Računsko sodišče je izvedlo revizijo vlade, ministrstva za okolje in prostor, ministrstva za infrastrukturo in ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v obdobju od začetka leta 2013 do konca leta 2019 na področju doseganja ciljev zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Med drugim je poudarilo vlogo gozdov kot naravnih ponorov toplogrednih plinov, a so po letu 2013 slovenski gozdovi zaradi naravnih ujm (žledolom in vetrolom), posledične namnožitve podlubnikov in s tem povezane sanitarne sečnje postali celo vir izpustov, je Računsko sodišče napisalo na spletni strani.

Sicer je Slovenija v obravnavanem obdobju v zvezi s toplogrednimi plini ločeno obravnavala sektorje, vključene v sistem EU-ja za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov, to so energetska in kovinska dejavnost, nekovinska industrija, druge dejavnosti ter od leta 2012 letalstvo, ter sektorje, ki niso bili vključeni v sistem trgovanja z izpusti toplogrednih plinov, to so promet, široka raba, kmetijstvo, ravnanje z odpadki in v manjši meri industrija ter energetika.

V prvem sektorju je bil cilj EU-ja zmanjšanje izpustov do leta 2020 za 21 odstotkov in do leta 2030 za 43 odstotkov glede na leto 2005. Slovenija je do leta 2019 dosegla 28,3-odstotno zmanjšanje izpustov, kar pomeni, da bo več kot sorazmerno prispevala k doseganju skupnega cilja EU-ja. Po mnenju Računskega sodišča pa je to predvsem posledica prenehanja delovanja nekaterih velikih naprav, kot so blok 3 in blok 4 Termoelektrarne Šoštanj, HSE-Energetske družbe Trbovlje ter Lafarge Cementa, zgolj v manjši meri pa izboljšanja učinkovitosti. Sodišče je dodalo, da največ izpustov v sistemu za trgovanje prispeva proizvodnja električne energije in toplote (71 odstotkov v letu 2018), ki je v večini v lastništvu države. Emisijski kuponi vsaj posredno predstavljajo strošek države, saj ti stroški zmanjšujejo dobiček podjetij, ki so v njeni lasti, opozarja sodišče.

V drugem delu, v katerem se z izpusti ne trguje, pa je cilj EU-ja za Slovenijo, da se izpusti toplogrednih plinov do leta 2020 ne bodo povečali za več kot štiri odstotke, do leta 2030 pa se morajo zmanjšati za 15 odstotkov glede na leto 2005. Po oceni Računskega sodišča cilj za leto 2020 ni preveč ambiciozen, Slovenija pa si je z operativnim programom zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 sama določila neobvezujoč cilj zmanjšanja izpustov za devet odstotkov.

Skupni javnofinančni stroški izvajanja operativnega programa v obdobju 2014–2020 so bili ocenjeni na dobro milijardo evrov. Ali so bila ta sredstva zagotovljena, Računsko sodišče ni moglo ugotoviti. Je pa opozorilo na precejšnji obseg okolju škodljivih subvencij, ki so izpuste povečevale in so v obdobju 2013–2018 znašale 733 milijonov evrov. "Stanje na tem področju se je v primerjavi z obdobjem pred sprejemom operativnega programa celo poslabšalo," so zapisali na sodišču.

Sicer so se izpusti Slovenije v sektorju, ki ni vključen v trgovanje z emisijami, do leta 2018 zmanjšali za 5,9 odstotka, Slovenija pa bo torej cilj do leta 2020 skoraj gotovo dosegla. Neobvezujoč slovenski cilj je bolj pod vprašajem, a bo svoje odigrala tudi svetovna pandemija covida-19. Izmed vseh sektorjev je bil najbolj problematičen promet, ki je v letu 2018 prispeval polovico izpustov toplogrednih plinov v tem delu. Promet je tudi edini sektor, v katerem so se izpusti v obdobju od leta 2005 do leta 2018 povečali.

Kljub temu da je bila država v obdobju, na katero se nanaša revizija, delno uspešna pri doseganju ciljev na področju zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, pa Računsko sodišče opozarja še, da so mednarodno in nacionalno določeni cilji do leta 2030 zastavljeni še veliko bolj ambiciozno in bodo s sedanjo strukturo in dinamiko izvajanja ukrepov le stežka dosegljivi.