Papež Frančišek, ki je umrl na velikonočni ponedeljek, dan po največjem krščanskem prazniku, ni bil prvi le po svojem imenu ali kraju izvora, ampak tudi v nekaterih svojih potezah. Argentinec Jorge Mario Bergoglio je bil namreč prvi papež, ki je nagovoril Varnostni svet Združenih narodov, obiskal palestinsko begunsko taborišče, na vodilni položaj v Vatikanu imenoval žensko in prvi papež, ki je ustvaril račun na Instagramu.

Sorodna novica Umrl je papež Frančišek, pokopan bo v preprostem grobu z napisom Franciscus

Frančiškov pontifikat je Katoliško cerkev številnim priljubil, vendar je del vernikov njegovim ukrepom in nastopom močno nasprotoval, a se je v takšnem položaju Frančišek dobro znašel. Že kot učitelj v Argentini je imel med študenti skoraj svetniški status, nadrejeni pa so ga zaradi nekaterih njegovih ukrepov skušali tudi utišati ali se ga znebiti. Včasih je bilo videti, da je namerno iskal načine, kako bi se izneveril pričakovanjem, kako naj bi se vedel poglavar Katoliške cerkve. Če so njegovemu predhodniku novinarska vprašanja morali postaviti vnaprej, je Frančišek odgovarjal hitro in mnogokrat s humorjem.

V nasprotju s predhodnikom, Benediktom XVI., ki bi ga lahko opisali kot papeža, ki je trdno vztrajal v doktrini Cerkve, je Frančišek skušal sprostiti njene okostenele dlani in se je javnosti predstavljal kot ljudski papež, zavit v preprosta oblačila in s preprostim sporočilom o strpnosti in odpuščanju.

Papež v talarju

"Biti preprost zna biti zapleteno," je o papežu Frančišku zapisal biograf Paul Vallely. Z nekaterimi potezami je presenetil kmalu po inavguraciji. Nekatere so bile spontane – nepričakovano je objel in poljubil Vinicia Rivo, 53-letnega moškega s tako iznakaženim obrazom, da so se ga izogibale matere z otroki –, nekatere pa so bile skrbno načrtovane.

Takšna je bila njegova odločitev, da pri svojem prvem bogoslužju kot papež na veliki četrtek umije noge mladim zapornikom, med katerimi sta bili tudi dve ženski, ena od njih muslimanka. Načrtovana je bila tudi njegova odločitev, da zavrne povabilo mojstra papeških liturgičnih obredov Guida Marinija, naj v baziliki sv. Petra prisluhne spovedim, in se na presenečenje prisotnih odločil, da se Mariniju osebno izpove svojih grehov.

Njegove javne izjave so bile velikokrat – tudi namenoma – dvoumne. Priljubil se je liberalcem in vznemiril konservativce, ko je že zgodaj dejal, da je bila Cerkev preveč "obsedena" z vprašanji, kot so splav, homoseksualne poroke in kontracepcija. Vendar je bil po duši konservativen, pohvalil je papeža Pavla VI., ki je leta 1968 z okrožnico Humanae vitae obsodil umetno kontracepcijo, kleč nasprotovanja nekaterih vernikov v zahodnem svetu.

Papeža Frančiška so si tako skušale prilastiti različne veje katoličanov, liberalnejši so cenili njegove značajske lastnosti in posvečanje pastoralnim dejavnostim pred doktrinami, konservativnejši pa so poudarjali njegovo zavzemanje za tradicionalne vrednote. Sekularni mediji so Frančiška opisovali kot papeža, naprednejšega od njegovih predhodnikov, a zato spregledali ali preslišali tista njegova dejanja ali izjave, ki niso ustrezali zgodbi "sodobnega" papeža.

Spremembe na vrhu

Papež Frančišek je svoj dar za nekonvencionalno prenesel tudi v Vatikan. Sestavil je svet svetovalnih kardinalov in dal vedeti, kako pomemben je zanj dialog, nekateri analitiki menijo, da je njegov največji prispevek kot papeža vzpostavitev sinodalne Cerkve. Frančiškova apostolska konstitucija Episcopalis communio iz leta 2019 dovoljuje, da lahko končni dokument sinode postane učiteljski nauk zgolj s papeževo odobritvijo.

Ukinil je nagrade, ki so jih vatikanski uslužbenci prejemali ob izvolitvi novega papeža in so znašale več milijonov evrov, in denar podelil v dobrodelne namene. Začel je preiskavo Vatikanske banke, ki je bila dolgo osumljena korupcije, ter ukinil letne nagrade, ki so jih prejemali kardinali v nadzornem svetu banke. Prizadeval si je za racionalizacijo rimske kurije in na ključno mesto v dikasterij za škofe imenoval žensko, sestro Nathalie Becquart iz Francije. Oktobrsko 16. zborovanje škofov, izbranih duhovnikov in laikov je bilo prvo, na katerem so imele glasovalno pravico tudi ženske. Udeležilo se ga je 54 žensk, redovnic in laikinj. Ukrepi sicer niso prinesli velikih sprememb v doktrini Cerkve, vendar takšnih korakov njegova predhodnika nista naredila.

"Jorge je človek z velikim občutkom za politiko," je o njem povedal Rafael Velasco, jezuitski duhovnik in nekdanji sodelavec, zdaj prorektor Katoliške univerze v Cordobi v osrednji Argentini. Ponižnost papeža Frančiška ni bila igra, je dejal, ampak "del njegove velike sposobnosti intuitivnega poznavanja in branja ljudi".

Pričevanja njegovih prijateljev in sodelavcev kažejo sliko pobožnega in predanega duhovnika, ki sta ga poznavanje cerkvenega nauka in delo v redovniških vrstah le redko ovirala pri njegovi osredotočenosti na sočutje in dobrodelnost. Vendar razkrivajo tudi preračunljivega voditelja, ki je bil navajen doseči svoje.

Mladost v revni argentinski soseski

Jorge Maria Bergoglio, najstarejši od petih otrok italijanskih priseljencev, se je rodil v soseski Flores argentinske prestolnice Buenos Aires. V otroštvu je dneve preživel pri italijanski babici, ki mu je predala prve nauke vere in ga naučila moliti. Ona je tudi razlog, zakaj je Bergoglio poleg španščine tekoče govoril še italijansko.

Jorgeja je njegova sestra Maria Elena opisala kot marljivega in prijaznega brata, ki je vedno poskrbel za prijatelje in družino. Sprva se je navduševal nad kemijo, vendar je njegova okolica hitro prepoznala njegov klic k veri.

Sorodna novica Papež Frančišek pozdravil množico na Trgu sv. Petra ter pozval k miru in medsebojnemu spoštovanju

V semenišče je hotel stopiti kot 21-letni mladenič, vendar je njegov študij kmalu prekinila huda pljučnica, zaradi katere so mu morali iz desnega pljučnega krila odstranili tri ciste. Mladi Bergoglio ni bil preveč navdušen nad obiskovalci v bolnišnici, ki so ga skušali bodriti, in je uteho pred bolečinami našel v veri. "Bolečina sama po sebi ni vrlina," je pozneje dejal svojim življenjepiscem, "lahko pa je vrlina način, kako jo prenašamo".

Mladi mož je okreval, vstopil v semenišče in leta 1960 pristopil k jezuitom v Cordobi. "Bratu Bergogliu" je disciplinirano vzdušje ustrezalo, kolegi so ga poznali kot veselega, a pobožnega učenca, ki se je posvečal jeziku, literaturi in filozofiji.

Decembra 1969 je bil posvečen v duhovnika. V naslednjem desetletju je študiral na jezuitskih univerzah v Argentini in Čilu ter poučeval na jezuitskih šolah. Sodelavci in učenci se ga spominjajo kot odločnega, a navdušenega učitelja, ki se je znal povezati s skoraj vsemi – od mladih dijakov in njihovih družin do cerkvenih predstojnikov in akademikov. Vodil je redovniški program za novince in hitro navdušil nadrejene. Leta 1973 je bil imenovan za predstojnika reda jezuitov v državi.

Strogi predstojnik jezuitov

Pričevanja njegovih nekdanjih sodelavcev in učencev njegova leta v Družbi Jezusovi prikazujejo precej drugače od pojave ponižnega in nasmejanega papeža Frančiška. Med jezuiti je slovel kot kontroverzna, tudi razdiralna osebnost, a se je izkazal kot izredno sposoben. Med skupino študentov je okoli njega zrasel kultni status, a so ga nekateri sodelavci v zasebni korespondenci opisovali kot "človeka, ki se nikoli ne smeji" ali "La Gioconda" (špansko za da Vincijevo sliko Mone Liza), saj s predstojnikovega obraza niso mogli razbrati njegovih misli.

Bergoglio je hitro uvedel velike spremembe v jezuitskem redu, ki se je po drugem vatikanskem koncilu spopadal z velikim pomanjkanjem novincev. Moralna teologija se je začela znova poučevati iz učbenika v latinščini, kar je vznemirilo nekatere novince, ki se jezika niso več učili, prav tako je iz učnega seznama izginila večina novejših knjig, kurikul pa se je posvetil klasikom teologije in filozofije. V njem strokovne literature 20. stoletja skoraj ni bilo, še posebej ne levo usmerjene, marksistične ali "protireligiozne", prav tako ne teologije osvoboditve, nauka družbenega in teološkega gibanja, ki se je vse bolj širilo po Latinski Ameriki in s katerim se je Bergoglio čez nekaj desetletij neizogibno znova srečal.

Leta 1976 je vojaška hunta v Argentini prevzela oblast, v naslednjih letih pa je zaradi ugrabitev, mučenj in umorov po državi "izginilo" več deset tisoč ljudi, med njimi tudi 19 duhovnikov. Ker so bili med žrtvami predvsem levo politično usmerjeni disidenti, sindikalisti in študentje, so Bergogliu kot nasprotniku teologije osvoboditve očitali, da je bil blizu vojaškemu režimu. Krivili so ga tudi, da naj dveh jezuitov ne bi zaščitil pred pregonom vojaške hunte. Oba so namreč ugrabili in ju pet mesecev zadrževali v zloglasnem zaporu. Bergoglio je pozneje pojasnjeval, da je oba duhovnika nekaj dni pred državnim udarom posvaril pred nevarnostjo in jima ponudil zatočišče v hiši jezuitov, a sta njegovo ponudbo zavrnila, pozneje pa naj bi si poleg tega prizadeval za njuno izpustitev.

Čeprav se je Bergoglio izjemno skrbno posvečal skrbi za revne, vrh jezuitov ni bil zadovoljen z njegovim vodstvom. Poslali so ga na doktorat v Nemčijo, kjer pa ni bil dolgo, po vrnitvi se ni prenehal vpletati v delovanje jezuitov v Buenos Airesu, zato ga je jezuitsko vodstvo premestilo v Cordobo, približno 600 kilometrov stran.

Bergoglio se je v Buenos Aires vrnil leta 1992, ko ga je kardinal Antonio Quarracino povišal v pomožnega škofa, kar je jezuite še bolj razdelilo. Tako kot duhovniki drugih redov se namreč tudi jezuiti zaobljubijo revščini, čistosti in poslušnosti. Obenem pa se zavežejo poslušnosti papežu in obljubijo, da se bodo vzdržali visokih cerkvenih položajev. Vendar se je Bergoglio vztrajno vzpenjal po cerkveni lestvici.

Skromen, a vse slavnejši

21. februarja 2001 je papež Janez Pavel II. ob posvetitvi 44 novih kardinalov dejal, da je bil ta dan "velik praznik za Cerkev". Med njimi je bil prav nadškof Buenos Airesa, Jorge Mario Bergoglio. Za napredovanje je poskrbel kar Quarracino sam. Škofovska kongregacija, ki sicer sama izbira kardinale, za kaj takega ni želela slišati, vendar je zviti kardinal osebno posredoval pri papežu. Takrat je začela Bergoglieva slava naraščati tudi zunaj cerkvenih krogov.

Čeprav so mu nekateri očitali povzpetništvo, je Bergoglio tudi kot kardinal ostajal skromen. Ni se želel preseliti v rezidenco, ki jo je zasedal njegov predhodnik, in je za pot do svojega enosobnega stanovanja uporabljal javni prevoz.

Vse glasnejši politični kritik

Več njegovih nekdanjih sodelavcev in prijateljev je povedalo, da ga je neuradni izgon v Cordobo notranje spremenil, a niso vsi enaki v pričevanju, kako močna in hitra je bila ta preobrazba.

Nekateri so spremembe razlagali s tem, da ga je odsotnost zapletenega notranjega ustroja Družbe Jezusove prisilila, da je iskal dialog drugje. Biograf Vallely navaja, da so bile pomemben dejavnik pri Bergoglievi preobrazbi predvsem zgodovinske spremembe, ki jim je bil priča. Konec argentinske diktature je pokazal vso krutost nekdanjega režima kot tudi sodelovanje vrhovnih figur argentinske Cerkve. Njegovo nasprotovanje teologiji osvoboditve je bilo usidrano v razlagi iz obdobja hladne vojne, ki pa se je porušila skupaj z Berlinskim zidom. Spremembe v svetovnem redu so Bergogliu pokazale, da kritiziranje bogatih in izkoriščanje revnih nista več del "protireligioznega marksizma".

Sorodna novica Frančišek: Kakšna bi bila zgodovina, če bi človeka gnala ljubezen namesto sle po oblasti?

Ključni del njegove rasti je bilo razumevanje, da revni ne potrebujejo dobrodelnosti, temveč pravičnost. To je bilo najočitneje po argentinski finančni krizi leta 2001, ko je Bergoglio začel ostro kritizirati kapitalistično nepravičnost in izkoriščanje, špekulativne trge ter reze v socialo v imenu varčevanja, ob tem pa začel uporabljati izrazoslovje teologije osvoboditve. "Nepravične gospodarske strukture so kršitve človekovih pravic," je dejal, brezdomstvo pa opisal kot "strukturno suženjstvo".

Pri tem pa ni šel predaleč, kot so v svojih kritikah opozorili teologi osvoboditve, med njimi argentinski anglikanec Lisandro Orlov, ki mu je očital, da je kardinalova analiza že dobra, vendar revežem ne ponuja alternative in pravega opolnomočenja. "Bergoglio se je premaknil z desne na sredino, ne na levo," mu je očital. Kljub temu se je teologija osvoboditve z leti premaknila z obrobja Rimskokatoliške cerkve v Latinski Ameriki, pri čemer je papež Frančišek skušal zgladiti – čeprav le s simbolnimi gestami – nesoglasja med Vatikanom in družbenopolitičnim gibanjem.

Vendar je Bergoglio že predtem kazal veliko naklonjenost do revnih, ki ni bila le gola dobrodelnost, saj je menil, da se lahko izobraženi učijo od vere revnih, zato je tudi kot vodja jezuitov semeniščnikom zapovedal, naj ohranjajo stike z ljudmi, ki živijo v pomanjkanju.

Dialogi z drugačnimi

Odkrito je sprejemal mnenja preostalih krščanskih denominacij, ver in tudi ateistov. Anglikanski nadškof Gregory Venables ga je opisal ne kot katoličana, ampak "bolj kristjana, osredotočenega na Kristusa in napolnjenega z Duhom". V knjigi pogovorov z argentinskim rabinom Abrahamom Skorkom je Bergoglio zapisal, da se "dialog rodi iz spoštljivega odnosa do druge osebe, iz prepričanja, da ima druga oseba kaj dobrega povedati". Skorko je pozneje dejal, da je imel njegov sogovornik razvito empatijo in sposobnost poslušanja, vendar to ni pomenilo, da bi ga kdo lahko zlahka prepričal, saj je bil v duši vendarle "konservativni duhovnik".

Bergoglio pa si je še posebej prizadeval doseči ljudi zunaj tradicionalnih verskih ustanov, prav tako ga je bilo mogoče najti med reveži in tistimi, ki jih je Cerkev zapustila. Tako ga je bilo med bivanjem v Buenos Airesu ob poznih nočnih urah mogoče najti na trgu Plaza de Flores, kjer se je pogovarjal s prostitutkami.

Politika kot dolžnost

Eden od jezuitskih sodelavcev je mladega Bergoglia opisal kot "političnega človeka", ki je temu načelu ostal zvest, a s starostjo tudi spremenil pristop. Duhovnik, ki je nekoč jezuitom prepovedal vmešavanje v politiko, je mladim svetoval nasprotno. "Sodelovanje v politiki je krščanska dolžnost," je dejal papež Frančišek junija 2013. "Kristjani ne moremo biti kot Pilat in si umiti rok."

Večkrat je zašel v odkrita nasprotovanja z vladama – najprej argentinskega predsednika Nestorja Kirchnerja in nato njegove žene Cristine Kirchner. Kritiziral je korupcijo in revščino, poleg tega pa leta 2010 intenzivno, a brez uspeha nasprotoval uzakonitvi istospolnih porok v državi. Ko je Bergoglio predlog zakona označil za "hudičev manever", je Kirchner odgovorila, da jo njegova kritika spominja na obdobje inkvizicije. Kljub temu je novemu papežu ob izvolitvi čestitala med prvimi in se odpravila tudi k njegovi umestitveni maši.

V svojih nagovorih se je redno zavzemal za prebežnike, delavce, mlade, opozarjal na krizna in vojna žarišča po vsem svetu. Kot prvi papež je veliko skrb posvetil globalnemu segrevanju, zaradi katerega grehe razvitega sveta trpijo najrevnejši. Kljub priklenjenosti na voziček se je še lani podal na svetovno turnejo in obiskal več pretežno muslimanskih držav.

V svojem življenjepisu, naslovljenem Upanje, izdanem le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, je Frančišek pokazal izjemno odprtost glede svojih preteklih napak in priznal, da so ga "napake in grehi" spremljali tudi v pozni starosti. "Čutim, da imam ugled, ki si ga ne zaslužim, in javno spoštovanje, ki ga nisem vreden," je zapisal. "To je brez dvoma moje najmočnejše občutje."

V spominih navaja, da je bil vedno "politično nemiren", večkrat je obsodil vojne zločine in današnjo rast demagogije in populizma primerjal s tistim v Nemčiji in Italiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tako se je le nekaj tednov pred smrtjo ostro odzval na besede ameriškega podpredsednika J. D. Vancea, ki je skušal s svojo interpretacijo teološkega načela ordo amoris upravičiti migrantsko politiko predsednika Donalda Trumpa, s tem pa si je nakopal srd ameriške administracije.

"Vrata božjega srca so vselej odprta," je dejal v svojem zadnjem božičnem nagovoru. Prav njegove napake in izkušnje človeškega trpljenja so ga naučile strpnosti in odpuščanja, zato je vedno znova poudarjal pomen božjega usmiljenja, piše v spominih, v katerih se je znova zavzel za LGBTQ-skupnost, saj "jih ima Bog rad takšne, kot so".

Podedovane zlorabe

Čeprav je v njem opisal najbolj prelomne dogodke svojega pontifikata, življenjepis vendarle ne poda večjih razodetij glede večjih škandalov, s katerimi se je moral spopasti na Svetem sedežu.

O škandalu s spolnimi zlorabami v Katoliški cerkvi je papež zapisal, da se je čutil "poklicanega, da prevzame odgovornost za vse zlo, ki so ga zagrešili nekateri duhovniki". Takrat upokojeni papež Benedikt XVI. mu je ob začetku pontifikata leta 2013 izročil veliko belo škatlo, napolnjeno z dokumenti, ki so se nanašali "na najtežje in najbolj boleče primere: zlorabe, korupcije in nepravilnosti". Predhodnik mu je dejal, da je "v škatli vse" in da je "zdaj na vrsti on", da se spopade s težavami.

Vendar škandalov ni rešil in preživeli spolnih zlorab duhovnikov so mu očitali, da kljub številnim obsodbam večjih korakov ni storil in da se je večkrat raje zavzel za storilce zlorab kot njihove žrtve. Očitali so mu tudi, da je preprosto počakal, da so škandali potihnili.

"Cerkev se upravlja z glavo in srcem"

Pred smrtjo so se papežu Frančišku začele kopičiti zdravstvene težave. Poleg operacije trebušne kile leta 2023, ko je devet dni preživel v bolnišnici, so mu zdravje večkrat načele bolezni dihal, ki jih je težje preživljal prav zaradi pljučnice v mladosti, ki mu je vzela del desnega pljučnega krila.

Svojim zdravstvenim težavam ni pripisoval velike nevarnosti, v zadnji knjigi je zapisal, da ne namerava odstopiti kot vodja Rimskokatoliške cerkve. "Počutim se dobro," je navedel. "Dejstvo je, da sem preprosto star." Zaradi bolečin v kolenih in hrbtu je v zadnjih letih življenja pogosto uporabljal invalidski voziček, saj je nekajkrat padel in se poškodoval, a kljub temu dejal, da se "Cerkev upravlja z glavo in srcem, ne z nogami".

Ko se je leta 2005 ob Josephu Ratzingerju kot mogočem nasledniku Janeza Pavla II. pojavilo tudi njegovo ime, je Bergoglio sporočil, da si pontifikata ne želi. Njegov mladostni prijatelj iz Argentine, ki je z njim ohranil stike tudi po njegovi selitvi v Vatikan, je dejal, da čas za to še ni bil pravi: "Stvari so se morale precej poslabšati, preden je Cerkev zbrala dovolj poguma, da izbere Bergoglia." Ko ga je konklave čez osem let izbral za naslednika papeža Benedikta XVI., se je Bergoglio pošalil: "Naj vam Bog odpusti."