Sluzenje morja, ki je bilo v preteklih dneh sprva opaženo v globljih vodnih slojih, pozneje pa so se želatinaste prevleke pojavile tudi na površini morja, je naraven pojav, so zapisali na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) in dodali, da sluz nastane zaradi delovanja fitoplanktona, ki pod določenimi pogoji velik delež proizvedene organske snovi izloči v vodo, vendar natančni vzroki in mehanizmi nastanka še danes niso popolnoma razjasnjeni.

Prvi zapisi o občasni hiperprodukciji sluzastih makroagregatov segajo v leto 1729, intenzivne raziskave pa so se začele šele po letu 1988, ko so bili sluzasti makroagregati prisotni v severnem Jadranu v zelo velikem obsegu in so močno zaznamovali poletna obdobja v letih 1989, 1991, 1997, 2000, 2002 in 2004. Zadnji pojav je bil opažen leta 2018.

V preteklosti so se sluzasti agregati razbili oz. razgradili po močnejšem vetru ali nevihtah in biologi pričakujejo, da bo tudi tokrat tako.

Sluz ni nevarna za zdravje kopalcev, lahko pa draži kožo

Sluzasti makroagregati so najrazličnejših barv, oblik in velikosti, ki lahko segajo od nekaj milimetrov do nekaj kilometrov. Vetrovi in površinski tokovi jih čez dan zanesejo proti obali, kjer se nakopičijo, predvsem v zaprtih predelih, mandračih, na plažah.

Poleg vode so glavna kemična sestavina sluzi ogljikovi hidrati, zato sami po sebi niso nevarni za zdravje kopalcev, so pojasnili z NIB-ja. Ker pa se vanje ujamejo številni organizmi, lahko tudi patogeni, ni ravno zaželeno, da zaidejo v telo. Včasih lahko povzročijo draženje na koži zaradi trdih delcev.

Veliko bolj negativen vpliv imajo na organizme, ki živijo pritrjeni na dnu ali na počasi premikajoče se živali, saj se ti sluzi ne morejo umakniti. Zaradi velike količine sluzi je lahko njihovo dihanje oteženo oz. onemogočeno, kar lahko privede do pogina.

Kakšna sluz je v slovenskem morju?

Mikroskopski pregledi sluzi iz slovenskega morja so pokazali na pestro sestavo mikroskopskih alg, ki so ujete v njej. V površinski sluzi so biologi opazili veliko različnih fitoplanktonskih vrst, med katerimi so prevladovali različni dinoflagelati, kokolitoforidi in diatomeje. Poleg tega so opazili tudi precej osebkov vrste Gonyaulax fragilis, za katerega je značilno, da ima celico obdano s tankimi celuloznimi ploščicami, ki lahko hitro razpadejo. Raziskave iz različnih svetovnih območij, kot so Nova Zelandija, Neapeljski zaliv, vzhodno Sredozemlje in tudi severni Jadran, so pokazale, da lahko namnožitve te vrste povezujemo tudi s pojavom sluzi, saj celice izločajo obilne količine polisaharidov oz. kompleksnih sladkorjev.

V nočnih urah se sluz lahko sveti

Kot so sporočili z NIB-ja, se v nočnih urah lahko v sluzi, nabrani na površini, opazuje pojav bioluminiscence. Če v sluz namreč dregnemo s palico ali vanjo vržemo kamenje, bomo opazili modro-vijoličasto svetlikanje.