Tako kot druge vede, se tudi kinologija hitro razvija. Nekoč so pse vzgajali s prisilo, danes jih treniramo s pozitivno motivacijo. Pri tem uporabljamo igrače, hrano, za nagrado in vzpodbudo lahko psa le pobožamo.

Pogovarjali smo se z enim prvih inštruktorjev v Kinološkem društvu Obala, Simonom Leškom. Ta že dolga leta vodi različne tečaje, zato smo ga najprej vprašali, kako se je način šolanja spreminjal skozi čas.

Včasih se je šolalo s trdo roko, močnimi potegi
"Leta 1989, ko sem začel šolati svojega prvega nemškega ovčarja, so bili tečaji namenjeni predvsem delovnim psom večjih pasem, to so nemški ovčarji, rotvajlerji, dobermani, kraški ovčarji in tako naprej. Psi so bili na verigah, namenjeni čuvanju posesti. Ko sem leta 1990 dobil licenco za inštruktorja osnovnega šolanja in potem leta 1992 še za višje šolanje, smo sprejemali na tečaje samo pse, stare eno leto in več, mladiče smo zavrnili, ker nismo imeli programa za delo z njimi. Šolalo se je s trdo roko, z močnimi potegi, ovratnice so bile na zateg. Počasi pa se je odnos do psov začel spreminjati, tako da imamo danes v šoli že mladičke, stare dva ali tri mesece. Programi so prilagojeni. V malih šolah imamo dosti igre, spoznavanja različnih situacij. Predvsem delamo oziroma šolamo s pozitivno motivacijo, torej s hrano, igračkami in drugimi dobrimi stvarmi nagrajujemo želeno vedenje," je razložil Lešek.

Psu ne smemo puščati igrač
Lešek ocenjuje, da je v 25 letih delal z od 450 do 500 tečajniki. Skupine, s katerimi dela, se zmanjšujejo. V začetku je imel en inštruktor na tečaju od 15 do 18 vodnikov in psov, zdaj le še 7 ali 8. Delo je lažje tudi zato, ker zdaj prevladujejo manjše pasme. Igra s psom je zelo pomembna. "Psi se izredno radi igrajo, tako med sabo kot tudi z nami. Prek igre gradimo pasjo osebnost ter pozitiven odnos med vodnikom in psom. Igra je enkratna motivacija pri šolanju psa, vendar je zmotno mišljenje, da se vsak pes zna igrati. Psa je treba igre naučiti. Igro mora vedno začeti vodnik. Mora biti aktivna, vodena. Igro končamo takrat, ko je pes najbolj motiviran. Plen si delimo s psom, z enim priboljškom. Zapomniti si moramo, da psu igrače ne puščamo, da je igrača naša in jo po končani igri spravimo," je poudaril Lešek.

Mehke metode učenja, prisila na stran
Lešek je imel dva nemška ovčarja, potem je bil brez psa, zdaj pa ima belgijsko ovčarko Eli. Pravi, da ima rad večje pse, tudi zato, ker so imeli prej v družini bokserja. O svoji belgijski ovčarki pravi, da je izredno živahna - včasih celo preveč - inteligentna, družabna, igriva: "Na kratko bi rekel, da je to ena eksplozija na štirih nogah." Poudarja pa, da zaradi vseh teh lastnosti Eli potrebuje zelo veliko treninga, sprehodov in drugih dejavnosti. Trenutno se z njo pripravlja za izpit IPO2, ki je sestavljen iz sledenja, poslušnosti in obrambe. Tekmujeta tudi v agilityju in dosegata odlične rezultate, za kar se zahvaljuje svoji inštruktorici za to disciplino Tanji. Pri šolanju psice ne želi ponoviti napak, ki jih je delal s svojimi prejšnjimi štirinožnimi prijatelji. Te so posledica razlik v načinu šolanja nekoč in danes: "Čeprav mi danes določenih stvari ne naredi tako, kot si želim, bom vseeno vztrajal z mehkimi metodami učenja in dal prisilo na stran."

Za konec še nasvet: "Če te pri delu s psom vodi izkušen inštruktor, prideš do cilja dosti laže, kot če to poskušaš sam."

Oddaji Živalski blues lahko prisluhnete vsako sredo ob 10.30 na Radiu Koper.