Kako je Ariel prišel v družino? "To se je zgodilo popolnoma neplanirano. Za božične praznike smo z družino hodili na izlete - in ko smo se potepali po bližnjih travnikih naokrog, smo na enem travniku zagledali ogrado z ovčkami. Ko sem ravno otrokom razlagala, da so ovčke zelo plašne živali in da se ne pustijo pobožati in naj ne stegujejo rok čez ograjo, je nepričakovano skozi luknjo v ograji skočil mali jagenjček Ariel - tako mu je zdaj ime - v naše naročje. In smo bili čisto ganjeni," je dejala Nastja Židanik.

Dodala je, da je z njimi hitro navezal stik, zaradi česar so bili zelo veseli: "Ko smo pa kasneje razmišljali o njegovi prihodnosti, pa smo bili manj radostni. Namreč, večina jagenjčkov se proda za zakol. Pogovorili smo se s kmetom, rekel je, da bodo čez tri tedne dovolj težki za prodajo. Kljub temu, da doma nismo bili niti poučeni o ovcah, niti pripravljeni, da bi imeli hlev, smo se odločili, da ga odkupimo. Pa ker je bil še tak dojenček, smo odkupili tudi še njegovo mamico, da je lahko ostal še z njo, kajti še zdaj se doji."

Ovčke so zelo, zelo nežne
Ariel ni tipična domača žival. "Na povodcu ga imam zato, da prispe na pašnik ne da bi se predolgo časa ustavljal na vrtu. Drugače se pa na pašniku seveda prosto giba. Rad tudi zaide v hišo na kavč in se crklja kot ena mucka. Ovčke so zelo, zelo nežne, zelo tesno doživljajo bližino. Zelo so nam pravzaprav blizu. Ta odnos, ki ga ima ovčka s svojo mamico, je zelo podoben kot ga mi doživljamo z našimi otroci in mamami," je dejala Židanikova. Ob velikonočnih praznikih se pojavlja izraz velikonočno jagnje. "Jaz ta praznik razumem skozi svetopisemsko zgodbo, ko je bog želel ljudi naučiti globino greha. Želel je ljudem pokazati, kako težka reč je greh, kako težka reč je posledica greha, smrt. Da bi lahko ljudje to doživeli ne da bi sami umrli. Zgodba nam pravi, da jim je bog ukazal, naj sobivajo dalj časa z eno zelo nedolžno živaljo, kot je simbolično majhno jagnje. Naj izberejo najčudovitejšo, najmehkejšo, najnežnejšo in naj z njo živijo skupaj, sobivajo v svojem lastnem domu. In ko se vsi zelo navežejo, ko jo čutijo kot del družine, takrat jo naj žrtvujejo in doživijo to grozoto smrti. Mi je pa pomemben element tega praznika tudi to, da je ta žrtev bila mišljena kot priprava na tisto glavno žrtev, ki je prišla in to glavno žrtveno jagnje, ki je Jezus kristus. Po njegovi smrti in njegovi daritvi ni več potrebno žrtvovati, ker ti je žrtev že narejena za človeštvo. Jaz zdaj velikonočno jagnje doživljam kot živo jagnje, jagnje življenja. Ne rabimo več ubijati. Jaz doživljam veliko noč kot praznik zavedanja ljubezni. Tiste globoke ljubezni, ki nas uči vrlin, kot je dati sebe na stran za pomoč drugim. Ne znam si predstavljati, da bi takšen praznik praznovali z ubijanjem. Posebej ne takih bitij, ki so simbol življenja. Ene nežnosti, ene miline. Zato je naše velikonočno jagnje živo jagnje."