Že od malega ga je zanimal predvsem živi svet jam, zdaj pa že desetletja proučuje najdrobnejše prebivalce kraških jam, zlasti drobnovratnika in druge jamske hrošče. Veliko raziskovalne pozornosti namenja urejanju sistematike jamskih hroščev ter njihovim sorodstvenim odnosom, pri raziskovanju pa ves čas prepleta različna področja narave, tudi druge skupine živali in fosile izumrlih bitij. V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kaj ima test PCR opraviti s hroščkom drobnovratnikom, zakaj ni dovolj le to, da odkrivamo nove vrste, pa tudi o tem, kako na živi svet jam vplivajo podnebne spremembe, ter o tem, zakaj so najbolj ogrožene jamske živali v jamah ledenicah.

Troglobionti, prave jamske živali
"Ko jamarji pridejo v jame, običajno vidijo netopirje, jamske kobilice, metuljčke, vendar to niso prave jamske živali. Imenujemo jih troglofili, v jame pa zahajajo le začasno. Prave jamske živali, tako imenovani troglobionti, ki zunaj jam ne morejo preživeti in vse življenje živijo v podzemlju, so večinoma majhne. Človeška ribica je v primerjavi z večino od njih velika, vse druge vrste nevretenčarjev, kot so rakci vseh vrst, hroščki, strige, pajkovci, ščipalci, pa so manjši od centimetra, nekateri merijo le dva ali tri milimetre. Teh živali je res veliko, zato se je treba za proučevanje živega sveta kraškega podzemlja specializirati in se pri raziskovanju omejiti le na eno skupino." Tako dr. Slavko Polak pojasni, zakaj se je osredotočil na jamske hroščke, ki jih je tudi največ.

Pomen urejanja sistematike
Prednost speleobiologije je v tem, da v živem svetu kraškega podzemlja še vedno odkrivajo nove vrste, ki jih v znanosti do zdaj niso poznali. Čeprav so jamske živali v Sloveniji dobro raziskane, raziskovalci tudi pri nas še vedno odkrivajo nove vrste in celo nove rodove jamskih živali. Raziskovanje in odkrivanje še neraziskanih jam in novih področij ima posebno draž tudi za speleobiologa dr. Slavka Polaka, ki zadnjih dvajset let intenzivno proučuje filogenijo in sorodstvene odnose jamskih hroščkov v širšem kraškem podzemlju. "Biologi v vsaki dejavnosti poskušamo predalčkati in rastlinski ter živalski svet postavljamo v naravni sistem po sorodstvenih odnosih. Prav pri teh jamskih hroščih se znanstveniki že dvesto let trudijo oblikovati pameten sistem, s katerim bi pojasnili tudi geografske vzorce razširjenosti, pa to doslej ni bilo mogoče. Šele z molekularnimi genetskimi analizami so ugotovili, da so bili pristopi prvih naravoslovcev napačni, saj so vrste spravljali skupaj po podobnosti, z genetiko pa so ugotovili, da je to zavajajoče in da je treba sistematiko postaviti na novo," pojasni dr. Slavko Polak.

Kaj ogroža skromno biotsko pestrost jam
"Jame so glede biotske pestrosti zelo revne. Do odkritja človeške ribice in kasneje do odkritja hroščka drobnovratnika je veljalo, da v jamah življenje sploh ni mogoče, ker v njih ni sonca, ki je vir energije. Vsa hrana mora priti v podzemlje s površine, zato so ti ekosistemi razmeroma revni. Vendar sta Slovenija in dinarski kras v primerjavi z drugimi kraškimi območji po svetu izjemno pestra," primerja dr. Slavko Polak, "saj imamo samo v Postojnski jami več kot sto troglobiotskih vrst živali." Nastajanje in izumiranje vrst je naraven proces, ki se je vedno dogajal in se vedno bo. Vendar strokovnjake skrbi, da so podnebne spremembe zaradi segrevanja ozračja izjemno hitre in da se živali ne bodo mogle več prilagajati. "Ko govorimo o ogroženosti jamskih živali, moramo posebej omeniti vodne, med katerimi so človeška ribica, številne vrste rakcev, kot so mokrice, kozice, oslički in druge, ki so zaradi onesnaženja naših rek ponikalnic še bolj ogrožene. Nekoliko manj ogrožene so kopenske jamske živali, pa tudi tu opažamo, da nekatere vrste izginjajo. Posebej pa bi opozoril na vrste, ki so prilagojene na življenje v naših jamah ledenicah ali snežnicah, jamah s temperaturo malo nad nič stopinj Celzija. Te so nenavadno bogate, živali v njih pa zaradi globalnega segrevanja obsojene na izumrtje," pripoved sklene dr. Slavko Polak.