V Nemčiji bodo zaradi težav na Japonskem v desetih letih opustili pridobivanje električne energije v svojih jedrskih elektrarnah. Čeprav so bili še pred potresom in cunamijem na Japonskem, ki sta močno prizadela nuklearko v Fukušimi, odločeni, da podaljšajo življenjsko dobo jedrskih elektrarn, so zdaj povsem spremenili razmišljanje in politiko.

Takoj po nesreči so zaprli in pregledali sedem najstarejših elektrarn, ki bodo zdaj ostale zaprte, zaprta ostaja tudi jedrska elektrarna, ki so jo popravljali. Do leta 2022 pa bodo zaprli še devet drugih. Kanclerka Angela Merkel je to odločitev pospremila z napovedjo, da ima Nemčija zdaj priložnost postaviti vzgled drugim državam in tlakovati pot v družbo brez jedrske energije.

Slovenija je najmanjša država z nuklearko
Vse od leta 1983 se na zemljevid več kot 430 jedrskih elektrarn, ki obratujejo po svetu, uvršča tudi Slovenija kot najmanjša država z jedrsko energijo. Jedrska elektrarna v Krškem naši državi zagotavlja skoraj 40 odstotkov vse proizvedene električne energije, medtem ko jo termoelektrarne proizvedejo 35 odstotkov, preostali delež pa si zagotovimo s pomočjo hidroelektrarn.

Bi torej ob tem velikem deležu elektrike, proizvedene v NEK-u, v Sloveniji sploh lahko sledili Nemčiji in v naslednjih desetih letih zagotovili dovolj drugih virov energije, da nuklearki ne bi bilo treba podaljšati življenja? Na ministrstvu za gospodarstvo pravijo: »Ne, saj postopki umeščanja v prostor, prekritost Slovenije z območjem Natura 2000 in investicijska podhranjenost potencialnih investitorjev v državni lasti česa takega ne omogočajo.«

2.600 vetrnic ali 3.760 hektarov panelov
Da bi nadomestili NEK, bi morali na primer zgraditi termoelektrarno na premog ali plin, ki bi bila velika za 1,5 Termoelektrarne Šoštanj, ali pa postaviti približno 2.600 vetrnic z močjo 1 MWp, če bi želeli izkoristiti sonce, pa bi morali zagotoviti 23.500.000 panelov, kar bi po zdajšnjih cenah stalo skoraj 14 milijard evrov, nekaj možnosti opisuje jedrski fizik Matjaž Koželj iz Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo na Inštitutu Jožefa Stefana.

»Če primerjamo količino proizvedene električne energije v nemških jedrskih elektrarnah na prebivalca Nemčije - tisto, ki jo mislijo nadomestiti z drugimi viri – in energijo iz NEK-a na prebivalca Slovenije, dobimo razmerje 1,7, kar pomeni, da bi povprečnega Slovenca zapiranje NEK-a stalo vsaj 1,7-krat več kot povprečnega Nemca. Če to še pomnožimo z razmerjem BDP-ja v Nemčiji in Sloveniji, se pokaže, da bi nas zapiranje dejansko »udarilo« 2,4-krat bolj kot Nemce,« poudarja.

Ob tem pa je treba upoštevati še, da je Nemčija velesila na področju proizvodnje in uvajanja obnovljivih virov, pa tudi klasičnih tehnologij za proizvodnjo elektrike, kar pomeni, da bi tako rekoč ves vložen denar ostal doma. Pri nas bi bili po besedah Koželja vezani vsaj na delni uvoz, ne glede na to, kakšne tehnologije bi uvajali.

"Če se ne bomo prestukturirali, bomo poraženi"
Medtem pa je profesor ekologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in eden prvih politično aktivnih »zelenih« pri nas Dušan Plut nasprotno prepričan, da če Slovenija ne bo razmišljala v tej smeri in opravila energetskega prehoda v okviru širšega razvojnega prestrukturiranja, »potem se bo zanesljivo uvrstila med poraženke – ne samo energetske, ampak tudi razvojne poraženke«. Zato, ker je Slovenija eksistenčno vezana na izvoz, poudarja, in če ne bomo našli svoje nove eksistence, ki je pogojena tudi z energetskimi inovacijami, obnovljivimi viri energije, tehnologijami, ki bi jih lahko razvijali, potem bomo zaostali.

Sam vidi priložnosti v biomasi, predvsem v kogeneraciji, torej hkratni proizvodnji toplote in električne energij, pa v sončni energiji in geotermalni energiji, kjer pa bi morali najprej opraviti raziskave, da bi ugotovili, kakšne možnosti za proizvodnjo električne energije imamo, nekaj priložnosti je še za nove majhne hidroelektrarne. »Med gorivi prehoda pa bi omenil gradnjo plinskih elektrarn in zemeljskega plina. To bi lahko bila rezerva, saj ima zemeljski plin manj negativnih posledic na okolje.«

V NEP-u možnost drugega bloka NEK-a
A na ministrstvu za gospodarstvo zatrjujejo, da naša država hidroenergije in vetra kot obnovljiva vira energije ne more izkoriščati v pomembnejši meri zaradi naravovarstvenih razlogov. Tudi zato v novem Nacionalnem energetskem planu Slovenije pomembno vlogo pri zagotavljanju električne energije še vedno igra NEK, omenjajo celo možnost gradnje drugega bloka.

Dobre in slabe strani nuklearke
Kakšni so torej konkretne dobre in slabe strani nuklearke v Krškem? »Jedrske elektrarne so zanesljivi proizvajalci kvalitetne in cenovno ugodne električne energije. Vplivi na okolje so minimalni in pod strogim nadzorom. Verjetnost za hujše nesreče je minimalna. Dejstvo je, da v elektrarnah nastajajo radioaktivni odpadki, ki pa so varno shranjeni in za njih znamo tudi varno poskrbeti v bodočnosti. Osnovna značilnost radioaktivnih snovi, torej tudi odpadkov je, da se s časom njihova aktivnost, torej tudi nevarnost, zmanjšuje in bodo v par sto letih preprosto »izginili«. To sicer ne velja za izrabljeno gorivo, v katerem pa je še vedno nekaj »energije«, ki jo v prihodnosti lahko uporabimo,« odgovarja fizik Koželj.

Tudi Plut se strinja, da je prispevek jedrskih elektrarn k podnebnim spremembam minimalen, povezan predvsem z njihovo gradnjo. Vendar pa se je treba zavedati, da gre za neobnovljiv naravni vir, za zaloge, ki bodo slej ko prej izčrpane. Ob tem se mu zdijo ključni trije negativni vidiki: odlaganje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, ker svet v tem trenutku še nima trajne rešitve, prepuščamo prihodnjim generacijam, mi pa egoistično uporabljamo energijo, vedno tudi preti nevarnosti jedrskih nesreč, pomembno dejstvo pa je tudi to, da se v jedrskih elektrarnah kot stranski produkt proizvaja plutonij, ki se lahko uporablja za izdelavo atomske bombe.

Zmanjšati moramo porabo energije
»Seveda pa je prehod na obnovljive vire energije dolg proces, ki ga ne moremo peljati ločeno od prehodna v trajnostno družbo, kjer se bomo morali sprijazniti z zmanjšano porabo energije in zmerno blaginjo v okviru okoljskih omejitev. To je vrednostni problem, in vprašanje je, ali smo to zamenjavo pripravljeni narediti,« še dodaja.