V Bakuju bi se morala končati podnebna konferenca Združenih narodov, imenovana COP29. A se ni. Za pogajalci je naporen dan, azerbajdžansko predsedstvo pa naj bi še en kompromisni predlog sestavilo do sobote zjutraj.

Osnutek dogovora, ki so ga objavili danes, predvideva, da bodo razvite države plačale 250 milijard dolarjev letno za pomoč državam v razvoju. Te pa so zaradi vse večjih stroškov podnebnih katastrof, s katerimi se spopadajo, zahtevale 1300 milijard.

O poteku konference in znesku, o katerem bi se lahko pogajalci navsezadnje dogovorili, se je Tanja Starič v Odmevih pogovarjala s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj.

Sorodna novica COP29: 250 milijard dolarjev letno za države v razvoju. Razočaranje okoljevarstvenih organizacij.

Kako komentirate dogajanje v Bakuju? Zelo pesimistične ocene so bile že pred samim vrhom, pa tudi zdaj niso prav spodbudne. Minister Kumer pravi, da je bolje sprejeti ne najboljši dogovor, samo da je. Nekateri pa pravijo, da je bolje, da dogovora sploh ni, če bo tako neambiciozen.
Dramaturgija teh pogajanj je vsako leto ista. Vsako leto se podaljšajo in seveda na koncu se v zadnjem trenutku najde neka rešitev, ki pravzaprav ne zadovolji nikogar. To je smisel pogajanj, a bojim se, da smo iz leta v leto priča nazadovanju – tudi vsebinsko. Res je, da je bilo že vnaprej rečeno, da bo to finančni COP, ampak bistvo COP-ov bi moralo biti zmanjševanje izpustov, dogovor o tem, kaj narediti z energetiko, kako se odzvati na izpuste. O tem pa debata sploh ni tekla. Denar ni tisto, kar bomo jedli, jedli bomo hrano, ki pa je na koncu morda ne bo. To skrbi. In pa občutek za čas. Velikokrat se reče: saj bomo naslednje leto. Tudi letos je bilo rečeno, da bo naslednji COP potekal v Braziliji, kjer so stvari drugačne. Ampak imamo sedem let časa, da stvari postavimo na svoje mesto, oziroma od letošnjega leta še šest. To je tako malo časa, zato si ne moremo privoščiti odlašanja in misli, da bo nekoč boljše. Posebej ne v položaju v svetu, ki je vse bolj zapleten tudi na drugih področjih.

To smo tudi slišali v Bakuju. Nekateri analitiki menijo, da je to, kar se dogaja, odraz spremenjenih geopolitičnih razmer v svetu. Slabe napovedi so, ker vemo, da bo predsednik ZDA človek, ki ne priznava podnebnih sprememb.
Seveda jih ne, ampak posledice bodo tudi v ZDA. Tako bi bili vsaj na področju prilagajanja lahko napori večji, pa lahko pustimo naftno energijo pri miru za še en čas, če je to res tako nujno. Ampak mi že čutimo posledice. Te posledice pa stanejo, ne samo v življenjih, ampak seveda tudi v denarju. Še enkrat poudarim: lanske poplave v Sloveniji so zahtevale 16 odstotkov BDP-ja. Ampak nismo sami v tem, spomnimo se samo Španije, ves svet je v tem. Tako da bi morali vsaj na tem finančnem področju doseči bistven napredek – pa tudi tega ni.

Ambicije držav v razvoju, ki pričakujejo večjo pomoč, so bile, da bodo dobile 1300 milijard dolarjev, zdaj slišimo številko 250 milijard dolarjev, pa še tega ne vemo, ali so to posojila, ali ta znesek sploh bo izplačan. Kaj menite o teh številkah?
Težava je, ker moramo dobiti zaupanje držav v razvoju, ki morajo pri tem procesu sodelovati. Podnebja ne moremo rešiti brez Kitajske, mogoče sploh ne brez Indije. Ampak potrebujemo njihovo zaupanje in to zaupanje gre, žal, tudi skozi kupovanje zaupanja, torej skozi denar. Dejansko gre za zgodovinsko krivdo in to moramo priznati. Nekatere države so bolj krive kot druge. Absolutno se postavljam na stališče neke pravičnosti, morale in etike, ki točno povedo, da mora plačati onesnaževalec iz preteklosti.

Čeprav Kitajska je pri tem v drugem položaju.
Seveda je v drugem položaju. Saj prav to je težko, kajti po eni strani je tudi država z največjimi izpusti, na te so pa pritiski veliki. Ampak svet je povezan in tu dobro voljo pokazati vsaj skozi finance, mislim, da ne bi smel biti prevelik zalogaj. Predvsem če pogledamo, koliko nas stanejo vojne, koliko nas stane orožje, teh 250 milijard zbledi ob številkah za orožje, ki se vsak dan porablja v Ukrajini, Gazi, pa še na 55 drugih žariščih. Ta perspektiva je pomembna.

Kajti tudi vojne so vir onesnaževanja.
Seveda. In vir bodočih spopadov. Kajti podnebne spremembe ustvarjajo migracije in še druge težave.