Ob odprtju bienala so podelili tudi plaketi, ki ju prejmeta Damjan Stepančič in Tina Volarič, in priznanja, ki so šla v roke Maše P. Žmitek, Eve Mlinar, za mladega ustvarjalca pa Lei Vučko.

Ana Zavadlav pravi, da so nagrajene ilustracije njen najobsežnejši projekt doslej. Pojasnila je, da niso ilustrirane vse pravljice, zato je s svojimi ilustracijami želela predvsem ustvariti neko vzdušje oziroma prostor. Pravljice je "upodabljala skozi pokrajine, skozi prostore, kjer se lahko naselijo". In ker gre za italijanske pravljice, ji je nekoliko "domač veter, ki piha tam", saj živi blizu Italije.

Prežeto s pobalinskim humorjem
Damjan Stepančič je prejel plaketo Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Zgodba zgodb Giambattiste Basila, ki je izšla pri založbi Goga. Po njegovih besedah imajo pravljice v knjigi izrazito časovno in prostorsko noto, pisane so v narečju, čemur sta se poskušali prevajalki prilagoditi. Pravljice so precej nekonvencionalne in namenjene odraslim. Humor je pobalinski in razvraten, domišljija ne pozna meja. Vse to je želel maksimalno in brez zadržkov preliti v ilustracije.

Ilustracija, ki popelje po zgodovini Primorske
Plaketo Hinka Smrekarja je prejela tudi Tina Volarič za ilustracije v knjigi Karlo in Stanko: Zgodovinska domišljijska pripoved Marka Klavore in Davida Kožuha, ki jo je izdal Goriški muzej. Ilustratorka, ki prihaja iz Primorske, je povedala, da je bil naročnik knjige muzej, zato je morala faktografsko plat kombinirati z domišljijsko. Pri ilustriranju je tako lovila ravnotežje med svojim ilustratorskim izrazom in edukativno platjo. Knjiga pokriva širok časovni razpon, zgodovino Primorske v 20. stoletju. Ker izhaja iz okolja, ki ga knjiga obravnava, pozna njegovo zgodovino tudi "od znotraj", podrobnosti, o katerih v knjigi ni govora, osebne zgodbe, ki jih je lahko vpletla v ilustracije.

V predkinematografski tehniki
Maša P. Žmitek je s priznanjem Hinka Smrekarja nagrajena za poljudnoznanstveno ilustracijo za ilustracije v knjigi Po sledeh velikanov, dinozavri jure, izdala jo je založba Miš.

Kot je pojasnila, je raziskovala predkinematografske tehnike, ki izvirajo iz 19. stoletja in ki so jih uporabljali za zabavo, temeljijo pa na optičnih iluzijah. Ugotovila je, da predkinematografske tehnike niso nikoli bile uporabljene v izobraževalne namene, zato je eno izmed teh tehnik (barrer grid, ombro), v svojem delu redefinirala in na novo opredela uporabo interaktivnih analognih tehnik za rabo v knjižni ilustraciji in v učne namene ter s tem knjige in vsebine na ta način poskuša približati mladim.

Sorodna novica Med 69 deli, ki pokažejo, v kako dobri kondiciji je slovenska ilustracija

Po navdihu alkimističnega rokopisa 16. stoletja
Za ilustracijo O treh grahih v knjigi Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfemplus, je priznanje Hinka Smrekarja prejela tudi Eva Mlinar. Pojasnila je, da se pri ilustriranju zelo rada igra z različnimi referencami v postmodernističnem smislu. Zelo rada denimo posega v dela drugih avtorjev iz zgodovine umetnosti in se igra z različnimi ikonografskimi motivi. Pri nagrajeni ilustraciji je uporabila motiv iz alkimističnega rokopisa 16. stoletja, in sicer troglavo pošast oziroma zmaja. Nanj se je naslonila tudi pri izbiri barv. Te so v alkimistični tradiciji izjemno pomembne in imajo močno simbolno vlogo.

Za animirani film, ki se je "rodil" iz ilustracije
Priznanje Hinka Smrekarja za mladega ustvarjalca je prejela Lea Vučko za delo Legenda o Zlatorogu, ki je nastal v produkciji Octopicsa. Animirani film Lee Vučko izhaja iz ilustracije. Kot je pojasnila avtorica, si je najprej želela ilustrirati bohinjske pravljice. Tudi Legenda o Zlatorogu je iz tega okolja, v katerem je odraščala. Nato se je spontano znašla na področju animiranega filma.

Slovenski bienale ilustracije, ki ga CD organizira v sodelovanju s sekcijo ilustratorjev Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, bo v Galeriji CD na ogled do 9. marca 2025.