Najprej nekaj teorije: izraz kanibalizem izvira iz imena karibskega plemena Caniba, ki ga je odkril Krištof Kolumb in naj bi se prehranjevalo s človeškim mesom. Omenjena beseda pa ima tudi širši pomen. Pomeni lahko prehranjevanje živali s primerki iste vrste. Ljudožerstvo se lahko pojavi kot oblika kulturne norme, kot nuja v izjemnih okoliščinah, kot je huda lakota, ali v primeru duševnih težav oziroma deviantnosti.

Strokovno razčlenjeno in preučevano

Strokovnjaki so naredili več delitev: tako morilsko ljudožerstvo pomeni ubijanje ljudi za hrano, nekroljudožerstvo pa hranjenje z mesom človeškega trupla. Endoljudožerstvo pomeni prehranjevanje s predstavniki svojega plemena ali skupnosti, eksoljudožerstvo pa z drugimi plemeni. Medtem ko ljudožerstvo pomeni hranjenje z lastno vrsto, pa vampirstvo pomeni pitje človeške krvi. Na zadnje je tu še ena delitev: sociološko ljudožerstvo označuje to prakso v družbah, v katerih je ljudožerstvo splošno sprejeto, patološko ljudožerstvo pa predstavlja nasprotno.

Antropologi se še danes ne morejo dogovoriti in uskladiti, kako razširjeno je (bilo) ljudožerstvo, saj gre za zelo občutljivo temo. Za mnoge je prav prehranjevanje z mesom drugega človeka najhujše izmed dejanj, zato je še bolj vredno obsojanja od drugih hudodelstvev, kot so posilstvo, genocid ali pedofilija. V kulturah, ki ljudožerstva ne obsojajo, ga dojemajo kot vrsto nadvlade ali premoči človeka nad človekom.

Zapisi že iz pradavnine
Ljudožerstvo naj bi poznali že neandertalci, sodeč po kosteh, ki so jih našli na paleolitskih najdiščih. Omenjeno je tudi v Bibliji, ko sta med obleganjem Samarije dve ženski sklenili dogovor, da bosta pojedli svoje otroke. Ker reka Nil osem let ni poplavila in so Egipčani trpeli hudo lakoto, viri pravijo, da se je tudi med njimi pojavilo ljudožerstvo. Arheologi so našli dokaze, da se je kanibalizem v železni dobi pojavil tudi v Gloucestershiru v Veliki Britaniji, v nemški jami Hönne pa so odkrili 1.891 dokazov kanibalizma.

"Barbarski, nekulturni kanibali" kot izgovor za širjenje ozemlja
V srednjem veku so množični pojavi ljudožerstva povezani z izrednimi razmerami, kot so poplave, kuga ali vojne, ki so vodile v pomanjkanje hrane. O primerih ljudožerstva so tako poročali med prvo križarsko vojno in veliko evropsko lakoto v 14. stoletju, Evropa pa ga je izrabljala tudi kot način demoniziranja drugih kultur - srednjeveška krščanska kultura je tako večkrat pisala o "Judu, ki mu je teknila kri krščanskih dojenčkov".

Evropejci, ki so osvajali novi svet, so poročila o ljudožerskih ljudstvih izrabljali za prikazovanje teh ljudstev kot strašljivih, zlobnih, divjaških, hkrati pa tudi kot izgovor za njihovo nasilno podjarmljenje. Kljub temu pa so Evropejci tudi sami prakticirali obliko kanibalizma, ko so uporabljali zdravila iz človeške krvi in drugih delov telesa.

Azteki: Človeški obrok kot nagrada?
O primerih ljudožerstva poročajo tudi z drugega konca sveta, iz Latinske in Južne Amerike, a ni znano, kako razširjena je bila ta praksa. Antropolog Marvin Harris je trdil, da je bilo pri Aztekih meso žrtev oziroma poražencev dojemano kot nagrada in prestiž, saj jim je v vsakodnevni prehrani primanjkovalo beljakovin, a njegova teza nima veliko podpornikov. Evropejci so o ljudožerskih ljudstvih poročali tudi z Jukatana, Kolumbije in Brazilije. Zapisali so: "Kadar koli lahko, jedo človeško meso. Če ženska splavi, zarodek nemudoma pogoltne."

Fidži - nekoč Kanibalski otoki

Več dokazov obstaja tudi o ljudožerskih Maorih, domorodnem ljudstvu z Nove Zelandije. Ko je leta 1809 potonila ladja Boyd, so 66 potnikov Maori ubili in nato pojedli. Kanibalizem je bil do neke mere sprejet tudi na nekaterih drugih tihomorskih otokih, kot so polinezijski otoki Marquesas, v nekaterih delih Melanezije pa se je ljudožerstvo pojavljajo še v zgodnjem 20. stoletju, in sicer kot maščevanje, žalitev sovražnika ali vsrkanje mrtvečevih kvalitet. Otočje Fidži je bilo nekoč poznano pod imenom Kanibalski otoki. Ljudožerstvo kot zadnja možnost za preživetje se je pojavilo tudi v primerih nesreč ali brodlomov različnih raziskovalcev, primer je potop francoske ladje Medusa leta 1816 ali stiska skupine raziskovalcev Donner party v današnjih ZDA.

Ljudožerstvo se je pojavljalo tudi v 20. stoletju. O primerih kanibalizma zaradi hude lakote, imenovane holodomor, poročajo iz Ukrajine v 30. letih 20. stoletja. Hranjenje s človeškim mesom se je pojavljalo tudi na Kitajskem (med velikim skokom naprej in kulturno revolucijo), ko sta kitajske kmete prizadeli huda suša in lakota.

Rdeči Kmeri uživali predvsem jetra
Obstajajo tudi poročila, čeprav brez dokazov, da je bil v Kambodži voditelj Saloth Sar, bolj znan pod imenom Pol Pot, tudi na čelu kanibalskega gibanja. Kamboški vojaki naj bi tako kot del rituala pojedli sovražnika, predvsem njegova jetra. K temu so se zatekli tudi sestradani ljudje, ki med grozovito vladavino Rdečih Kmerov niso imeli ničesar za pod zob. Na severu Indije pa so prebivalci uživali meso mrtvecev, ki so se utopili v reki Ganges, ker so verjeli, da jim bo dalo nesmrtnost in nadnaravno moč.

Ljudožerska skupnost Leopard Society je bila dejavna v zahodni Afriki, v Nigeriji, Sierra Leone, Liberiji in Slonokoščeni obali. Moški, oblečeni v leopardje kože, so prežali na ljudi, ki so jih nato slekli iz kože, meso pa razdelili med člane. V treh mesecih naj bi "levji možje" zagrešili kar 200 umorov.

Vojaški ujetniki jedli umrle
Ljudožerstvo kot zadnji izhod v sili se je pojavljalo tudi med drugo svetovno vojno. Ko so Sovjeti leta 1943 zmagali v bitki za Stalingrad, današnji Volgograd, so zajeli okoli 100.000 nemških vojakov, ki so jih nato poslali v koncetracijska taborišča v Sibirijo. Zaradi neznosnih razmer in lakote se je kar nekaj ujetnikov zateklo h kanibalizmu, enako pa se je zgodilo tudi med 872-dnevnim obleganjem Leningrada pozimi 1941-1942, potem ko je zmanjkalo ptic, podgan in ljubljenčkov. Leningrajska policija je celo ustanovila posebno enoto za boj proti ljudožerstvu, o tem pa je v delu Arhipelag gulag pisal tudi Aleksander Solženicin.

Obstajajo tudi zapisi o "sistematičnem kanibalizmu" japonskih vojakov, pogosto ukazanem od nadrejenih, nad vojnimi ujetniki. Japonski vojaki so februarja leta 1945 na otoku Čičidžima ubili in nato pojedli pet ameriških letalcev, kar je pet Japoncev nato plačalo z življenjem. Zaradi hudega pomanjkanja hrane naj bi se k človeškemu mesu med letoma 1995 in 1997 zatekli tudi posamezni Severni Korejci.

Tanzanija: ubijanje albinov za "srečo"
Ljudožerstvo se je pojavilo tudi v nedavnih afriških konfliktih, kot so druga vojna v Kongu in državljanske vojne v Liberiji in Sierri Leone. Združeni narodi so leta 2007 poročali, da gredo spolna grozodejstva nad kongovskimi ženskami "mnogo dlje od posilstev, saj vključujejo spolno suženjstvo, incest in kanibalizem". Po opravičevanju kanibalizma je "slovel" tudi nekdanji ugandski diktator Idi Amin. Iz Tanzanije prihajajo strašljiva poročila o ubijanju albinov, saj vrači verjamejo, da njihova telesa prinašajo srečo.

Poznate knjigo in film Živi?
Najbolj znana zgodba o ljudožerstvu, ki je postala tudi knjižna in filmska uspešnica, je nedvomno nesreča urugvajskega letala, ki je leta 1972 strmoglavilo v Ande, prevažalo pa je študentsko ragbijsko ekipo in nekatere njihove družinske člane. Po 72 dneh ujetništva v gorah so začeli jesti človeško meso, preživeli - in navdihnili svetovno znano zgodbo z naslovom Živi.

Velik medijski pomp je leta 2001 sprožilo dejanje Nemca Armina Meiwesa, ki je na medmrežju objavil oglas, da išče "dobro ohranjenega od 18- do 30-letnika, da bi ga ubil in zaužil". Javil se je Bernd Jürgen Brandes, ki je doživel točno takšno usodo. Meiwes je bil obsojen za uboj in umor. O posameznih primerih kanibalizma kot oblike najhujšega nasilja in socialne deviantnosti so med drugim poročali tudi iz Srbije, Turčije, Venezuele in ZDA.

Več kanibalskih plemen še vedno živi na Papui Novi Gvineji. Pleme Fore se je zaradi pomanjkanja beljakovin v Tihem oceanu k tej obliki prehranjevanja zateklo nedavno. Medtem ko so moški ostali pri fižolu in sladkem krompirju, so ženske in otroci uživali možgane umrlih pripadnikov, dokler se ni med njimi pojavila redka možganska bolezen, ki je zahtevala veliko žrtev, zato so to prakso opustili. Še vedno pa kanibalizem pozna drugo pleme s Papue - Korowai.

Anja Pavlič
anja.pavlic@rtvslo.si