Namen konference, ki se začenja na svetovni dan vode 22. marca, je sklenitev prostovoljnih zavez za vodo na vseh področjih glede voda – denimo glede dostopnosti, mednarodnega sodelovanja, zmanjševanja porabe, prečiščevanja itd. – ki jih bodo zapisali v Akcijsko agendo za vodo (angl. Water Action Agenda).

Pobudo Akcijske agende za vodo sta junija lani predstavila Nizozemska in Tadžikistan, ki sta tudi sogostitelja prihajajoče konference v New Yorku. Na Nizozemskem so lansko poletje ob dolgi suši razglasili pomanjkanje vode, poleg tega državo, kjer številni prebivalci živijo v t. i. terenski depresiji, ogroža dvigovanje morske gladine.

Tadžikistan s 1300 jezeri in 900 rekami velja za vodno oazo puščavske osrednje Azije, vendar so vode zaradi razgibanega terena težko dostopne, poleg tega so v zadnjih letih večkrat izbruhnili oboroženi spopadi med tadžikistansko in kirgiško vojsko glede nadzora nad črpališčem vode Golovnaja na meji.

Na konferenci v New Yorku bodo k sklenitvi zavez povabili vse države članice ZN-a ter velika podjetja in sektorje. Agenda naj bi ZN-u pomagala uresničiti cilje trajnostnega razvoja iz leta 2016.

Združeni narodi so si do leta 2030 zadali 17 velikopoteznih ciljev trajnostnega razvoja, med katerimi je pod točko šest tudi "splošen in pravičen dostop do varne in cenovno dostopne pitne vode za vse". Kot poudarja organizacija, so pri vodnih ciljih v velikem zaostanku in morajo tempo uresničevanja zavez pospešiti najmanj za štirikrat, da bi dosegli cilje do leta 2030.

Vsak deseti človek brez dostopa do čiste pitne vode

Na zadnji konferenci ZN-a o vodi, ki je potekala leta 1977 v Argentini, so sprejeli prvi akcijski načrt, v katerem so zapisali, da imajo "vsa ljudstva, ne glede na stopnjo razvoja ter družbene in gospodarske razmere, pravico do dostopa do pitne vode v količinah in kakovosti, ki so enake njihovim osnovnim potrebam".

Skoraj 50 let pozneje še zmeraj vsak deseti človek nima dostopa do pitne vode, kažejo podatki humanitarne organizacije World Vision iz leta 2020. Dostopnost do vode se sicer izboljšuje, saj se je število z 1,1 milijarde leta 2000 znižalo na 771 milijonov leta 2020.

Razmere so že več desetletij najslabše v podsaharski Afriki, kjer ima samo polovica prebivalstva primerni dostop. Več milijonov ljudi je prisiljenih hoditi po več kilometrov do vodnega vira, prinašanje vode pa v večini primerov pade na ramena žensk in otrok. Po podatkih World Visiona v podsaharski Afriki več kot tri milijone otrok in 14 milijonov žensk za prenašanje vode dnevno porabi najmanj 30 minut.

Skoraj polovica človeštva brez dostopa do ustreznih sanitarij

Kar četrtina svetovnega prebivalstva oz. več kot dve milijardi ljudi po navedbah ZN-a nima dostopa do ustrezne pitne vode. Poleg samega pitja je voda namreč ključna tudi za javno zdravje, saj se v njej lahko širijo številne bolezni, kot sta kolera in tifus. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) navaja, da je 80 odstotkov bolezni v nerazvitem svetu povezanih z vodo.

Poleg tega je voda nujno potrebna za zagotavljanje osebne higiene. ZN dostopnost do pitne vode tesno povezuje s konceptom WASH (voda, sanitarije in higiena), v sklopu katerega si prizadeva za konec prakse opravljanja velike potrebe na prostem. Skoraj polovica človeštva oz. 3,6 milijarde ljudi namreč živi brez ustreznih sanitarij.

Kriza pitne vode: količina stalnica, a je prebivalstva vse več

V prihodnjih desetletjih bodo poleg dostopnosti izziv za človeško vrsto predstavljale tudi zaloge pitne vode. National Geographic navaja, da so zaloge pitne vode na planetu s pomočjo t. i. vodnega cikla stalnica, vendar človeška populacija hitro raste, zaradi česar smo po njihovi oceni že priča "sladkovodni krizi". Za primerjavo, v času zadnje konference o vodi leta 1977 je na svetu živelo 3,6 milijarde ljudi, danes že okoli osem milijard.

Zemlji pravijo modri planet, ker njeno površino pokriva več kot 70 odstotkov vode, vendar reke in jezera predstavljajo samo 2,5 odstotka te površine, preostalo so morja in oceani.

Piten manj kot odstotek vse vode na Zemlji

Slana voda posledično predstavlja kar 96 odstotkov celotnega volumna vode na Zemlji. Znotraj preostalih štirih odstotkov sladke vode so skoraj tri četrtine zalog v ledenikih, kažejo podatki Geološkega zavoda ZDA (USGS). National Geographic navaja, da je skupno manj kot odstotek vse vode na Zemlji dostopen in primeren za pitje.

Sorodna novica Pod prho minuto, splakovanje stranišča enkrat dnevno - boj Cape Towna s sušo

Omenjeni odstotek pa ni porazdeljen enakomerno. Največ težav z zalogami pitne vode imajo v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. V Indiji so skoraj v celoti počrpali tudi zaloge podtalnice, zato je indijska vlada pred leti ustanovila ministrstvo za vodo, ki bedi nad projekti varčevanja in prečiščevanja vode.

Južnoafriško mesto Cape Town se je pred nekaj leti za las izognilo "dnevu nič", ko iz pip ne bi pritekla več niti kaplja.

Ukrepi za varčevanje z vodo tudi pri nas niso neznanka. Lansko poletje so omejili porabo pitne vode prebivalcem slovenske Istre. Podobne ukrepe skoraj vsako leto uvedejo v delih Španije in Italije.

Najhujše pomanjkanje vode na severu Afrike in Bližnjem vzhodu

Inštitut za svetovne vire (World Resources Institute – WRI) je leta 2019 na seznam z "visokim vodnim stresom" uvrstil 17 držav – (po vrsti) Katar, Libanon, Izrael, Iran, Jordanijo, Libijo, Kuvajt, Savdsko Arabijo, Eritrejo, ZAE, San Marino, Bahrajn, Indijo, Pakistan, Oman, Turkmenistan in Bocvano – v katerih živi četrtina svetovnega prebivalstva.

Visok vodni stres pomeni, da države povprečno na leto porabijo več kot 80 odstotkov svojih zalog. Na seznamu držav z visokim vodnim stresom (poraba med 40 in 80 odstotki zalog) so denimo tudi Grčija, Belgija, Španija, Portugalska in Italija.

Slovenija se na tem seznamu 165 držav uvršča šele na 117. mesto, med države z nizkim vodnim stresom, ki porabijo manj kot 10 odstotkov zalog. Slovenija je na podlagi odločitve Generalne skupščine ZN-a iz leta 2010, ki je vodo opredelila za temeljno človekovo pravico, neodtujljivo pravico do vode leta 2016 zapisala v ustavo. Prvi odstavek nalaga državi in posredno občinam, da se vsakemu prebivalcu v skladu z infrastrukturnimi zmožnostmi zagotovi pitna voda.

WRI v poročilu poudarja, da morajo države za zmanjšanje vodnega stresa izboljšati učinkovitost porabe vode v kmetijstvu, vlagati v vodno infrastrukturo in znova uporabljati odpadno vodo. Kot primer dobre prakse izpostavljajo Namibijo, ki že 50 let odpadno vodo prečiščuje v pitno, in savdski program Qatrah (Kaplja), s katerim nameravajo porabo vode prepoloviti.

Razvite države porabijo veliko več vode kot nerazvite

Na svetovni ravni sicer so velike razlike v porabi, kot je leta 2008 ugotavljal slovaški geograf Robert Ištok, saj v razvitem svetu porabimo med 500 in 800 litri vode dnevno na prebivalca, medtem ko v razvijajočem se svetu porabijo med 60 in 150 litri.

Gospodinjstva pa pri tem še zdaleč ne predstavljajo največjega deleža (11 odstotkov), saj se daleč največ vode porabi za kmetijstvo (70 odstotkov), sledi industrija (19 odstotkov), kažejo podatki Inštituta za svetovne vire (angl. World Resources Institute).

Največ pitne vode namenimo pridelavi hrane

Najbolj "žejni" pridelki so pšenica, koruza, riž, bombaž, sladkorni trs in oreški, navaja trajnostna platforma 2030 Builders. Veliko vode porabi tudi mesna industrija. Za proizvodnjo kilograma govejega mesa potrebujemo 15.000 litrov vode. V Evropi za kmetijstvo v povprečju namenimo 44 odstotkov celotne porabe pitne vode.

V industrijskem sektorju so med najbolj potratnimi panogami moda, energetika, proizvodnja pijač, gradbeništvo, rudarstvo in avtomobilizem. Za proizvodnjo enega litra gazirane pijače potrebujemo 350 litrov, za liter piva pa 155 litrov sladke vode.

Tri leta pitja vode za eno majico

Modna industrija je za kmetijstvom druga najbolj "žejna" panoga, saj letno porabi 79 milijard kubičnih metrov vode. Večina vode se porabi pri proizvodnji bombaža. Izdelava kavbojk zahteva okoli 7000 litrov vode, izdelava ene majice pa 2700 litrov vode. Toliko vode povprečen človek spije v treh letih.

Energetska industrija naj bi po podatkih študije iz leta 2014 letno porabila 52 milijard kubičnih metrov pitne vode. Večina vode se porabi za hlajenje v jedrskih in termoelektrarnah. Velike količine zahteva tudi proizvodnja biogoriv.

148.000 litrov vode za proizvodnjo avtomobila

Rudarstvo predstavlja štiri odstotke, gradbeništvo pa 3,4 odstotka celotne porabe vode v Evropi. Tona cementa zahteva več kot 5100 litrov vode, tona jekla pa skoraj 235.000 litrov. Potratna je tudi avtomobilska industrija, saj se za proizvodnjo enega avtomobila porabi 148.000 litrov vode, samo ena guma zahteva 2000 litrov.

Vodna potratnost je značilna tudi za rudarjenje litija, ključne komponentne baterij električnih avtomobilov. Za proizvodnjo tone litija je potrebnih 2,2 milijona litrov vode. Poleg tega so največja nahajališča litija, denimo na tromeji med Čilom, Argentino in Bolivijo, na zelo sušnih območjih, kjer vode že tako primanjkuje.

Rast prebivalstva ob tem še povečuje potrebe po hrani in industrijskih izdelkih, razmere pa dodatno otežujejo podnebne spremembe, ki prinašajo pogostejše suše in vročinske valove.

Voda kot potencial za konflikte

Vse večje potrebe po vodi že zdaj povzročajo konflikte med državami in etničnimi skupinami, v prihodnosti pa lahko vojne za vodo postanejo veliko pogostejše, je v znanstvenem članku Voda in geopolitika ugotavljal geograf Robert Ištok.

Tudi nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Butros Butros Gali je ob prelomu tisočletja opozoril, da bo voda v novem tisočletju pomembnejša od nafte.

Zaradi svojih geografskih značilnosti jezera in reke pogosto razmejujejo države. 80 odstotkov vseh sladkih voda je v več različnih državah, od teh voda pa je odvisnih 40 odstotkov svetovnega prebivalstva.

Sorodna novica Etiopski jez na Modrem Nilu začel proizvodnjo elektrike

Največ nesoglasij je razumljivo na območjih, kjer je vode najmanj. Etiopija je lani zagnala hidroelektrarno na "velikem renesančnem jezu" na reki Nil, ključni vodni žili na vzhodu Afrike, zato je odločitev sprožila številne ugovore Sudana in Egipta.

Kitajska je vzdolž reke Mekong postavila številne jezove, kar je povzročilo sušo na Tajskem in v Kambodži. Zaradi skupnih voda v reki Ind so bili že večkrat napeti odnosi med Indijo in Pakistanom.

Irak in Sirija sta večkrat protestirala pri Turčiji, da njeni jezovi na Evfratu in Tigrisu slabšajo vodno oskrbo v državah. Turčija je med gradnjo hidroelektrarne Atatürk na Evfratu v 80. letih obljubila, da bo ohranila pretok reke najmanj 500 kubičnih metrov na sekundo. Današnji pretok je veliko manjši, za kar Turčija krivi podnebne spremembe, sirski Kurdi pa trdijo, da gre za politično odločitev.

Konvencije o vodah brez podpisov velesil

Združeni narodi so z namenom preprečevanja konfliktov, spodbujanja miru in trajnostnega razvoja ter krepitve odpornosti na podnebne spremembe sprejeli dve konvenciji o vodah – Konvencijo o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer (na kratko: Konvencija o vodah), ki je bila sprva mišljena samo za evropsko regijo, ter Konvencijo o pravu neplovne rabe mednarodnih vodotokov (na kratko: Konvencija o vodotokih), vendar med podpisnicami manjkajo svetovne velesile, Rusija je podpisala samo Konvencijo o vodah, Združeno kraljestvo samo konvencijo o vodotokih, medtem ko ZDA in Kitajska niso podpisale nobene.