Več znanstvenih študij je v zadnjih letih pokazalo, da bi se lahko sistem "atlantske meridionalne cirkulacije", katere del je tudi Zalivski tok, zaradi višjih temperatur oceanov in motenj v slanosti, ki so posledica podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, sesul, navaja CNN.

Nova študija Inštituta za morske in atmosferske raziskave v Utrechtu, ki je že bila recenzirana, ne pa še objavljena, je na podlagi najsodobnejših modelov ocenila obdobje, v katerem bi se lahko zgodil razpad sistema morskih tokov Atlantskega oceana. Ta bi se lahko sesul med letoma 2037 in 2064, najverjetneje pa do leta 2050.

"To je res skrb vzbujajoče," je dejal soavtor študije René van Westen, raziskovalec s področja morja in ozračja na Univerzi v Utrechtu na Nizozemskem. "Vsi negativni stranski učinki antropogenih podnebnih sprememb se bodo še naprej nadaljevali. Več bo vročinskih valov, suš, poplav," je povedal za CNN. "Če poleg tega razpade še Zalivski tok ... bo podnebje še bolj izkrivljeno."

Sistem tokov prinaša toplo površinsko vodo z južne poloble in jo prerazporedi po severnem Atlantiku. Hladnejša in bolj slana voda se nato spusti globlje in odteče nazaj proti jugu. Ta mehanizem preprečuje, da bi se deli južne poloble pregreli, deli severne poloble pa postali preveč hladni. Hkrati tok razporeja hranila, ki vzdržujejo številne morske ekosisteme.

Če bi se sistem tokov zlomil, bi deli sveta postali neprepoznavni, navaja CNN. V desetletjih po zlomu bi se arktični led začel plaziti proti jugu, po 100 letih pa bi segal vse do južne obale Anglije. Povprečna temperatura v Evropi bi se znižala, prav tako v Severni Ameriki, vključno z deli ZDA. V amazonskem deževnem gozdu bi se letni časi popolnoma obrnili, zdajšnja sušna sezona bi postala deževna in obratno.

Kolaps Zalivskega toka "je res velika nevarnost, ki bi se ji morali po najboljših močeh izogniti", je dejal Stefan Rahmstorf, fizikalni oceanograf na Univerzi v Potsdamu v Nemčiji, ki sicer ni sodeloval v najnovejši raziskavi. "Še pred nekaj leti smo razpravljali o tem, ali se bo to sploh zgodilo, govorili smo o tveganju z majhno verjetnostjo in velikimi posledicami," je za CNN povedal Rahmstorf. "Zdaj smo se začeli pogovarjati o tem, kdaj se bo to zgodilo."

Znanstvenik je dejal, da bi se še pred približno petimi leti strinjal, da je kolaps morskih tokov v Atlantiku v tem stoletju malo verjeten, četudi je 10-odstotno tveganje še vedno nesprejemljivo "za vpliv tako katastrofalnih razsežnosti".

"Zdaj pa že pravzaprav pet študij kaže, da bi se to lahko zgodilo v tem stoletju ali celo pred sredino stoletja," je dejal Rahmstof. "Moja ocena je, da je tveganje, da bomo prelomno točko presegli že v tem stoletju, verjetno celo večja od 50 odstotkov."

Čeprav so raziskave sistema atlantskih tokov hitro napredovale in so modeli, ki poskušajo napovedati njen propad, napredovali s svetlobno hitrostjo, še vedno niso brez težav. Modeli na primer ne upoštevajo tajanja grenlandskega ledu, ki je ključni dejavnik za razpad tokov.

Ogromne količine sladke vode se izločajo z ledene plošče in se stekajo v severni Atlantik, kar moti sol, ki je ena od gonilnih sil cirkulacije morskih tokov. "V severni Atlantik že zdaj priteka ogromno sladke vode, kar bo popolnoma porušilo sistem," je prepričan Rahmstorf. Ta raziskovalna vrzel pa lahko pomeni, da obstoječe napovedi celo podcenjujejo, kako hitro bi se lahko zlomil sistem tokov, je dejal Rahmstof.