Najprej je gozdna pedagogika predstavljala le učenje o gozdu v gozdu, zadnja leta pa se poudarjajo tudi drugi pozitivni učinki, ki jih prinaša učenje v naravi, pojasni Urša Vilhar, raziskovalka z Gozdarskega inštituta Slovenije. "Otroci se v naravi bolj sprostijo, veliko se gibajo in nato sami spontano začnejo raziskovati. Mi pa lahko skozi zabavne dejavnosti prenašamo znanja, ki jih bodo nato lahko uporabljali celo življenje, to ni učenje na pamet, ampak si prek gibanja, lastnih izkušenj in raziskovanja stvari drugače zapomnijo."

Vilharjeva opozori, da otroci vzljubijo naravo le, če vanjo redno zahajajo. "Če gredo le enkrat, skupina bolj divja oziroma so igre gibalne, ker so otroci tako veseli, da so zunaj, sčasoma pa se umirijo in začnejo raziskovati, se osredotočijo na podrobnosti, na bitja in začnejo uživati." Vilharjeva še doda, da je ključno, da otrok z naravo vzpostavi stik do sedmega, osmega leta, saj je sicer malo verjetno, da bo pozitiven odnos do narave razvil pozneje v življenju.

Gozdna matematika
Skozi gozdno pedagogiko se otrokom lahko prenaša širok nabor znanj: o vremenu, vodi, rastlinah, živalih, tleh. Otroci spoznavajo življenjski krog drevesa od semena do odmiranja, skozi gozdno pedagogiko pa lahko vstopajo tudi bolj zapletene teme, kot sta skladiščenje ogljika in gozdna genetika, pojasni Vilharjeva. V gozdu se otroci lahko učijo tudi matematike, npr. tako, da se seznanjajo z merskimi enotami in percepcijo prostora: "Z metrom zmerijo palice in poskušajo sestaviti kubični meter, skupina se mora dogovoriti, kdo je odgovoren za kakšno stranico. Zanimivo pa je, da fantje vedno postavijo večji kubični meter kot dekleta," v smehu gozdno matematiko opiše Vilharjeva in še doda: "V ozadju vsega je ideja, da otroke vzgajamo v lepši odnos do okolja, da spoznajo pomen vzdržnostnega razvoja, ki ohranja naravo oziroma se njeni viri izkoristijo v omejitvah, da bodo ostali še za naše zanamce."

Varstvo okolja ni problem okolja, ampak človekovega srca
Peter Železnik, prav tako raziskovalec Gozdarskega inštituta Slovenije in organizator dogodka "Z bukvo pod bukve", je vodil delavnico Vešče in netopir. Enemu od otrok zavežejo oči, da se kakor netopir lahko orientira le z zvokom, okoli njega pa bodo letale tri "vešče", torej trije otroci, ki s ploskanjem izzivajo netopirja, da jih ujame. Drugi otroci okoli netopirja in vešč sestavijo krog in ga, če so vešče preveč izmuzljive, v pomoč netopirju nekoliko zožijo. "Glavno je, da se otroci skoncentrirajo le na en čut, odvzamemo jim vid, skoncentrirajo se na sluh, s tem jim omogočimo globlje doživljanje narave," pojasni Železnik in doda, da je vid za človeka primaren čut in pogosto odvzame večino pozornosti. Poleg tega se s to igro otroci vživljajo v druga živa bitja in s tem poglabljajo svoj odnos do vsega živega. "Neki slavni japonski okoljevarstvenik je rekel, da varstvo rek ni problem rek, ampak problem človeškega srca," o pomenu učenja o odgovornosti človeka do narave pove Železnik.

Otroci se v gozdu umirijo
Vzgojiteljica Petra Lunder z vrtca Mavčiče pravi, da otroke v gozd peljejo vsaj dvakrat na teden. Otroci tam raziskujejo s povečevalnimi stekli, valijo lesene kolute, hodijo po koreninah, kuhajo, se igrajo s palicami. "Otroci se v gozdu umirijo," opaža Lundrova in doda: "Najbolj všeč jim je to, da jih ne omejujemo, da se prosto igrajo." Lundrovi se zdi, da danes otroci več časa preživijo v zaprtih prostorih in manj obiskujejo naravo. Kljub temu naše okolje ponuja veliko gozda, saj nam je praktično kjer koli skoraj na dlani. Tudi Vilharjeva poudarja, da številni otroci drugje po Evropi nimajo te sreče.

Z bukvo pod bukve
Tokratne gozdne delavnice za otroke so bile organizirane v sklopu dogodka Z bukvo pod bukve oziroma predstavitve treh interaktivnih knjig Potovanje v veliki gozd, Varuhi gozda in Gozdni dnevnik, ki so izšle v okviru mednarodnega projekta Lifegenmon, ki poteka na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Avtorica zgodb Maša Ogrizek si je najprej izbrala glavne like, to so Žirko, Želodek, Češ, Nja, Bor in Jelka. "Danes sem videla, da mnogi odrasli ne vedo, kje raste žir, na hrastu ali bukvi? Mi smo zelo urbana generacija in včasih ne vemo niti teh osnovnih stvari," pravi Ogrizkova in doda, da se je tudi zato odločila, da v zgodbah ponudi čisto osnovna znanja o gozdu, predvsem pa, da sporoči: "Da je gozd čaroben, da ga moramo spoštovati in v njem odpreti oči in našpičiti ušesa, ter da je lahko tudi igrišče."

"Te knjige so del širšega koncepta gozdne pedagogike, z njimi najmlajšim približujemo gozd ter nove situacije, nove probleme in rešitve, ki se nam v gozdu pojavljajo. To je ključno za dolgoročno ohranitev gozda," pojasni Boris Rantaša z Zavoda za gozdove Slovenije in diseminator projekta Lifegenmon. Projekt je namenjen podpori dolgoročnemu ohranjanju prilagodljivosti dreves na spremembe v okolju z razvojem sistema za gozdni genetski monitoring. Hkrati pa ima za cilj o pomenu gozdov v družbi izobraževati otroke, učitelje in širšo javnost. Projekt Lifegenmon je vreden kar 5,5 milijona evrov in ima šest partnerjev v Sloveniji, Nemčiji in Grčiji, koordinira pa ga slovenska znanstvenica z Gozdarskega inštituta Slovenije, Hojka Kraigher, še pojasni Rantaša.