Če smo Slovenci med vojno na Balkanu pošiljali zavoje s hrano in sprejemali begunce, 20 let po vojni na podoben način pomagamo tamkajšnjim živalim. V primerjavi s slovenskimi zavetišči so ta v državah nekdanje Jugoslavije podobna hiralnicam, humano evtanazijo pa nadomešča pobijanje s koli, plini, stradanje do smrti. Pogovarjali smo se z dvema prostovoljkama, ki pomagata reševati tamkajšnje pse – Natašo Krese iz društva Animal Angels in Nušo Skala iz Društva pasjih brezdomcev.

Kaj vas je spodbudilo k temu, da pomagate uličnim psom na Balkanu?
Nataša: Predvsem spoznanje, da je problematika nikogaršnjih psov na bosanskih ulicah naravnost srce parajoča. Poškodovani, shirani, lačni, mrtvi, prezebli … Punce iz našega društva, ki so bile večkrat v BiH-u, so videle to stanje in niso mogle iti mimo, ne da bi pomagale. Počasi je ta pomoč dobila večje razsežnosti, pridružilo se je veliko Slovencev, ki so želeli pomagati (s hrano, zdravili ali posvojitvami).
Nuša: Ker razen turističnih predelov Hrvaške nikoli nisem obiskovala držav nekdanje Jugoslavije, dolgo nisem niti vedela za problematiko pasjih brezdomcev. V nasprotju z nekaterimi, ki lahko odmislijo, se jaz nisem mogla obrniti stran od občutkov, ki so jih v meni vzbudile fotografije zanemarjanja psov, ki so začele krožiti po družbenih omrežjih. Bala sem se, da nisem sposobna problematike spoznati tudi v živo, dokler nisem delala prvega televizijskega prispevka na Kosovu. Tudi po izgubi službe sem bila odločena, da je ozaveščanje o problematiki najboljši pristop k reševanju problema, zato danes svoje želje, cilje in podvige delim z drugimi prek svojega Društva pasjih brezdomcev.
Kakšne so pravzaprav razmere brezdomnih živali v državah nekdanje Jugoslavije in ali se stanje izboljšuje?
Nataša: Če si kdo želi, da bi se to stanje izboljševalo, smo to ljubitelji živali. Težko je odgovoriti na to vprašanje, ko pa se včasih zazdi, da tam samo še mučijo, zlorabljajo, pobijajo in zanemarjajo svoje živali. Pa vendar je tam tudi veliko ljudi, posameznikov in društev, ki po svojih močeh pomagajo reševati pse, jih zdravijo, jim iščejo nove domove, nameščajo v penzione in opozarjajo državo in svet, da ta problematika obstaja in da se ne rešuje na pravilen način.
Nuša: Kar se izboljšuje, je ozaveščenost ljudi, predvsem prek spletnih omrežij, žalosti pa me to, da je tematika problematike potepuških psov še vedno premalo pomembna za večje medije, kot je, denimo, televizija. Problem ne bo rešen, dokler se ne bo spremenila miselnost ljudi. Čeprav se tamkajšnji prebivalci še vedno izgovarjajo, da so potepuški psi posledica vojne na Balkanu, v kateri je ogromno psov izgubilo svoje lastnike, pa je očitno, da največjo težavo predstavljajo neodgovorni lastniki, ki svoje pse spuščajo na ulice brez nadzora, a hkrati trdijo, da pes ni pes, če je kastriran. Prav tako velja med mnogimi tamkajšnjimi prebivalci prepričanje, da pes, ki je star, ni več uporaben, zato ga brez slabe vesti vržejo na cesto in ga zamenjajo za mladiča. Pa lastniki, ki "sezonsko" posvojijo psa in ga odvržejo, lovci, ki eksperimentirajo s parjenjem različnih čistokrvnih psov, in "neuporabne" mladiče odvržejo na cesto.

Nuša, obiskali ste tudi Kosovo. Kako bi primerjali stanje v BiH-u in na Kosovu?
Bistvenih razlik med problematiko brezdomnih psov na Kosovu in v BiH-u ni. Razmišljanje ljudi je podobno, psi so za večino nadloga, in ne hišni ljubljenčki. Je pa res, da je BiH v prednosti, ker je dostopnejši - bližje razvitim državam in tako v tej državi pomaga več tujih prostovoljnih organizacij. Je pa veliko težje posvojiti psa s Kosova (tudi iz Srbije), saj omenjena država ne spada pod države z ugodnimi razmerami glede stekline, in zato postopek uradne posvojitve traja najmanj štiri mesece.
V BiH-u je odjeknila novica, da zavetišča lahko uspavajo psa po 14 dneh po sprejemu. Kako se je na to odzvala javnost in kakšna je možnost, da se zakon odpravi?
Nataša: Javnost se je odzvala različno. Ljudje v BiH-u, ki ne marajo psov, ki se jih bojijo, ki so jih ti ulični psi kdaj napadli, so bili novice veseli. Na drugi strani pa smo se ob novici mnogi zjokali, saj se nam zdi to ''zadnje čase moderno'' pobijanje psov pod pretvezo humanih evtanazij naravnost nedopustno. Rešitev ni v usmrtitvi vseh teh psov, saj se bo ista problematika vrnila v enaki razsežnost v nekaj letih. 14 dni je številka, ki že vnaprej obsodi na smrt - pes mora biti ob sprejemu v zavetišče v karanteni 7 dni ali še kak dan več, torej mu za iskanje novega doma ostane slab teden.
Vsekakor upamo, da se bo zakon odpravil, saj nima nobenih trdnih podlag, da bi ga lahko izpeljali, niti finančno niti moralno. Na protestu v Sarajevu so se zbrali prostovoljci, ki so svoje življenje posvetili reševanju uličnih psov. Javnost so opozorili na nehumano in nedopustno sprejetje tega zakona. Kaj pa bo, ne ve nihče. Odvisno od tega, kateri interes bo prevladal.
Nuša: Novi zakon je po mojem mnenju neustrezen pristop k reševanju problema. A za njih seveda finančno najbolj ugoden. Pse bi bilo treba sterilizirati/kastrirati, označiti in jih izpustiti. Tako bi zmanjšali prenatrpanost v zavetiščih. A to pomeni, da bi bili psi spet prepuščeni samim sebi in brez človekove pomoči izpostavljeni smrti zaradi podhladitve, podhranjenosti itd. Če pa pogledamo z druge strani - pes v bosanskem zavetišču nima svojega boksa, po navadi je več psov zaprtih skupaj, hrano si izbojujejo najmočnejši, sprehodov ni, prav tako ne tolikšnega povpraševanja po psih kot v naših zavetiščih. Vprašamo se, kaj bi izbral pes?

Koliko psov ste že oddali v Slovenijo? Kakšne so izkušnje novih posvojiteljev?
Nataša: V slabih treh letih delovanja društva smo v Slovenijo oddali približno 60 psov. Izkušnje novih posvojiteljev so večinoma pozitivne. Večkrat se nam oglasijo z novimi fotografijami in zgodbicami, kako lepo preživljajo svoj čas. Smo pa imeli tudi nekaj slabih izkušenj, ko so si ''posvojitelji'' premislili in psa kmalu tudi vrnili: nekaterim ni bil všeč navzven, drugim ni bil všeč karakter psa, spet tretjim, ker laja, lula, kaka ali grize pohištvo …, tako da smo jim morali iskati nov dom. Žal nekateri ne premislijo dobro, želijo samo zadostiti svoji potrebi po reševanju, ne pomislijo pa na vse odgovornosti, ki pridejo ob posvojitvi uličnega psa. Ta je lahko včasih zelo travmiran (prestrašen, zlorabljen …), in na nekaj takega niso pripravljeni.
Pred vsako posvojitvijo opravimo tudi obvezen predogled doma in pogovor s potencialnimi posvojitelji. Psov pa nikoli ne oddajamo na verige ali v bokse, saj verjamemo, da si po težki izkušnji životarjenja na ulici resnično zaslužijo najboljši topel in ljubeč dom.
Nuša: V Društvu pasjih brezdomcev smo samo v enem mesecu prepeljali "na bolje" 11 kužkov, ki uživajo pri svojih novih lastnikih. Pa vendar tovrstne posvojitve niso mačji kašelj. Pes mora po cepljenju proti steklini čakati 21 dni, preden lahko prečka mejo. Prav tako potrebuje ustrezen certifikat, ki ga podpiše veterinarski inšpektor države, iz katere potuje. Trenutno v BiH-u razsaja pasja kuga, ki jo lahko okužen "pasji priseljenec" prenese na živali v Sloveniji. Zato bodite previdni, in ko posvajate psa iz tujine, zahtevajte ustrezna cepljenja in dokumentacijo.
Kako se financirate?
Nataša: Financiramo se izključno od donacij posameznikov.
Nuša: Zdi se mi, da so ljudje po aferah v nekaterih znanih humanitarnih organizacijah postali bolj nezaupljivi in pazljivi pri dobrodelnosti. Rednih donatorjev naše društvo nima, vsake toliko pricurlja kak evro, zato potne stroške "odprav" v tujino v večini krijem sama, stroške veterinarskih storitev posvojenih psov pa krijejo njihovi novi lastniki. Se pa zahvaljujem Društvu Aiša, podjetjem, veterinarskim ambulantam in posameznikom, ki so v preteklem letu pomagali našemu Društvu pri doniranju pasje hrane in opreme.
Nekateri ljubitelji živali niso naklonjeni "uvažanju" psov iz drugih držav, saj imamo tudi doma polna zavetišča. Kakšno je vaše mnenje?
Nataša: Razumemo njihovo stališče, tudi nam ni vseeno za stanje v naših zavetiščih. V društvu ne ''rešujemo'' samo tujih psov, pomagamo tudi v Sloveniji, dejavno delujemo v romskem naselju Hudeje pri Trebnjem, kjer smo sterilizirali že 23 psičk in tako preprečili nenadzorovane brejosti in umiranje, pobijanje njihovih mladičkov. Dajemo tudi prijave za zanemarjanje živali, ozaveščamo o sterilizacijah, pomagamo ljudem, ki so v stiski zaradi svojih živali … V posvojitve oddajamo tudi slovenske pse. Nismo slepi za domačo problematiko, in če se le da, pomagamo vsakomur, ki nas prosi za pomoč.
Vendar je naše glavno vodilo, da žival, ki potrebuje pomoč, ne pozna meje. S tem namenom in ciljem je bilo društvo tudi ustanovljeno, da pomagamo tudi prek meja.
Nuša: Res je, da so posvojitve psov iz tujine vse pogostejše. Nemalo je takšnih ljudi, ki se odločijo za posvojitev, ker bi radi bili del reševanja problema. Tisti, ki primerjajo stanje zavetišč in potepuških psov v Sloveniji, pa skoraj zagotovo še niso bili "na Balkanu" in po vsej verjetnosti tudi še niso obiskali nobenega slovenskega zavetišča. Za slednje je namreč pri nas dobro poskrbljeno od občin in države, živali so site in, če ne najdejo posvojiteljev, evtanazirane na human način, ne s stradanjem, vbrizgavanjem domestosa, s tepežem in podobno. Povsod se najdejo ljudje, ki grdo ravnajo z živalmi, a v splošnem je pri nas odnos do bitij daleč najboljši v primerjavi z drugimi državami nekdanje Jugoslavije.
Med prostovoljci, ki pomagajo brezdomnim živalim, krožijo govorice, da je tisoče uličnih psov odpeljanih v Nemčijo in uporabljenih za poskuse, in to pod pretvezo, da odhajajo k posvojiteljem. Mit ali resnica?
Nataša: Kakšnih konkretnih dokazov naše društvo nima, niti nimamo stikov s posvojitelji ali sumljivimi zgodbami iz Nemčije. Zelo hudo nam je ob misli, da bi moral pes, ki je preživel vse svoje življenje v strahu na ulici, pristati še v laboratoriju, kjer bi bil mučen do smrti. V javnost prihajajo take in drugačne zgodbe, kako psi izginjajo, kako jih tihotapijo čez meje. Grozljivo. Vendar dokler bodo ljudje kupovali in podpirali izdelke, ki so preizkušeni na živalih, ni mogoče pričakovati, da bodo ti laboratoriji izginili. Laboratorijske živali obstajajo, ne smemo si zatiskati oči pred resnico. Pozivamo ljudi, naj se pozanimajo oz. izobrazijo o izdelkih, ki niso preizkušeni na živalih, ogromno jih je na voljo.
Nuša: Veliko se govori o tem, nekaj časa je bila v omenjenih govoricah zelo izpostavljena Gradiška, edino bosansko mesto, ki uspešno rešuje problematiko pasjih potepuhov. Še danes od tu proti Nemčiji v posvojitev potuje veliko psov, tudi iz drugih mest, in moralno odgovorno je, da organizacija, ki odda psa, vodi javno evidenco o tem, kaj se z njim dogaja. Ker je mnogo govoric pod vprašajem, lahko sami naredimo le to, da ozaveščamo ljudi in na glas spregovorimo, če opazimo zlorabo.
Katera zgodba s srečnim koncem vas je najbolj ganila?
Nataša: Lepih zgodb je ogromno. No, morda recimo ena izmed zadnjih zgodb, ki se je zgodila pred novim letom. Odpeljali smo se v BiH k nekemu mlademu fantu. Sam že nekaj časa rešuje pse v svojem kraju in dela res iz srca in ljubezni do živali. Skrbi za približno 20 psov in še več. Ko je videl, da smo mu pripeljali večjo donacijo hrane, je začel jokati od sreče in ganjenosti. Jokali smo tudi mi. To je bil res poseben trenutek. Pravzaprav lep in žalosten hkrati, saj smo videli, kako je fant zlomljen v dno duše. In največkrat reševanje psov pusti tako močno sled v tebi, zlomi ti duha. Ampak se moraš pobrati in iti naprej. Psov, ki potrebujejo pomoč, namreč nikoli ne zmanjka.
Nuša: Nobena izmed zgodb ne izstopa posebej, in če bi katerega izmed srečnežev izpostavila, bi s tem drugemu naredila krivico. Zame bo srečen konec, če bom doživela, da bo problem potepuških psov odpravljen. Za vselej. Povsod.
Se vam zdi, da je to sploh mogoče?
Nuša: Ljudje se radi norčujejo, da je to, kar počnem, le kaplja v morje in da tudi če rešim enega, ostane še na tisoče žejnih, lačnih in brez strehe nad glavo. Na očitek, da en rešen pes ne bo spremenil sveta, odgovorim, da temu enemu psu to pomeni spremembo vsega sveta. Če bi bila jaz ta en pes izmed mnogih, bi si verjetno želela, da rešijo mene, in to me žene, da delam, kar delam, in tega, kar delam z ljubeznijo, ne bom nikoli nehala početi.
Nataša: Rešujte, posvajajte iz zavetišč. Odprite svoje srce za živali, ki vam lahko napolnijo življenje. Sterilizirajte in bodite tako del rešitve. Kužkov je že tako preveč. Bodite pozorni na kršitve pravic živali, ozaveščajte in prijavljajte nepravilnosti in mučenja živali. Bodite glas živali, saj ga same nimajo.