Poplave so vzorčni primer reševanja težav v Sloveniji. Voda pride in voda gre. Škoda je ogromna, ljudje trpijo, politiki obljubljajo sredstva in rešitve. Čas mineva, zgodi se nič. In voda spet pride in spet gre. Od potrebnih in obljubljenih minimalnih 25 milijonov evrov za samo najbolj nujna vzdrževalna dela na vodotokih, ki ob običajni količini padavin zagotavljajo minimalno poplavno varnost, jih je država zagotovila osem, dala pa dejansko 1,5 milijona evrov. Kar je le šest odstotkov od minimalnega zneska, ki omogoča redno letno vzdrževanje vodotokov.

Kaj lahko narediš s 6 odstotki?
Kako lahko le s šestimi odstotki od že tako kompromisnih minimalno potrebnih sredstev zagotoviš varnost pred poplavami, je na Valu 202 odgovarjal Leon Behin, generalni direktor Direktorata za vode in investicije pri ministrstvu za okolje in prostor: “Vsako leto se srečamo s kruto realnostjo proračuna. S temi šestimi odstotki potrebnega denarja se ne da narediti veliko. Že prve tri mesece je veliko fiksnih stroškov, ki nastajajo na terenu in se ne opazijo. Tukaj ni samo košnja trave, urejanje določenih brežin in obnova pragov in podobnih zadev. Tukaj so fiksni stroški, ki nastajajo koncesionarjem, ki izvajajo dela na terenu. Vse skupaj so to neki obratovalni stroški in manjše investicije, ki znašajo milijon in pol evra.«

So pa na ministrstvu izvedeli, da je zagotovljenih nekaj manj kot dva milijona evrov za izvajanje javne službe in skupaj z izvajanjem javne službe v območju hidrocentral še sicer tri milijone. Vendar pravi Leon Behin: "To niti približno ni tisti znesek, ki smo ga imeli v preteklih letih, nekaj od 8 do 10 milijonov evrov, in tisti, ki si ga vsi skupaj želim,o okoli 25 milijonov evrov."

Da ni denarja, je kruta realnost
Kaj za poplavno varnost pretežnega dela občin pri nas pomeni izpad 94 odstotkov sredstev, namenjenih za poplavno varnost, je pojasnil župan občine Duplek, Mitja Horvat, tudi predstavnik Skupnosti občin Slovenije, ki združuje 178 občin v Sloveniji. "Zgodba se pravzaprav nadaljuje. Večina občin ni bila deležna rednega vzdrževanja in nekih rednih ukrepov že v preteklih letih in je bilo takrat namenjenih 8 milijonov, pa je bil vedno odgovor, da ni denarja, da je to kruta realnost. Ne pomeni vse skupaj prav velike spremembe."

Zato so se v občini Duplek sami lotili vprašanja reševanja protipoplavnih ukrepov: "Po dveh katastrofalnih poplavah smo na srečo našli dovolj naložbenega kapitala, da smo uredili protipoplavni nasip, ki varuje pred reko Dravo."

Koncesionarji se držijo za glavo in po nekaj mesecih proračunskega leta ne vedo, kako naj izpolnijo pogodbene obveznosti, župani so besni in iz občinskega proračuna plačujejo tisto, kar bi morala narediti država, ljudi na ogroženih območjih pa je strah spomladanskih padavin. Mitja Horvat pravi, da bodo ljudje "vedno manj strpni in manj tolerantni do države in seveda potem tudi do lokalnih skupnosti".

V Ljubljani ni dovolj niti za košnjo trave
Po razrezu obljubljenih 25 milijonov je na širše območje Ljubljane odpadlo približno 380 tisoč evrov in predstavniki občine so ugotavljali, da je znesek vsaj trikrat premajhen za najnujnejša dela. Zdaj imajo prek koncesionarja na voljo 25 tisoč evrov, kar ni dovolj niti za košnjo, denimo Malega Grabna, ki je ena najbolj kritičnih točk zagotavljanja poplavne varnosti. In tudi Leon Behin se strinja, da se s 25 tisoč evri ne da narediti nič.

"Pri nas imamo 8 koncesijskih območij, za katere ima koncesije 6 koncesionarjev, katerih osnovne naloge so čiščenje požiralnikov, naplavin in vodnih pregrad ter urejanje brežin, in teh milijon in pol od predvidenih 25 milijonov je po treh mesecih leta že porabljenih."

Vlada določa naloge, denarja pa ne zagotovi
Šest odstotkov del, predvidenih v koncesijski pogodbi, je izvedenih, samo Hidrotehnik ima 114 delavcev za nedoločen čas, 23 bagrov, 25 tovornjakov itd. In pravijo, da ne morejo pokrivati fiksnih stroškov za pogoje iz koncesijske pogodbe. Po eni strani ministrstvo nalaga visoke zahteve in odgovornost koncesionarjev, denarja pa ne zagotovi.

Leon Behin: "V pogodbi so zapisane določene obveznosti med Republiko Slovenijo in koncesionarjem. In če ta ne opravlja svojih del obveznosti, je seveda on odgovoren. Če pa koncendent – RS – ne opravlja svojega dela obveznosti, potem pa koncesionar ne more biti odgovoren za škodo tretjim, ki bi jo jim povzročil."

Namesto sanacije za 50 tisoč, po poplavah skoraj za 10 milijonov
Stroški pri sanaciji vodotokov imajo neke svoje zakonitosti: naraščajo eksponentno – primer poškodbe, na brežini na reki Savi pri Šentjakobu: 2009 so strokovne službe ugotovile, da bi sanacija dela utrjenega obrežja stala med 50 in 70 tisoč evri, zgodilo se ni nič, potem je prišla naslednje leto poplava in poškodbo razširila in stroški sanacije bi nanesli do 3,8 milijona evrov.

V šestih letih se ni zgodilo nič in zdaj je ocenjena škoda na poškodbi, ki bi jo leta 2009 popravili za 50 tisoč evrov, narasla na vrtoglavih deset morda 20 milijonov. Ali nekaj tisoč odstotkov v sedmih letih. Gre za objekte, ki so jih gradile generacije naših prednikov in zdaj klavrno propadajo.

Avstrijci milijarde, Hrvati stotino milijonov
Poglejmo malo čez mejo: Avstrija je v protipoplavne ukrepe na Donavi v zadnjem desetletju vložila dve milijardi evrov, naložba pa se jim je povrnila že leta 2013, ko je bilo namesto običajnih nekaj milijard le za nekaj 100 milijonov škode. Na Hrvaškem, ki imajo problematičnih vodotokov približno toliko kot v Sloveniji, letno namenijo 90 milijonov v redna vzdrževalna dela in pravijo, da bi bilo treba vsaj še 20 milijonov letno, da bi naredili vse, kar je treba narediti. Pri nas pa letno 1,5 milijona in morda še 2,5 milijona, in če vemo, da 25-letno povprečje škode zaradi poplav znaša 150 milijonov evrov na leto, se zdi, da je vlaganje v protipoplavne ukrepe ne samo potrebno, ampak nujno in ekonomsko upravičeno.

"Dejstvo je, da poplave vedno bodo"
Zdi se, da stanje iz leta v leto samo poslabšuje, poplavna nevarnost vse večja. Na vprašanje, ali nas mora biti strah spomladanskega deževja, Leon Behin odgovarja: "Na ministrstvu nas je tega vedno strah, ne glede na to, ali smo naredili vsi vse, kar bi lahko. Dejstvo je, da poplave vedno bodo, in poplavno popolnoma varna država nikoli ni. Je pa res, da tisti, ki smo odgovorni, moramo storiti praktično vse, kar je v naši moči, da se ta varnost zagotavlja."