Prve obljube o kopanju v Ljubljanici je bilo slišati že leta 2006, ko je župan Zoran Janković med predvolilno kampanjo napovedal, da naj bi bilo kopanje na Špici znova mogoče leta 2012. Aprila letos je dal novo obljubo, in sicer naj bi bila reka neoporečna do konca njegovega mandata leta 2026.

Rezultati monitoringov Ljubljanice sicer še vedno kažejo na preseganja nekaterih mikrobioloških parametrov oziroma bakterij, kot so enterokoki in E. coli, so za Televizijo Slovenija nedavno sporočili z Mestne občine Ljubljana. Bakterija E. coli živi v črevesju ljudi in živali, njena pojavnost v vodi pa je zanesljiv kazalnik, da je ta onesnažena s fekalijami. Vsebnost teh bakterij v večini vzorcev Ljubljanice presega mejne vrednosti, ki jih določa uredba o upravljanju kopalnih voda. Lani so mejne vrednosti presegali vzorci, vzeti na Špici, pri gostilni Livada ter pred izlivom Ižice na koncu Črne vasi. "Rezultati mikrobioloških preiskav na lokaciji ob Vodovodnem mostu kažejo boljšo mikrobiološko sliko – približno polovica vzorcev je bila pod mejno vrednostjo," so zapisali na MOL-u.

Hkrati so lani s pomočjo posebne metode, ki v onesnaženem vzorcu lahko določa tudi povzročitelja (s pomočjo DNK-analize prepozna človeka, govedo, prašiče in ptice), odkrili, da je glavni povzročitelj mikrobiološke kontaminacije Ljubljanice prav človek.

A zakaj v urbanih naseljih, ki naj bi imela večinoma urejen kanalizacijski sistem, sploh prihaja do fekalnega onesnaženja rek in njenih pritokov? Kot sta za MMC pojasnila Nataša Atanasova in Matej Radinja z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo, je težava predvsem v preobremenjenosti in zastarelosti kanalizacijskega sistema.

Kako sploh deluje kanalizacija?

Osnovni namen kanalizacijskega sistema je odvajanje odpadne komunalne vode do čistilne naprave. Komunalna odpadna voda nastaja v gospodinjstvih v kopalnici, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, v objektih v javni rabi (šole, zdravstvene ustanove …), storitvenih dejavnosti (banke, pošte, uradi, agencije …) in v proizvodnji, če je po nastanku in sestavi podobna odpadni vodi v gospodinjstvih.

Glede na to, kako odvajamo padavinsko vodo, ločimo dva tipa kanalizacijskega sistema: ločeni in mešan kanalizacijski sistem. Ločen tip kanalizacije vodo, ki se ob padavinah zliva s streh in drugih neprepustnih površin, odvaja ločeno, po drugi cevi. Medtem ko mešani tip kanalizacije sočasno (v isti cevi) odvaja komunalno odpadno in padavinsko vodo in se skupaj stekata v komunalno čistilno napravo. "V Ljubljani prevladuje starejši, mešani kanalizacijski sistem," pojasnjuje Nataša Atanasova. Enako je drugod po državi, Evropi in svetu, dodaja.

Skupno odvajanje padavinske in odpadne vode pa ob večjih nalivih lahko povzroči onesnaženje. Mešan sistem kanalizacije je namreč dimenzioniran predvsem na t. i. sušni odtok, torej na komunalno odpadno vodo, ki izteka v času, ko ni padavin. V dimenzijah je upoštevan tudi padavinski odtok, a le za primere običajnih, pogostih padavin, kar je ekonomično. "Kar je več od tega, sistem ne prenese, premajhna je tako odvodna sposobnost cevi kot kapacitete čistilnih naprav," dodaja Matej Radinja. Takrat začnejo delovati razbremenilniki, ki mešanico padavinske in komunalne odpadne vode odvedejo v Ljubljanico, Gradaščico, Mali Graben ... "Komunalna odpadna voda je sicer do neke mere razredčena. Problem je v tem, da se to na določenih lokacijah zaradi zastarelega sistema dogaja pogosteje. Sistem je preobremenjen, saj smo ga zasnovali pred 50, 70 leti, za drugačne razmere. Zato razbremenilniki začnejo delovati precej prej, kot bi bilo po standardu," pove Radinja. V tem času so zrasla nova naselja, več je prebivalcev in predvsem utrjenih površin, iz katerih se steka padavinski odtok, močni nalivi pa so postali prej pravilo kot redkost in jih zaradi podnebnih sprememb lahko pričakujemo vse več.

Če bi razbremenilniki začeli delovati do največ desetkrat na leto, bi bilo za kakovost Ljubljanice in njenih pritokov še sprejemljivo. "Že desetkrat na leto je veliko, vse, kar je več, je preveč," dodaja Atanasova. A v Ljubljani, sicer le na nekaterih mestih in ne povsod, razbremenilniki delujejo precej pogosteje. Podatki iz 2012 kažejo, da so nekateri razbremenilniki delovali tudi več kot 50-krat v enem letu. "Na ta način delujejo vsi mešani kanalizacijski sistemi po Sloveniji in svetu. Problemi z razbremenilniki so povsod," pove Atanasova.

Onesnaženost Ljubljanice po naročilu Mestne občine Ljubljana preverja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. MOL mikrobiološke meritve za Ljubljanico izvaja, čeprav te niso nujne, saj so te meritve predvidene za kopalne vode, med katere pa Ljubljanica ne spada. In ker se v Ljubljanici ne kopamo, so pravila drugačna tudi za čistilne naprave, ki vanjo spuščajo prečiščeno odpadno vodo. "Te čistilne naprave ne potrebujejo dezinfekcije iztoka. Voda je tako mikrobiološko onesnažena tudi po tem, ko zapusti čistilne naprave." Pri tem Atanasova poudarja, da če bi se želeli kopati na Špici, bi morali upoštevati celotno povodje, vse, kar pride do Špice. "In to je kompleksen problem."

Razbremenilniki namreč niso edini vir onesnaženja Ljubljanice. Matej Radinja spomni, da južni del Ljubljane dolgo ni imel kanalizacije, a se ta na tem območju pospešeno gradi. "Doslej so bile tam greznice, katerih izpusti so tako ali drugače prišli do Ljubljanice." To je torej še eden od virov onesnaženja, a je v fazi urejanja. Med viri onesnaženja je tudi kmetijstvo, ki zaznamuje predvsem gorvodno porečje Ljubljanice, v okolici Vrhnike in Iga. V reševanje problematike bi bilo tako treba vključiti tudi okoliške občine.

Atanasova ukrepe, ki bi jih bilo treba uvesti, da bi Ljubljanica nekoč postala primerna za kopanje, strne v štiri točke: "Vse greznice morajo biti priklopljene na kanalizacijo, to je prvi ukrep. Južni del Ljubljane se priklaplja na kanalizacijo, tu se sprejemajo ukrepi v pravi smeri in jih je treba speljati do konca. Potem ko bo vse priklopljeno, je treba urediti sam kanalizacijski sistem z razbremenilniki. Drugače moramo obvladovati padavinsko vodo, kot to počnemo trenutno. Nato moramo preveriti dogajanje v povirju, torej, kaj je s čistilnimi napravami in z gorvodnim onesnaženjem, ki prihaja do Špice."

Ločeno obvladovanje padavinske vode

Podobno težavo z iztekanjem odpadne komunalne vode v primeru močnejših nalivov imajo tudi druge reke, ki tečejo skozi večja mesta. V Parizu so, v upanju, da bo primerna za kopanje, pred olimpijskimi igrami za Seno namenili kar 1,4 milijarde evrov. Investirali so predvsem v t. i. sivo infrastrukturo oziroma v podzemne zadrževalnike. Ob večjih nalivih, ki torej povzročijo, da preobremenjena kanalizacija preko razbremenilnikov presežke odvede v reke namesto v čistilno napravo, zadrževalniki padavinsko vodo zadržijo in jo nato postopno spuščajo skozi kanalizacijski sistem. A tudi ti imajo svoje prostorske omejitve in v Parizu jim po deževju, ki je zaznamovalo tudi odprtje iger, ni uspelo dovolj preprečiti delovanja razbremenilnikov. "Tako v Ljubljani kot v Parizu težko rečemo, da bomo v starem mestnem jedru povsod zgradili podzemne zadrževalnike," na problem umeščanja tako obsežne infrastrukture opozori Radinja.

A tako domače kot tuje smernice narekujejo, da se pri gradnji novih naselij padavinska voda odvaja ločeno. Padavinska voda, ki ni onesnažena, lahko odteče v okolje, v Ljubljani bi to pomenilo, da ponika ali pa odteče v Ljubljanico ali v katerega od kanalov. Če pa gre za padavinsko vodo, ki spira parkirišča in ceste, mora biti prej prav tako očiščena, in sicer vsaj z lovilcem olj ali pa speljana na čistilno napravo.

Zelo dobrodošlo, če ne nujno je tudi obvladovanje padavinske vode s pomočjo t. i. modrozelene infrastrukture. Gre za inženirske ukrepe, ki sledijo naravnim procesom vodnega kroga, kot so zadrževanje, ponikanje, izhlapevanje. "Med primeri modrozelene infrastrukture so zelene strehe in stene, ponikovalnice, infiltracijske kotanje, infiltracijski jarki, deževni vrt, zatravljeni jarki, prepustna parkirišča in tlakovci … Skoraj vsaka zelena površina je lahko tudi modrozelena infrastruktura, ni pa čisto vsaka zelena tudi modrozelena. Veliko je zelenic, ki nimajo aktivnega upravljanja vode. Predstavljamo si park, ki sicer poskrbi za padavinsko vodo, ki neposredno pade nanj, ne speljemo pa vanj tudi vode iz utrjenih površin v okolici. Če bi storili še to, bi govorili o modrozeleni infrastrukturi," pojasni Radinja

Po mnenju obeh sogovornikov je za obvladovanje padavinske vode najboljša kombinacija sive in modrozelene infrastrukture. "Siva infrastruktura je centralizirana v eni točki, medtem ko je modrozelena decentralizirana, razpršena na manjše ukrepe in na celotno območje, kjer poskušamo zadržati to padavinsko vodo na mestu nastanka. Prehajamo iz linearnega sistema, ki predvideva, da vso vodo speljemo po cevi do končne točke, v krožni sistem, da vodo vračamo nazaj v vodni krog," alternativno obvladovanje padavinske vode opisuje Radinja.

Modrozelena infrastruktura lahko prinaša urbanim naseljem številne koristi, v njej pa se združujejo tudi drugi vidiki, kot so prijetnost bivanja, hlajenje urbanih površin, bolj zdravo okolje. "Veliko govorimo o vročinskih otokih v mestih in o tem, kako za hlajenje potrebujemo drevesa. A drevesa v suši, ko jim zmanjka vode, prenehajo evaporirati in okolice ne hladijo več aktivno, nudijo le še senco. Seveda potrebujemo drevesa, a ta potrebujejo tudi ustrezno preskrbo z vodo," spomni Radinja.

In čeprav se zdi, da onesnaženje Ljubljanice, poletni vročinski otoki in drevesa nimajo kaj dosti skupnega, gre za isto zgodbo, poudarjata sogovornika. "Vrnimo se na kopanje na Špici, ki je morda za javnost najbolj všečno. Če bi nam ga uspelo uresničiti, bi to obenem pomenilo, da nam je uspelo rešiti tudi ogromno okoljskih, vodarskih in drugih težav," je prepričana Atanasova. "Zelene površine imajo ključno vlogo pri prilagajanju na podnebne spremembe, zato je v urbanih naseljih treba uskladiti številne interese in postaviti jasne okoljske cilje, h katerim morajo stremeti vse stroke," še sklene Atanasova.