Pred kratkim je postala zelo aktualna razprava o vpisu pravice do vode v ustavo, ki je dobila močan zagon in podporo dela javnosti. Pobudniki ideje menijo, da se bodo tako bolje zavarovali vodni viri Slovenije pred morebitno divjo privatizacijo tujih korporacij, ohranila se bo kakovost javne oskrbe z vodo ter se preprečilo morebitno hkratno nenadzorovano dvigovanje cen. Nasprotniki pobude po drugi strani menijo, da gre za čisto neumnost in zgolj za reprizo predstave, v kateri si bodo država in njeni "prijatelji" porazdelili koncesije ter služili na račun te življenjsko nujne tekočine. Zato pozivajo predvsem k boljšemu nadzoru že obstoječega stanja.

Z roko v roki gre ta tema predvsem s strahom ljudi, da bodo tujci pokupili slovenske vodne vire, nato pa bomo priča zgodbam iz Južne Amerike in Indije, od koder so prihajale novice o dramatičnih skokih cen s sočasnim upadom kakovosti oskrbe.

Vendar, kjer koli na spektru strinjanja z zgoraj navedenima taboroma in strahu pred privatizacijo že ste, je vedno dobro imeti neko mero dejstev in podatkov za lažje odločanje in članek v nadaljevanju je namenjen delnemu osvetljevanju te problematike. Po oceni avtorja so se namreč v medijih v povezavi z opisano problematiko pojavljali dokaj pristranski zapisi, kar nekako kliče po korekciji.

Pa začnimo. Urejanje voda z raznimi dovoljenji je v Sloveniji precej široko področje in nad njim bedi novoustanovljena Direkcija Republike Slovenije za vode (DRSV). Trenutno ima v svoji orožarski shrambi na voljo 13 vrst vodnih dovoljenj in štiri vrste vodnih koncesij. Zaradi širine obravnavane materije smo se odločili pogledati, kakšno je stanje le na področju vodnih koncesij za proizvodnjo pijač, saj te po navadi dvigajo največ prahu, ker so neposredno povezane z našim uživanjem vode za preživetje.

Bogati z vodo, a ne preveč enakomerno
A najprej nekaj splošnih podatkov o vodni sliki v Sloveniji. Na agenciji za okolje (Arso) so v publikaciji z začetka tisočletja opozarjali, da še vedno velja prepričanje, da je Slovenija z vodo bogata država. Zakaj opozarjali? To sicer drži, a je voda pri nas časovno in prostorsko neugodno razporejena ter - predvsem na Krasu - tudi geološko ranljiva. Na ozemlju Slovenije imamo tako, glede na prej omenjeno poročilo, več kot 26.000 kilometrov rek, več kot 1.200 registriranih stoječih voda, v zalogah podzemnih voda pa je, sodeč po poročilu Arsa iz lanskega leta z naslovom Količinsko stanje podzemnih voda v Sloveniji, tudi več kot 4,28 milijarde kubičnih metrov vode.

Po zadnjih dostopnih podatkih državnega statističnega urada (Surs) iz leta 2014 smo dane zaloge vode izkoriščali na naslednji način - iz površinskih voda smo načrpali 793 milijonov kubičnih metrov vode ter 187 milijonov kubičnih metrov vode iz podzemnih virov (tu so upoštevane količine na naravnih iztokih iz vodonosnikov, vrtine, vodnjaki, drenaže …).

Prav podzemni viri pa so tisti, ki nas v veliki meri napajajo. Javni vodovodi so v letu 2014 načrpali 163 milijonov kubičnih metrov vode, iz podzemne vode pa smo dobili levji delež, in sicer kar 160,6 milijona kubičnih metrov vode. Preostanek je so vodovodi dobili iz površinskih voda. Tu vsekakor ni zanemarljiv podatek, da so letne izgube javnih vodovodnih sistemov ocenjene na skoraj 46 milijonov kubičnih metrov vode.

Gladine upadajo, Arso pravi, da smo za zdaj še v dobri kondiciji
Poročilo Količinsko stanje podzemnih voda v Sloveniji ob tem stanje vseh 21 podzemnih teles vode ocenjuje kot dobro, a je vseeno do neke mere skrb vzbujajoče dejstvo, da letna mesečna povprečja gladin podzemne vode na vseh merilnih območjih na določenem deležu merilnih mest upadajo (delež merilnih mest, ki izkazujejo statistično značilen upadajoči trend, je različen in niha od nekaj odstotkov do 55 odstotkov).

Zlasti velik delež merilnih mest z upadajočim trendom gladin podzemne vode imata merilni območji VTPodV_1001 (Savska kotlina in Ljubljansko barje) ter VTPodV_1003 (Krška kotlina). A po besedah Arsa gre "predvsem za naravne procese (zniževanje erozijske baze) in/ali umetnih posegov v rečni mreži (zadrževanje, regulacije)".

Tudi povprečna količina napajanja vodonosnikov na celotnem ozemlju Slovenije je bila v obdobju od 1981 do 2010 za 4,9 odstotka manjša (289 mm), kot je bila v obdobju od 1971 do 2000, ko je znašala 304 mm.

Si torej ob dokaj jasnem padajočem trendu gladin vode lahko privoščimo trenutno načrpane količine podzemne vode? Na Arsu pravijo, da lahko: "Trenutne načrpane količine podzemnih voda so vzdržne tudi ob upoštevanju klimatskih scenarijev. Na podlagi rezultatov vodnobilančnega modeliranja po različnih kombinacijah podnebnega scenarija predvidevamo, da se bodo povprečne letne obnovljive količine podzemne vode, glede na dolgoletno povprečje 1981-2010, v prihodnjem obdobju 2021-2050 na območju celotne Slovenije spremenile v razponu od -8,7 do +6,5 odstotka, povprečno za okoli -1 odstotek."

Počrpali precej manj, kot jim je bilo na voljo
In kako se v to sliko vključujejo proizvajalci pijač? Trenutno je podeljenih 18 koncesij za proizvodnjo pijač. V nasprotju z nekaterimi prepričanji koncesija ne pomeni lastništva vira, temveč njegovo uporabo s točno predpisanimi letnimi količinami odvzema, za točno določeno obdobje. Za 1.000 litrov ustekleničene podzemne vode mora koncesionar letos plačati državi tudi 1,91 evra koncesije. Koncesijo z uredbo podeli vlada, zakon o vodah pa v svojem 112. členu ministrstvu za okolje (MOP) omogoča tudi odvzem koncesije.

"Obvezna priloga pobude za pridobitev koncesije je hidrogeološko poročilo. Geološki zavod Slovenije za MOP pripravi strokovne podlage z vsemi potrebnimi hidrogeološkimi elementi za pripravo uredbe o rabi podzemne vode. V skladu s koncesijsko pogodbo morajo koncesionarji zagotoviti ohranjanje količin in kakovosti ter naravne vloge vodnega vira," so pojasnili na ministrstvu.

Odvzem vode na virih je tudi predmet inšpekcijskega nadzora. "Imetnik vodne pravice mora zagotoviti redno spremljanje odvzetih količin vode z merilno napravo in elektronsko poročati ministrstvu o odvzetih količinah vode," so pojasnili na MOP-u. Čeprav smo jih trikrat vprašali, ali je s števci mogoče manipulirati in ali je takšne manipulacije mogoče zaznati, so še najbližje odgovoru prišli z zapisom: "Nadzor nad rabo vode nadzira Inšpekcija za okolje in naravo Inšpektorata RS za okolje in prostor. Če bi bilo ugotovljeno, da zavezanec goljufa s podatki, kar spreminjanje števca vsekakor je, bi inšpekcija ustrezno ukrepala."

Nazaj k podatkom. Tabela (za podrobne podatke glej priloženi tabeli o lastnikih koncesije za proizvodnjo pijač, za informativno vrednost pa je priložena še tabela lastnikov koncesij za termalna kopališča), ki nam jo je posredoval MOP, kaže, da ima vseh 18 koncesionarjev skupaj letno možnost načrpati 3.625.598 kubičnih metrov vode. V letu 2015 so načrpali 356.241 kubičnih metrov vode. Pri tem se sicer pojavi precejšen razkorak s podatki Sursa, ki kažejo, da so pijačarji še v 2014 načrpali 3,45 milijona kubičnih metrov vode (metodoloških pojasnil ni podanih), a žal ni jasno, od kod ta razlika, saj podatkov za 2015 še ni.

Največ vode lahko načrpajo koncesionarji v Ljubljani, in sicer 46 odstotkov vseh podeljenih količin ali 1,68 milijona kubičnih metrov vode. Čeprav je to na prvi pogled videti veliko (Mladina je pisala, da samo Unionova koncesija 1,3 milijona kubičnih metrov vode pomeni letno porabo 20.000 gospodinjstev), so na Arsu pojasnili, da 1,68 milijona kubičnih metrov vode "v obdobni vodni bilanci predstavlja manj kot en odstotek povprečnih obdobnih razpoložljivih količin podzemne vode, oz. manj kot dva odstotka vseh podeljenih vodnih pravic na obravnavanem vodnem telesu VTPodV_1001 Savska kotlina in Ljubljansko barje". Savska dolina in Ljubljansko barje je sicer 774 kvadratnih kilometrov veliko telo podzemne vode, katerega zaloge ocenjujejo na 231 milijonov kubičnih metrov, so dodali. Toda, poleg Dravske kotline, gre za vodno telo, na katerega so pritiski črpanja vode največji.

Težave ležijo globlje
Če torej potegnemo črto, industrija pijač, četudi v rokah tujcev, nas ne bo čez noč izsušila, tudi če se odločijo črpati vse s koncesijo odobrene količine. Seveda je to odvisno tudi od že prej omenjene časovno-prostorske porazdelitve, a to, sodeč po odobrenih količinah, je že vračunano v koncesijo. Na tej točki je vredno znova izpostaviti, da samo izgube vodovodov letno znašajo 46 milijonov kubičnih metrov vode, kar je več kot 10-krat več, kot lahko načrpa industrija pijač, in kar nam daje precej priložnosti za izboljšave in varčevanje.

Je pa tu še ena in veliko večja težava - črpanje geotermalne vode. To je v zadnjih 40-50 letih eksponentno poskočilo, ne da bi se dobro poskrbelo za regeneracijo vrtin. Stanje je že tako slabo, da se je odločila poseči tudi vlada, saj bi lahko že čez pet let stanje globokih vodonosnikov dobilo oceno slabo. Morda le toliko o domačih gospodarjih, a to je že tema za drug prispevek.