, ker gre popolnoma v drugo smer ... v narativ o vrednosti življenja. Pripoveduje o boksarki, ki se začne s športom ukvarjati šele po 30. letu, kar je malce utopično, vseeno pa prav boks v resnici omogoča, da se z njim začneš ukvarjati že kot odrasel in postaneš tekmovalec, pri ženskah je tudi manj konkurence.
Res je, ženski boks še ni toliko razvit, precej jih začne trenirati oziroma tekmovati šele v odraslosti, ko se že osamosvojijo in si rečejo, da bi morda poskusile. Nekaj malega so trenirali tudi v otroštvu, je pa res, da so med mlajšimi bolj popularni drugi borilni športi, sploh med dekleti.

Sorodna novica Šport otrok: od kletvic do prehitrih tekmovalnih ciljev

Okrog boksa in pravzaprav vseh borilnih športov se vrtijo stereotipi o nasilju, v resnici pa je veliko spoštovanja, tako do tekmeca, sodnikov kot športa samega.
Res je, v športu je veliko spoštovanja. Zdi se mi pravilno, da ohranjamo to lepoto borilnih veščin. Vsakogar, ki ti pride nasproti v ringu, moraš spoštovati, vsak mora pokazati neko mero poguma, pa tudi želje. Jasno je, da v ring nihče ne pride, da bi bil samo boksarska vreča, vsak hoče zmagati. To je garaški šport, zato je treba vsakogar spoštovati.

Če smo pri spoštovanju, se včasih zdi, da tega primanjkuje pri recimo tehtanju, ko se nekateri boksarji zbadajo. Seveda je to del psihološke igre, zdi pa se, da je tega vseeno manj pri ženskah.
Zdi se mi, da je pri moških v tej fazi vključen njihov ego in se želijo 'dvigniti' nad nasprotnika že dan prej oziroma ko je srečanje z novinarji, to je včasih že mesec prej. Saj tudi dekleta želimo malo 'ustrašiti' nasprotnico, ampak tega je veliko manj. Trenerji so mi večkrat svetovali, da se moram včasih boriti bolj 'z egom', torej ne, da samo sprejmem udarec in si rečem 'ojoj, dobila je točko, zdaj ji bom pa vrnila z dvema točkama', ampak jo moram udariti tudi močno. Zdi se mi, da moški mogoče prav zaradi ega lahko postanejo agresivnejši in jim to včasih pride prav, navsezadnje so močnejši. Dekleta pa morda delujemo bolj v smeri 'bomo že malo razmislile in skušale rešiti zadevo bolj z glavo'. To je po eni strani zelo dobro, pri drugi pa bi bilo včasih boljše, če glavo malo umakneš in samo nadaljuješ agresijo, če je to potrebno.

Sorodna novica Skalpel − simbol težkega dela zdravstvenih delavcev in opomnik, da je cena uspešne kariere visoka

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost, pred dvema tednoma je gostoval kirurg Uroš Ahčan, ki je priznal, da boksa ne pozna prav dobro, našel pa je vzporednico s tenisom, pravi takole: "Boks se mi zdi podoben tenisu, na igrišču (oziroma ringu) si sam, in ko si v težavah, si sam. Ali imate že vnaprej pripravljen scenarij ali vizualizacijo, kako premostiti dolge sekunde do konca runde?"
Tako je, tudi to treniramo, kolikor se pač le da. Taktiko vedno sestavimo že prej, s tem predvidevamo, kaj vse se lahko zgodi. Res pa je, da se taktika skoraj vsako rundo malo spreminja, saj se zgodijo stvari, ki jih navsezadnje ne pričakuješ. Dobro je, da je runda časovno omejena, tako dobro veš, koliko časa traja, in se vedno lahko prilagodiš ter rešiš iz težkega položaja. V najslabšem primeru se recimo rešiš v klinč, se pravi se 'obesiš' na nasprotnico in jo tako primeš, da te ne more odriniti, počakaš na sodnika in si tako kupuješ čas. To se zgodi, ko si v kriznih trenutkih, lahko pa to taktiko tudi uporabiš, ko zmaguješ, saj s tem zavlačuješ, ker samo ohranjaš rezultat.

V primerjavi s preteklostjo se mi zdi, da se na splošno v športu še bolj pazi na preprečitev hujših poškodb. V Ligi NFL igralce ob trkih takoj pregledajo in ob morebitni poškodbi prepovedo nadaljevanje. Kako je s tem v boksu?
Na tem najvišji ravni boksa smo zelo dobro pregledani. Vsako leto moramo slikati možgane, zdravnik me natančno pregleda pred vsako tekmo in po njej, moram na pregled oči, vsako leto preverijo kri, tako da smo dejansko dobro pregledani. Seveda pa se vedno lahko zgodi kakšen ponesrečen udarec, načeloma te seveda noben nasprotnik noče trajno poškodovati. Udarci so lahko zelo nevarni, ampak hvala bogu je to redkeje, sploh pri dekletih, ki nimamo tako močnega udarca.

Že pri 17 letih ste šli iz amaterskega v profesionalni boks, ko ste se v Mariboru borili proti Hrvatici Ini Milohanić. Kakšen je ta preskok v praksi?
To je bil moj prvi profesionalni boksarski dvoboj. Sojenje je malo drugače, razlika je tudi v tem, da nimamo čelad. Tudi sam koncept je drugačen, v amaterskem boksu greš lahko na turnir in imaš vsak dan borbo, v profesionalnem boksu pa se lahko več mesecev pripravljaš na en sam dvoboj. Meni ustreza predvsem število rund. Se počasi segrejem, nato pa počasi stopnjujem, moje zadnje runde so vedno boljše kot prve, medtem ko bi bilo v amaterskem boksu že konec borbe, bi sama komaj dobro začela delati.

Potem je res pomembna tudi glava, da v prvih rundah ne pokažeš vse moči oziroma vržeš adutov na mizo.
Tako je, imeti moraš načrt dvoboja, da lahko pričakuješ vse, kar se bo potem zgodilo. Vedno skušaš biti korak pred nasprotnikom.

Začetek je bil res meteorski, v manj kot enem letu ste imeli deset dvobojev in že pri 18 letih ste prvič postali svetovna prvakinja, dobili ste prvi pas. Sta imela s trenerjem vse to začrtano, da se bo zgodilo tako hitro?
Tako je, vedela sva, da se moram, če hočem priti na vrh oziroma izzvati tiste najboljše, pokazati, zato smo na začetku tudi organizirali toliko bojev, da sem lahko napredovala po lestvici. Vsakič sem imela težje nasprotnice in takoj, ko je se ponudila priložnost, sem se že borila za pas svetovne prvakinje. Res je, da obstaja več organizacij, ampak vzeli smo prvo, ki nam je bila ponujena. Ko pa imaš enkrat en pas oziroma naslov, si takoj zanimivejši tudi za druge in s tem lažje dobiš nove nasprotnice, bolj si zanimiv organizatorjem, promotorjem in tako naprej. Vedeli smo, da moramo na tem graditi. Čeprav sem imela prvo leto ves čas borbe, to niti ni bilo najbolj zahtevno, ker sem bila ves čas v tekmovalnem ritmu, tudi nasprotnice so bile lažje, manj je bilo rund, zato mi ni bilo težko imeti borbe prav vsak mesec.

Takrat ste bili še v srednji šoli. Kako so vrstniki in učitelji spremljali vse to?
Nikoli nisem tega prav posebej izpostavljala. Na začetku srednje šole sem rekla, da me čaka neko amatersko tekmovanje, razredničarki sem razložila, da me en teden ne bo v šolo. Okrog tretjega in četrtega letnika pa so počasi začeli dojemati, da resno tekmujem, in so razumeli, da si dejansko zaslužim status športnika, da sem vedela, kdaj bom kaj vprašana.

Sorodna novica Darja Kapš: Vsakdo lahko postane vrhunski velemojster

V Številkah je pred leti gostovala šahistka Darja Kapš in med drugim govorila tudi o razvoju kakovosti šahovske igre, kako je ta precej višja od tiste pred pol stoletja. Kako je s tem napredkom v boksu?
Zdi se mi, da je napredovala predvsem tehnika. Včasih je bilo tako, da kdor je imel najmočnejši udarec, je po navadi zmagal. Muhammad Ali je bil pri tem kar izjema. Največ ljudi spremlja najtežjo kategorijo, kjer danes prevladuje Oleksandr Usik, ki je prišel iz lažje kategorije, kar najbrž pomeni, da verjetno nima najmočnejšega udarca, a je vseeno najboljši. Premagal je tiste, ki imajo načeloma najmočnejši udarec ali pa so veliko težji in višji, se pravi, da mu je to uspelo s tehniko, taktiko in hitrostjo. Torej res zna delati z glavo.

Trener in menedžer Rudolf Pavlin v vaši zgodbi poudarja prav to − glavo. Da niste najbolj nadarjeni, da talent niti ni tako pomemben, ampak poudarja predvsem vašo delavnost, vztrajnost in disciplino.
Res je tako. Pri boksu ves čas dobivaš udarce, zato moraš biti z glavo pri stvari, imeti moraš veliko kondicije, da lahko razmišljaš. Recimo, da ti manjka talent, a se vseeno lahko razviješ. Trdo delo je dejansko najpomembnejše, pa seveda da to počneš pametno. Lahko treniraš trikrat na dan in se ubijaš na treningih, a moraš vseeno vedno znova razmišljati, zakaj to delaš, zakaj je nekaj dobro, zakaj ti prav pride določena kombinacija, kdaj to uporabiti in podobno.

Sorodna novica Ema Kozin zaradi administrativnega zapleta brez dvoboja v ZDA

Letos ste še brez dvoboja, poleti ste zaradi administrativnih težav ostali brez poti v ZDA. Ali je kaj novega glede vašega naslednjega obračuna?
Zdaj čakamo, imamo nekaj različnih ponudb, ki so v bistvu lahko zelo dobre. V profesionalnem boksu je lahko tudi zelo negotovo. Sama imam britanskega promotorja Queensberryja, ampak mora on določiti, kdaj se bom borila. Imam veliko željo, da bi se borila še letos, zato tudi pritiskamo in računamo na to, mislim pa, da bo večja borba verjetno (okrog) aprila.

Pred petimi leti ste bili za Študent.si povprašani, kako se vidite čez deset let. Odgovorili ste, da se vidite na vrhu boksarske lestvice, da želite pustiti vtis na ženski boks, se od tega športa preživljati, si ustvariti družino, ampak da se ne obremenjujete s prihodnostjo. Zdaj ste na polovici te poti. Kako zdaj gledate nase leta 2029?
Želje so večinoma ostale enake, sploh to, da bi se nekako preživljala z boksom. Dokler si študent ali pa v srednji šoli, je malce lažje, ker imaš podporo staršev. Ko pa se moraš sam preživljati, potrebuješ finančno podporo. Od boksa še vedno ne morem živeti, zelo smo odvisni od promocije, se pravi nagrade, ko imam dejansko borbo, a nikoli ne veš, kakšna bo, ves čas je negotovost. A če bi šla zdaj v službo in vsak dan delala po osem ur, ni nobenih možnosti, da bi lahko naredila dva res dobra treninga na dan, ne da bi se pri tem 'prekurila'.

Kaj bi izpostavili v rubriki #PohvalaNaDan?
Kar nekaj je takih malih stvari, ki jih ni težko narediti, ampak ti nekaj pomenijo. Če te v trgovini spustijo pred sabo, ker imaš v roki zelo malo stvari, ti s tem prihranijo čas, tistega človeka pa nič ne boli. Ali pa če se ti nekdo nasmeje in je dobre volje, to me takoj spravi v boljšo voljo.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je bil govor še o naslednjih temah ...
− V otroštvu se je veliko družila z bratom v fantovski družbi.
− Šport mladih.
− Kakšno mesto med borilnimi športi zaseda boks.
− Kako se točkuje v boksu.
− O različnih boksarskih verzijah (katera je največ vredna).
− Kako je potekal študij (finančne) matematike (kjer je imela skoraj 100-odstotno prisotnost).
− Zdaj študira na ekonomski fakulteti.
− Pomen (aktivnega) počitka.
− Kako poteka iskanje sparing partnerjev (in ali se ti kdaj ne držijo dogovorov).
− Komentar olimpijskega turnirja in primer Iman Helif.
− Prednosti in slabosti, ko ima dvoboje doma ali v tujini.
− Generacija odličnih slovenskih športnikov, ki so bili rojeni v razmiku nekaj mesecev (ob Emi Kozin so to še Janja Garnbret, Luka Dončić, Tadej Pogačar ...).
− Kako pogosto jo prepoznajo.