Dela v zavetiščih za zavržene živali nikoli ne zmanjka. Spomladi je mogoče zaslediti porast števila zavrženih mladičev, med poletjem živali zapuščajo neodgovorni skrbniki, ki odidejo na dopust, pozimi pa je zapuščenim živalim zaradi mraza še toliko težje.

Pomoč v zavetiščih vselej pride še kako prav, zato so prostovoljci ponekod vredni zlata. Tudi v Obalnem zavetišču za zavržene živali v Dvorih pri Svetem Antonu, kamor smo se na MMC-ju odpravili in o prostovoljstvu povprašali tamkajšnjo prostovoljko Evelino Bukovac, ki nam je z veseljem razkazala zavetišče in spregovorila o odgovornem ravnanju z živalmi.
V Obalnem zavetišču ni evtanazij
Ob prihodu v zavetišče smo se lahko prepričali, da tamkajšnji prostovoljci s psi zelo lepo ravnajo, prav tako so nam z veseljem povedali zgodbo slehernega kužka, ki se je znašel v 'boksih' - od mladičev do pasjih starost. Cilji Obalnega društva proti mučenju živali so, kot so zapisali na spletni strani, "poleg pomoči brezdomnim živalim tudi ozaveščanje in izobraževanje ljudi na področju zaščite živali (tudi v tesnem sodelovanju z lokalnimi mediji), živalim izboljšati življenjske pogoje, preprečevanje neodgovornega odnosa do živali, v sodelovanju s pristojnimi organi pa tudi vestno reševanje žal še vedno premnogih primerov mučenja živali". Obalno zavetišče med drugim prav tako po 30 dneh ne izvaja zakonsko dovoljenih evtanazij neposvojenih psov.
Vzreja zavrženih mladičev v lastni režiji
Vsak prostovoljec ima svojo zgodbo. Nemalo je takšnih, ki zavržene mladiče, ki so bili prezgodaj odvzeti materi in prepuščeni sami sebi, začasno vzamejo domov in jim ponudijo nov, boljši začetek. Mednje spada tudi gospa Bukovac, ki je spregovorila o svojih začetkih prostovoljstva, težavah v zavetišču in zakaj bi morali ljudje začeti razmišljati o posvajanju starejših psov.

Za začetek me zanima, kaj vas je spodbudilo, da ste postali prostovoljka v tem zavetišču?
Pred desetimi leti me je hčerka prvič pripeljala v zavetišče. Ko sem prvič prestopila prag zavetišča, sem bila prepričana, da je to prvič, zadnjič - in nikoli več. Zato, ker me je zelo prizadelo. Ampak ko sem malo razmišljala, sem ugotovila, da te živali potrebujejo nekoga. Da moramo biti njihov glas, da jim moramo pomagati in da jim moramo stati ob strani. Tako se je začela moja pot prostovoljstva.

Koliko časa na teden preživite v zavetišču?
Najmanj tri- do štirikrat na teden. Kadar imam čas.
Kaj je morda najtežje opravilo?
Najtežje je, ko dobimo nove pse, ki so spali na kavču, potem pa končali v zavetišču. Ko vidiš tisto žalost v očeh. Mislim, da je to najtežje.
Ko govoriva o žalosti, katere zgodbe so se vas najbolj dotaknile, ko ste bili tu v zavetišču?
Zgodbe vseh psov, ki pridejo v zavetišče, so približno enake. Spomnim se Arija, kuža, ki ga je lastnik pripeljal v zavetišče polnega klopov, suhega, sama kost in koža ga je bilo. Zgodba psa (iz Boršta, op. a.), ki je umrl, ker so ga klopi pojedli. Je precej takšnih zgodb, ki se mene osebno in tudi še koga drugega dotaknejo. To so take stvari, prek katerih greš težko in jih tudi težko razumeš. Glede na to, da imamo ljudje zmožnost razmišljanja, ne vem, kako lahko človek gleda, kako mu žival umira pred očmi zaradi klopov, bolh in tako naprej.
Smo sredi poletja. Se število psov v zavetišču v tem letnem času poveča?
Največ psov je spomladi, ko so mladiči. Čez poletje ljudje pač zapustijo živali, gredo na dopuste. Če psi niso cepljeni ali čipirani, jih kar odvržejo. Žal je to še vedno trend, ki se ne zmanjšuje. Mislim, da k temu pripomore tudi kriza, zaradi katere ljudje nimajo denarja, da bi skrbeli za pse. Zdi se mi, da je vse leto zapuščenih psov veliko.
Koliko psov mesečno oddate?
Mesečno ne vem, letno pa je oddanih približno od 300 do 350 psov. So meseci, ko oddaš enega ali dva, so tudi meseci, ko jih oddaš več.

Kakšne pse pa iščejo obiskovalci?
Večinoma mladiče in manjše pasme oziroma pse manjše rasti. Zadnja leta opažamo, da je vse več ljudi, ki vzamejo tudi starejšega psa. Na naše veliko veselje se odločajo za stare pse, tako da smo oddali tudi pse, stare 10, 11, 12 let.
Prej smo se lahko prepričali, da pse spuščate iz kletk. Kolikokrat na dan to storite?
Najmanj štirikrat. Poleti nekoliko manj, ker med 13. in 16. uro ne spuščamo. Zjutraj in popoldne gredo najmanj dvakrat. To je minimalno. Če so sprehajalci, pa gredo lahko tudi večkrat, vendar tri- do štirikrat je obvezno.
Med 13. in 16. uro psov ne spuščate ven zaradi previsokih temperatur. Žal pa je še vedno velika problematika ta, da ljudje pse puščajo zaprte v avtomobilih, ko je najhujša pripeka. Ste kdaj v zavetišče sprejeli psa, ki je bil podvržen temu?
Največkrat se to reši že na licu mesta. Prideš tja, pride policija, pokliče se lastnika. Največkrat se reši tako, včasih pa tudi pride v zavetišče kakšen tak pes.
Kaj bi sporočili ljudem, ki to počnejo?
Vedno jih podučimo, da se to ne sme početi. Pes je živo bitje, ki se ga v tej vročini ne sme v avtu pustiti niti 10 minut. Avto se segreje na tistih 60, 70 °C, in to je za psa lahko smrtno. Če je pes v tej vročini pol ure, lahko umre. To je tako, kot če bi v avtomobilu pustil otroka.
Kako pa je v zavetišču pozimi?
Pozimi je hudo, še posebej, če je kakšna huda zima, ko ostanemo brez vode, ki nam zmrzne. Potem moramo vodo nositi v kantah. Zima je precej naporna za pse in tudi za nas, ker nimamo ogretih prostorov. Trudimo se maksimalno, z odejami pokrivamo bokse, pač se po najboljših močeh trudimo, da jim čim bolj olajšamo najhladnejše dneve.

Lahko bi rekli, da je to najtežji čas v letu.
Ja, zagotovo.
Dostikrat je mogoče zaslediti spletne akcije, prek katerih se za različna zavetišča, tudi za obalna zavetišča, zbira hrana.
Kadar potrebujemo hrano, damo oglas na Radio Capris. Ljudje se odzovejo v velikem številu, imamo tudi zbiralne akcije, ki jih tudi organizirajo enkrat na leto. Ljudje se odzovejo na to.
Slišal sem rek: 'enkrat prostovoljec, vedno prostovoljec'. Boste tudi vi vedno prostovoljka?
Verjetno ja (smeh). Mislim, da je tako. Zelo rada imam živali. Najraje pa imam starejše pse, to je moja šibka točka.
Res? To je zelo zanimivo, kajti večina se po navadi odloča za mladiče.
Res je, a ne vedo, kaj izgubijo, če iz zavetišča ne vzamejo starejšega psa. Tak pes, ki ga vzameš iz zavetišča in je že v letih, je miren, priden, je vdan. Kot da bi se ti hotel zahvaliti za to, da si ga vzel iz zavetišča. Mi smo iz zavetišča vzeli 15-letno psičko, dve leti je živela z nami in moram reči, da tako krasne psičke nismo nikoli imeli in je verjetno tudi ne bomo. V zavetišču je bila kar nekaj časa, a ko je prišla k nam, je bilo, kot da smo jo imeli že 20 let. Jaz pravim, da bi morali ljudje razmisliti o tem, da pes, vsaj na stara leta, potrebuje dom, da je zraven nekoga, da mu nekdo pokaže, da ga ima rad - da mu olajša stara leta.
Tako kot ljudje.
Točno tako. Najbolj potrebuješ nekoga, ko si nebogljen in star - in pes je nebogljen, ko je star. Mislim, da bi bilo lepo, če bi se ljudje odločali za to. Resda ga zgodaj izgubiš. Zavedaš se, da star pes ne bo s tabo živel 15, 20 let in da bo mogoče živel leto ali dve. Ampak prepričana sem, da ti bo v tem času dal toliko kot en mladič v 15 letih. Pozivam ljudi, naj se odločajo tudi za posvojitev starejših psov.