Vsi mladi gosti so se že srečali z medvrstniškim nasiljem

Nasilje med vrstniki je pogost pojav – po podatkih Unicefa naj bi ga doživljal vsak četrti mladostnik v Sloveniji. Ko smo pri pripravi oddaje (Ne)varni: Nenasilni obiskali več osnovnih in srednjih šol, so nam prav vsi mladi zaupali, da so se z nasiljem že srečali. Podobno pravijo znani Slovenci, ki smo jih povabili k razmisleku o svojih šolskih časih.

Vseh oblik nasilja ne zaznavajo enako jasno

Medtem ko hitro prepoznajo in obsodijo fizično in spolno nasilje, se mladim vedenja, kot so delanje fotomontaž ali izbris iz šolske razredne skupine velikokrat ne zdijo nasilna, čeprav bi že lahko ustrezala merilom medvrstniškega nasilja. Kdaj gre za navaden konflikt in kdaj za nasilje nad vrstniki je velikokrat težko presoditi. Tudi strokovnjaki opozarjajo, da vsako vedenje med mladimi vendarle ni medvrstniško nasilje; če otrok nekoga ne povabi na rojstnodnevno zabavo, ne gre nujno za sovražno izločanje, po drugi strani pa so nekatera vedenja, ki jih označijo za manj resna, na primer delanje žaljivih "memov", nasilje, ki ga ne znamo dobro prepoznati.

Katja Košir, strokovnjakinja na področju medvrstniškega nasilja z Oddelka za psihologijo Univerze v Mariboru, dodaja, da je pojavnost in oblike nasilja težko zaznavati, saj smo odvisni od tega, koliko in kaj nam zaupajo mladi. Osebe, ki izvajajo nasilje, to rade počnejo pred vrstniki, saj je medvrstniško nasilje pogosto tekma za priljubljenost, sočasno pa ga znajo spretno prikriti pred odraslimi.

Kriminalistka iz Oddelka za mladoletniško kriminaliteto Nina Ukmar Mezinec pravi, da na policijo pride največ primerov hujšega telesnega nasilja in spolnega nasilja. Največkrat jih pokličejo šole, včasih tudi zdravstvene ustanove, če se otroci zaradi poškodb znajdejo v zdravniški oskrbi. V oddaji je mladim razložila razliko med prekrški in kaznivimi dejanji, prav tako pa je razložila, kaj se zgodi, ko se medvrstniško nasilje prijavi policiji. "Zavedati se moramo, da je otrok, starejši od 14 let, kljub mladoletnosti že zakonsko odgovoren za svoja dejanja," dodaja Ukmar Mezinec in poudarja še, da je policija otrokom vedno na voljo, ko se nasilje ne more razrešiti na ravni šole ali drugih okolij, v katerih se pojavlja.

Po pričevanjih smo posneli igrane prizore

Med pogovori z učenci, dijaki in svetovalnimi delavci smo naleteli na pretresljive primere medvrstniškega nasilja. Ker otrok nismo želeli neposredno izpostavljati, smo po nekaterih njihovih pripovedih posneli kratke igrane prizore. V oddaji si lahko ogledate tri tipične oblike medvrstniškega nasilja: fizično, besedno in spletno.

Katja Košir je poudarila, da je v posnetkih odlično prikazano, kako lahko "žrtev" postane kdor koli. Ko se posameznik ali skupina (fizično, družbeno) močnejših odloči in drugemu nekaj pripiše, ni več pomembno, kako malenkostna ali bizarna je lastnost, ki so si jo izbrali. Tak mladostnik pa je lahko zaznamovan za celo življenje.

Nasilje se s hodnikov širi na splet

Marko Puschner, sodelavec točke ozaveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav za otroke, najstnike, starše in učitelje safe.si, poudarja, da je splet takšen, kakršnega ustvarimo s svojim spletnim vedenjem. Mladim sporoča, naj ne nasedajo na spletne provokacije in naj se ne spuščajo v internetne prepire. Spletne oblike nasilja so tudi po mnenju mladih sogovornikov tiste, ki jih starši in učitelji največkrat prezrejo. Ob tem imajo različna mnenja, kdo je odgovoren za reševanje takih primerov, ki presegajo šolske prostore.

Mladi so jasni: odraslim o nasilju pogosto ne želimo povedati, ker s svojim odzivom zadeve poslabšajo.

Nekateri mladi sogovorniki pravijo, da bi o medvrstniškem nasilju naprej zaupali staršem, saj so prepričani, da bi jim znali prisluhniti. Ob tem opozarjajo, da niso vsi starši enako podporni, ponovno pa se delijo mnenja glede zatekanja k učiteljem in svetovalnim delavcem.

Veliko mladih ima negativne izkušnje, ker so jih učitelji izpostavili pred celim razredom, bodisi, da so jih oklicali za žrtev nasilja, bodisi za tistega, ki je o nasilju poročal. Ne zdi se jim prav niti, ko se starejši ne zmenijo zanje in jih odslovijo s stavkom: "Pogovorite se med sabo."

V nasprotju z manjšimi spori medvrstniško nasilje ni nekaj, kar bi mladi morali reševati sami, poudarja psihologinja in svetovalna delavka Katja Repolusk. V oddaji predstavi razliko med tožarjenjem in poročanjem o nasilju ter pove, kako se sama odziva, ko zazna ali sliši o nasilju na njeni šoli. Pri obravnavi medvrstniškega nasilja je namreč pomembno dolgotrajno delo z vsemi vpletenimi stranmi: žrtev je treba zaščititi in opolnomočiti, opazovalce spodbuditi k poročanju in preprečevanju odzivov, ki bi nasilje še spodbujali (na primer snemanje za družbena omrežja), z osebo, ki nasilje izvaja, pa je treba najti vzroke njegovega neprilagojenega vedenja in mu jasno pokazati, da takšno vedenje ni v redu.

Kakšna je vloga opazovalcev?

Kot opazovalci nasilja se lahko znajdemo tako mladi kot odrasli in velikokrat o dogajanju molčimo. Žan Lep, socialni psiholog z Oddelka za psihologijo Univerze v Ljubljani, razlaga, da gre pri tem za učinek opazovalca. "Raziskave kažejo, da več ko je ljudi v takih situacijah, lažje je vsakemu od njih reči, da se bo že odzval kdo drug," je povedal.