Po industrijski revoluciji okoli leta 1800 se je po mnenju vse večjega števila znanstvenikov začelo novo obdobje geološke zgodovine – antropocen. Antropocen sicer ni uradno uvrščen na geološko časovno lestvico, je za MMC pojasnil Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije: "Najpomembnejše meje na geološki časovni lestvici so povzročili padci velikih meteoritov ali močna vulkanska aktivnost, ki so imeli globalni vpliv in povzročili množična izumrtja."
Sam pojav človeka na Zemlji ni bil ne vzrok ne posledica kakšnih prelomnih sprememb na planetu. Zato antropocen ni obdobje, ki bi zaznamovalo celotno človeško prisotnost na planetu, četudi bi po imenu lahko tako sklepali. Antropocen je predlagana nova najmlajša geološka enota, poimenovana po vplivu človeka na naš planet, temelji pa na prepričljivih svetovnih dokazih, da ljudje spreminjamo atmosferske, geološke, hidrološke, biosferske in druge procese zemeljskega sistema, pojasni Novak. Mejnik, ki bi zaznamoval začetek antropocena, bi tako lahko predstavljala industrijska revolucija ali jedrski poskusi.
Pojem antropocen je poleg znanstvenega in geološkega dobil tudi politični, družbeni kontekst. Kljub temu je antropocen predlagana nova najmlajša geološka enota, poimenovana po vplivu človeka, torej antropogenem vplivu na naš planet. A za zdaj to še ni uradno sprejeto geološko obdobje, pojasnjuje Matevž Novak iz Geološkega zavoda Slovenije.
"Predlog o formalizaciji antropocena je Stratigrafska podkomisija za stratigrafijo kvartarja, eno od teles Mednarodne stratigrafske komisije (ICS), ki deluje v okviru krovnega Mednarodnega združenja za geološke znanosti (IUGS), sprejela leta 2016. Vendar do danes niti ICS niti IUGS predloga o uvrstitvi antropocena na geološko časovno lestvico še nista potrdila. Razlog za to so stroga pravila za ratifikacijo geoloških obdobij. Pri antropocenu še ni jasno niti to, ali bi imel rang epohe in bi tako sledil pleistocenu in holocenu znotraj kvartarja, ki ima rang periode, ali pa bi imel nižji rang dobe znotraj holocena."
Še večja težava je po besedah Novaka določitev njegove spodnje meje, torej, kdaj naj bi se antropocen začel. Najpomembnejše meje na geološki časovni lestvici so povzročili padci velikih meteoritov ali močna vulkanska aktivnost, ki so imeli svtovni vpliv in so povzročili množična izumrtja. Vmesne meje razčlenitve zemeljskih plasti določajo vmesne večje spremembe v biotskih združbah, največkrat kot posledice svetovnih podnebnih sprememb. Antropocen se ne more začeti s pojavom človeka, saj ta globalno ni bil sledljiv in ni povzročil sprememb. Medtem ko so posledice industrijske revolucije in jedrskih poskusov, ki so predlagani kot mogoči dogodki za določitev spodnje meje anrtopocena, sledljive in povzročajo svetovne spremembe.
"Vse enote časovne lestvice so zaznamovane s t. i. zlatim žebljičkom (angl. golden spike), ki na lestvici predstavlja spodnjo mejo enote. Ta t. i. GSSP (globalni stratigrafski referenčni profil in točka) ni določen samo časovno, ampak tudi z lokacijo točke na svetu, kjer je v profilu geoloških plasti najbolje zapisana sled sprememb. In do tega je še daleč," o uradnem nastopu antropocena, še doda Novak.
A dejstvo je, da smo se znašli v ekosistemsko skrajno tveganem obdobju zgodovine, v katerem ljudje ogrožamo varno delovanje živega planeta, s tem pa tudi lastno preživetje, preživetje naših potomcev in drugih zemeljskih vrst, opozarja geograf in okoljevarsvenik Dušan Plut.
"Človeška vrsta je zaradi trajnega povečevanja populacije in hkratnega hitrega, pospešenega povečevanja obsega materialnih dejavnosti začela temeljno preoblikovati celotni planetarni ekosistem, celo več, postala je ključna 'geološka' sila, odgovorna za občutno degradacijo občutljivega planetarnega ekosistema," pojasni Plut.
Človeška vrsta je v zadnjih stoletjih preoblikovala tri četrtine naravnih kopnih biomov v "antropogenizirane" biome, obenem pa uporablja več kot četrtino produktov fotosinteze, spreminja sestavo zemeljskega ozračja, obenem pa ogroža preživetje vsaj enega milijona od okoli 10 milijonov zemeljskih vrst.
Človek je vzrok segrevanja ozračja
Podnebne spremembe so tu. Temperature naraščajo, talijo se ledeniki in sneg, dviguje se gladina morja. Večina segrevanja ima vzrok v povečanju koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, ki so posledica emisij zaradi človeških dejavnosti, navaja Evropska agencija za okolje.
Od industrijske revolucije je človeštvo v ozračje izpustilo okoli 2500 milijard ton toplogrednih plinov. Pri tem pa moramo opozoriti, da bi bilo zelo nepošteno pripisati omenjene izpuste celotnemu človeštvu, razlike med regijami so ogromne in hkrati zgodovinsko pogojene.
Evropa in Severna Amerika sta odgovorni za kar polovico vseh izpustov toplogrednih plinov od industrijske revolucije dalje. Medtem ko je Kitajska odtlej prispevala okoli 11 odstotkov vseh toplogrednih plinov, podsaharska Afrika pa le štiri odstotke.
"Ker so bogate države, med katere se uvršča tudi Slovenija, višji materialni standard dosegle tudi na račun zgodovinsko nadpovprečnega prispevka h globalnim izpustom toplogrednih plinov, ki najbolj ogrožajo revnejše države sveta, so moralno dolžne, da državam v razvoju s finančno in tehnološko pomočjo omogočijo prepotreben dvig mizernega materialnega standarda s pomočjo nizkoogljične energetike in krožnega gospodarstva," meni Plut in dodaja, da trenutna raven svetovne podnebne in ekonomske solidarnosti ni na ravni, ki bi vzbujala optimizem.
Večina odgovornosti je na strani najbogatejših
A ne gre le za zgodovinske razlike, emisije toplogrednih plinov so tudi danes zelo jasen kazalnik svetovne neenakosti. Kot opozarja Plut, so po navedbah združenja evropskih akademij znanosti povprečne letne emisije toplogrednih plinov predstavnika skupine enega odstotka najbogatejših na svetu 175-krat večje od predstavnika skupine 10 odstotkov najrevnejših Zemljanov.
Podobne izsledke navaja študija Podnebne spremembe in globalna neenakost ogljičnih izpustov, ki ugotavlja, da je najbolj potratnih 10 odstotkov svetovnega prebivalstva odgovornih za skoraj polovico (48 odstotkov) vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov, zgornji odstotek najbogatejših pa za 17 odstotkov. To pomeni, da je 80 milijonov najbogatejših Zemljanov leta 2019 v ozračje prispevalo več toplogrednih plinov kot štiri milijarde najrevnejših. Na vprašanje, ali bi morali najprej začeti ukrepati pri zgornjem odstotku najbogatejših, Plut odgovarja, da je z moralno-etičnega vidika odgovor več kot jasen…
Svetovni izpusti toplogrednih plinov so leta 2019 dosegli 50 milijard ton ogljikovega dioksida.* Če bi jih razdelili med vse prebivalce sveta, bi posamezen Zemljan v ozračje prispeval 6,6 tone CO2-ja, a razlike v količini izpustov so med Zemljani ogromne. Povprečen Evropejec na leto v ozračje prispeva 10 ton CO2, povprečen Američan 20 ton, povprečen Kitajec 8 ton. Medtem ko posameznik v južni in jugovzhodni Aziji v povprečju prispeva 2,6 tone CO2 v ozračje, prebivalec podsaharske Afrike pa 1,6 tone.
Najbolj potratnih 10 odstotkov svetovnega prebivalstva je odgovornih skoraj za polovico oziroma 48 odstotkov vseh toplogrednih izpustov. Med njimi je povprečni letni prispevek k izpustom kar 31 ton CO2 na človeka v enem letu, kar je petkrat več od svetovnega povprečja. Če pod drobnogled vzamemo še zgornji odstotek najbolj potratnih Zemljanov, ugotovimo, da na leto prispevajo kar 17 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov. Tak posameznik v povprečju prispeva 110 ton CO2 na leto. Povprečje, spomnimo, znaša 6,6 tone.
Od leta 1990 so najbolj skokovito naraščali prav izpusti, ki jih v ozračje prispeva najpotratnejši odstotek prebivalstva, medtem ko so se izpusti najrevnejše polovice prebivalstva zvišali z 1,2 tone na 1,6 tone CO2 na prebivalca v zadnjih 30 letih.
Na drugi strani je v letu 2019 polovica svetovnega prebivalstva, ki predstavlja 3,8 milijarde ljudi, skupaj prispevala le 12 odstotkov toplogrednih plinov. Če nekoliko zaokrožimo številke, vidimo, da je leta 2019 80 milijonov najbogatejših v ozračje prispevalo več toplogrednih plinov kot štiri milijarde najrevnejših. Revnejša polovica Zemljanov prispeva štirikrat manj izpustov od svetovnega povprečja (6,6 ton CO2 na leto na posameznika), medtem ko milijarda najrevnejših posameznikov prispeva manj kot tono na prebivalca.
Leta 2020 so se izpusti zaradi epidemije nekoliko popravili, a so si svetovne emisije toplogrednih plinov v letu 2021 že povsem opomogle in znašajo že skoraj toliko kot pred pandemijo.
*Ko govorimo o izpustih, izraženih v količini CO2, pravzaprav govorimo o ekvivalentih CO2. Med toplogrednimi plini, ki povzročajo podnebne spremembe, ni le CO2, v precej manjšem obsegu so prisotni tudi drugi plini. Da bi poenostavili prikaz izpustov, so mase drugih plinov preračunane v ekvivalent CO2-ja.
Podatki so povzeti po študiji Climate change and the Global inequality of carbon emissions 1990–2020.
Luksemburški BDP na prebivalca 400-krat večji kot v Južnem Sudanu
Geografska in socialna neenakost sta po svetu neverjetno veliki in se v zadnjem obdobju še dramatično povečujeta. "Po podatkih Svetovne banke je bil leta 2019 svetovni BDP na prebivalca (nominalna vrednost) 11.463 ameriških dolarjev. V eni najbogatejših držav na svetu, v Luksemburgu, BDP znaša 113.197 na prebivalca in je skoraj 10-krat večji od svetovnega povprečja in več kot 400-krat večji od BDP-ja na prebivalca v najrevnejših državah sveta, v Južnem Sudanu in Burundiju, kjer znaša okoli 280 ameriških dolarjev na prebivalca." V Sloveniji je leta 2019 BDP na prebivalca znašal 26.170 dolarjev, kar našo državo umešča na 36. mesto med več kot 210 državami sveta.
Ko govorimo o svetovnih neenakostih, govorimo predvsem o razlikah med revščino v posameznih državah ali delih sveta, meni Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo. Revščina ni le posledica politik znotraj posameznih držav. Prav tako neenakosti ne nastajajo zato, ker bi v posameznih državah primanjkovalo virov. Svetovne neenakosti so predvsem posledica mednarodnih finančnih in kapitalskih tokov in transnacionalnih podjetij.
Kot primer Vesna Leskošek navede Nigerijo, v kateri so bogata nahajališča nafte, a je ena najrevnejših držav na svetu, hkrati pa mednarodna naftna podjetja v Nigeriji že leta povzročajo ogromno ekološko škodo. "Kdo ima od tega koristi? Shell in druga podjetja. A ta problem ni nikjer resno naslovljen. Pred kratkim so domačini sicer dobili tožbo proti Shellu, a to je bila ena od mnogo tožb in ne verjamem, da bo prinesla bistvene spremembe." Kot dodaja Vesna Leskošek, je Afrika tudi sicer zelo bogata z naravnimi viri, in če bi jih sama izkoristila, bi morala biti pravzaprav zelo bogata celina, če bi vsi imeli delček njenega bogastva, tako pa se je z njenimi viri obogatil predvsem globalni sever.
"Zahodna civilizacija je s kapitalizmom in determinističnim pojmovanjem trga, konkurenčnosti in dobička, z osredotočenjem na stalno povečevanje materialnega standarda za vsako ceno zgolj od srede 20. stoletja podeseterila obseg proizvodnje in s tem porabo naravnih virov," opozarja Plut. Zahod je po njegovih besedah v ospredje postavil udejanjanje linearnega modela trajne rasti proizvodnje in potrošnje, ki v nasprotju z naravo nima povratnega loka, torej stalnega krožnega vračanja uporabljenih snovi v prvotno, za življenje ponovno uporabno obliko. Zato se v okolju kopičijo odpadki, izpusti plinov, odpadne vode.
Osem najbogatejših ima toliko premoženja kot revnejša polovica svetovnega prebivalstva
Na vprašanje, ali smo s svetovno neenakostjo sprijaznjeni, Vesna Leskošek odgovarja, da se je morda nismo nikoli v zadostni meri zavedali, da bi v tej smeri kaj korenito spremenili. Organizacija Združenih narodov ves čas opozarja na svetovno neenakost, prav tako svetovna banka, a da bi svetovna neenakost res postala osrednja tema mednarodnih politik, razprav in zavez, se ne zgodi. "Najdlje, kamor pridemo, je, da se ustanovi program za hrano, v okviru katerega se ostanki hrane pošiljajo v države, v katerih je lakota. Kaj dosti več od konsenza, da bi bilo treba nekaj narediti, ni," meni Vesna Leskošek.
Kot dodaja Plut, poročila angleške nevladne organizacije Oxfam zaskrbljeno opozarjajo, da je po letu 2015 premoženje zgolj nekaj deset najbogatejših Zemljanov enako skupnemu premoženju "spodnje" polovice prebivalcev sveta oziroma premoženju okoli 3,8 milijarde ljudi. Tako je npr. v letu 2016 osem najbogatejših ljudi na svetu razpolagalo z enakim obsegom premoženja (426 milijard dolarjev) kot celotna revnejša polovica svetovnega prebivalstva.
V obdobju 2000–2015 je bila revna polovica človeštva deležna le enega odstotka skupnega svetovnega povečanja bogastva, polovica svetovnega povečanja bogastva pa je pristala v rokah enega odstotka najbogatejših Zemljanov.
"In koliko je leta 2021 po ugotovitvah Forbesa znašalo premoženje najbogatejših državljanov? Elon Musk – 199,3 milijarde dolarjev, Jeff Bezos – 192,6 milijarde dolarjev, Bernard Arnault in družina – 175,7 milijarde dolarjev, Bill Gates - 129,6 milijarde dolarjev," navede Plut. Letne plače najbolj plačanih vodilnih v podjetjih, bankah in zavarovalnicah tudi za več kot tristokrat presegajo plače delavcev. Pandemija pa je premoženje najbogatejših praviloma še povečala.
Kako naprej?
"Pozitivno je dejstvo, da se je svetovna skupnost, sicer z nedopustno tridesetletno zamudo, začela zavedati in se obotavljivo spoprijemati s skrajno zahtevnimi problemi blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Pariški podnebni sporazum je strateško vzeto korak v pravi smeri. A tudi nedavna podnebna konferenca v Glasgowu, po mojem mnenju v veliki meri neuspešna, je razkrila, da je treba hkrati na globalni sprejemati tudi ukrepe za zmanjševanje globalne, tektonske ekonomske neenakosti."
Čeprav vsi zbrani podatki razgaljajo popolno nevzdržnost kapitalizma, Plut spomni, da se tudi propadli realni socializem ni bil sposoben odpovedati modelu stalne gospodarske rasti in je na neki način še bolj kot kapitalizem načenjal biološke temelje preživetja. "Zato je eksistenčno, preživitveno nujen demokratični družbeno-ekološki preobrat," je prepričan Plut.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje