Štorklja - zelo velik ptič z dolgim vratom in nogami - je po videzu zelo okorna, ima dolg, raven in klinast kljun, zadržuje se predvsem v gozdnatih, ravninskih in vodnatih pokrajinah, sicer pa živi v vlažnih, zmernih in toplih območjih.
Bela štorklja meri po dolžini okrog 120 centimetrov, njeno perje je umazano belo, črna so le letalna in dolga krovna peresa. Pri nas jih gnezdi največ v Prekmurju, izhaja iz reda močvirnikov, zato ima najraje vodnate predele, kjer je veliko ribnikov, rek, jezer in močvirja.
Odletijo septembra, vrnejo se marca
Štorklje se ljudi načeloma ne bojijo, kar dokazuje tudi dejstvo, da si ustvarjajo gnezda v njihovi neposredni bližini, res pa je, da si gnezda postavljajo daleč od naselij, najraje na visokih drevesih sredi gozdnatega območja. Kot ptice selivke dobro vedo, kdaj je čas za selitev, saj začutijo spremembe v dolžini dneva, zaradi česar postanejo nemirne. V času selitve začnejo vse bolj poskakovati in prhutati, povečevati se jim začne tudi nalaganje maščobe. Naš prostor septembra zamenjajo za tople kraje, k nam se vrnejo marca. Po navadi se isti par štorkelj vrne h gnezdu iz preteklega leta. Iz Evrope se odselijo praktično vse štorklje, z izjemo tistih, ki živijo na Pirenejskem polotoku, kjer je podnebke pozimi tudi toplejše od naše.
Kakšna štorklja prezimi tudi pri nas
Toda včasih nekatere štorklje prezimijo tudi pri nas. "Zgodi se, da kakšna štorklja tudi pozimi ostane pri nas. To je pri nas izredno redek dogodek, ki pa se pojavlja zadnja leta v okolici Pragerskega in Rač. Ostane štorklja ali dve, včasih celo tri ali štiri," je pojasnil samostojni raziskovalec Milan Vogrin in dodal: "Zima in sneg ju ne motita, hrano si najdeta - podobno kot čaplje - na travnikih in poljih, kjer lovita male sesalce." Štorklje se sicer največkrat prehranjujejo z žabami, mišmi, žuželkami, tudi kuščarji, slepci, belouškami in celo kačami strupenjačami. Spretne so tudi v lovu na ribe.