Bogomil Bedene, udeleženec projekta Moja olimpijska norma 2016, je tisti srečnež, ki je v lanski izvedbi projekta Športa za vse pri Olimpijskem komiteju Slovenije, zadel glavno nagrado – ogled poletnih olimpijskih iger v živo. Skupaj z navijači ter vodjo navijaškega letala, olimpijko Saro Isaković je avgusta odpotoval v Brazilijo ter preživel teden v družbi najboljših olimpijcev. Pred začetkom letošnjih dogodkov Moje olimpijske norme smo dobitnika glavne nagrade povprašali o njegovi izkušnji ter ga prosili, da jo deli z ostalimi športnimi navdušenci ali tistimi, ki bodo to postali. Morda jih prav njegova zgodba prepriča, da se tudi sami prijavijo na enega izmed dogodkov in tudi oni doživijo svojo olimpijsko izkušnjo.
Moja hči Pia je zagrizena športnica. Skozi njene dosežke sem ponovno tudi v sebi začutil prebujanje z leti nekoliko zamrle želje po osebnem osvobajanju. Ja, skrb za fizično vitalno telo se najprej porodi v glavi vsakega posameznika. Sledijo prvi, nekoliko težji koraki, ampak kdor začne, je zmagovalec. Telo ti daje moč, mišice gibanje, v glavi pa se rojeva brezmejno zadoščenje. Osebno me osrečuje dejstvo, da zdaj pretečem razdalje, ki sem jih na začetku težko prevozil s kolesom. S Pio sva se skupaj prijavila na izziv Moja olimpijska norma in neizmerno sem ponosen na to življenjsko odločitev.
2. Kje ste vi opravili testiranje in kako ste bili zadovoljni z dogodkom, na katerega ste se prijavili?
Prvo testiranje sva opravila v Ljubljani. Stadion, okrašen s panoji tekačice Maruše Mišmaš, veliko prijavljenih tekačev, ozvočenje in posebna energija so me povsem prevzeli. Takoj sem dobil občutek, da je v ozadju nekdo projekt do podrobnosti preučil. Prvič imajo povsem povprečni državljani, ne glede na svojo starost in telesno pripravljenost, možnost pred kamerami podoživeti občutke tekmovalcev na resnih tekmovanjih. Šlo je zares, šlo je za doseganje osebne olimpijske norme.
3. Kaj pa sama olimpijska izkušnja, torej sodelovanje s strokovnjaki, vodeni treningi in celotna priprava, kot jo imajo naši najboljši športniki? Kateri del se je vam zdel za vašo pripravo ključnega pomena?
Omenil sem povprečne državljane. Ljudje z vsakodnevnimi obveznostmi se znajdejo pred nekim izzivom. Maratonec Roman Kejžar nam je v kratkem času orisal tehnike in tudi pasti nepravilnega teka. Najpomembnejše je ogrevanje, da mišice pripravimo na napore in se tako izognemo poškodbam. Pomembno je tudi stopnjevanje treningov pred tekmovanji. Teoretično nam je kmalu vse jasno, tvoje telo pa ti daje odgovore. Preprosto začel sem iskati nove informacije in jih primerjati s tehnikami svojega teka.
4. Poleg vodenih treningov ste verjetno trenirali tudi sami. Kako ste se pripravljali na finalni dogodek? Kakšen je bil vaš čas priprav na vašo olimpijsko normo?
Vmesno obdobje med prvim in zaključnim testiranjem je trajalo dva meseca. Neka zaobljuba samemu sebi – prvič v življenju ne nujno drugim, kot se nam pogosto dogaja – me je spremljala dobesedno vsak dan. Če nisem tekel, sem imel slabo vest. Bolj kot je tekel čas, bolj sem se pripravljal. Zadnji teden pred zaključnim testiranjem se me je lotevala neka nervoza. Kaj če norme ne dosežem? Kje bom iskal odgovore za neuspeh? Kdo bo dejansko krivec – logično, vsi drugi samo jaz ne.
5. In kaj se je zgodilo na koncu? Ste normo dosegli ali jo celo presegli? Se mogoče spomnite, kakšen je bil vaš začetni in končni čas?
Prišla je sobota, dan zaključnega testiranja. Hči je bila poškodovana, zato sem ostal sam s seboj. Že na uvodnem prvem teku sem dal vse od sebe. Ko sva se z Romanom srečala iz oči v oči in določila potreben rezultat za dosego norme, mi je vljudno prišepnil, da na moja leta svetuje dodaten popust. Čas uvodnega testiranja je znašal 10.13,5, dosežen končni čas 9.10,7 pa mi je prinesel izpolnitev norme in moje ime je skupaj s številnimi čakalo na popoldansko žrebanje.
6. Poleg olimpijske izkušnje ste bili tudi tisti, ki je prejel glavno nagrado – ogled poletnih olimpijskih iger v Rio de Janeiru. To je bila gotovo nepozabna izkušnja. Malce nam opišite ta občutek, da ste ravno vi tisti srečnež, ki si je najboljše športnike sveta imel priložnost ogledati v živo.
Ja še vedno čutim zmagoslavje, ko me je hči slikala ob panoju Ria de Janeira, prireditelja OI. Dosegel sem svoj cilj. Bil sem pomirjen, zadovoljen, saj sem dal vse od sebe. Ničesar več nisem želel, nič pričakoval, samo da je konec. Šele v nedeljo zvečer sem se spomnil, da so verjetno znani rezultati. Igra usode, sem si dejal; ko sem kot prvo nagrajenko uzrl ime Pia Bedene, so mi prišle solze v oči. Izžrebana je bila in prejela majico, čeprav ni dosegla norme. Preverjam imena preostalih nagrajencev, vseskozi pa si prigovarjam, le kdo je »tisti pek«, ki je dobil glavno nagrado. Še dobro, da je bil zaslon računalnika premajhen in je bilo treba preiti na naslednjo stran. Zdaj pa buuum … ne, tega se še zdaj ne da opisati. Celo večnost sem sanjal, da se bom nekoč sprehajal po plaži Copacabani in stal pod kipom Kristusa. Res igra usode, ko mi v prisotnosti vseh članov družine najmlajša hči zaupa skrivni načrt – darilo za 50 let – potovanje v Rio.
7. V Rio ste odpotovali skupaj z navijači v t. i. navijaškem letalu, ki ga je vodila nekdanja olimpijska podprvakinja, plavalka Sara Isaković. Kako ste doživljali največji športni dogodek skozi oči navijača?
Pogovor z drugimi srečneži navijaškega letala razkrije najrazličnejše zgodbe, čudne splete okoliščin, kako so si pridobili potovanje. Sami prijazni, neobremenjeni ljudje, polni pričakovanj. Da je Sara Isaković najuspešnejša plavalka, ve veliko ljudi, da je lepa ženska, prav tako. Mi pa smo imeli posebno čast sobivati s prečudovito, z iskreno, s čutno osebo, ki je še veliko več kot uspešna športnica. Večkrat smo bili na njen račun v središču pozornosti, ker jo ljudje poznajo in so se želeli slikati z njo. Želel sem, da se ustavi čas. Bilo je prelepo, ponosen sem bil na našo zastavo, počutil sem se velikega.«
8. Katera stvar se vam je najbolj vtisnila v spomin? Mogoče kakšno tekmovanje, izlet v Braziliji ali kaj povsem drugega?
Lepih spominov je ogromno. To, da sem vstajal ob 5.30 zjutraj in pretekel razdaljo od hotela do skrajno vzhodne točke Copacabane, se po isti poti vračal ter končal skrajno zahodno od plaže Ipaneme ter se do zajtrka vrnil nazaj. Da je skrb za telo pri domorodcih nekaj povsem navadnega, ne preseneča. Ogled tekem v živo in prisotna energija, ko smo navijali za naše tekmovalce, je nepozabno doživetje. Mogoče sem pogrešal lepotice, ki jih vidimo na karnevalskih predstavah. Prav gotovo pa ne morem izbrisati slik, ki mi bodo za vedno ostale v spominu – življenje revnega prebivalstva v favelah.
9. Kaj pa letos? Bi izkušnjo ponovili?
Zdaj sem povsem drug človek. Seveda je izkušnja vabljiva, prav gotovo se udeležim.
10. In ne nazadnje – kaj bi svetovali letošnjim udeležencem Moje olimpijske norme? Katere so vaše besede spodbude vsem, ki se bodo že čez slab teden podali v boj za novo olimpijsko izkušnjo?
Tako kot sem na začetku uporabil termin navadni državljani, zdaj apeliram na vse ljudi, ki boste prebrali članek. Osvobodite se lastnih predsodkov – življenje je v vaših rokah. Nihče ne more preseči vaših načrtov, črpajte svojo neizmerno moč in uresničite tihe želje. Podajte se na nepredvidljivo pot, ker je taka pot najlepša. Cilj je potreben, nikar pa se ne obremenjujte z njim – uspelo vam bo, ker si to neizmerno želite.
Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez
Odnosi z javnostmi
