Gospo Nedeljko smo obiskali v Rehabilitacijskem centru konj Petra v Orovi vasi, od koder smo pred kratkim že poročali o stanju mučenih kobil Rižane in Cabidoule, ki pod budnim očesom vodje centra Romana Adlerja dobro okrevata po okrutnem napadu julija v Škocjanskem zatoku.

Tokrat nas je zanimalo, kako poteka delo pod okriljem omenjenega društva, kakšen finančni zalogaj predstavlja oskrbovanje zanemarjenih in mučenih konj ter s kakšnimi primeri se srečujejo iz dneva v dan.
S srčnim delom hitro pridobili zaupanje
Gospa Nedeljko je pred ustanovitvijo društva že sama reševala živali, prek svojega dela pa se je spoznala z ljubljanskim Društvom za pomoč konjem. Ker je želela imeti center v Velenju, se je tam registriralo Društvo za zaščito konj, ki deluje nekaj več kot leto in pol. V tem času je društvo pridobilo na ugledu predvsem z reševanjem skoraj brezupnih primerov in si na ta način pridobilo zaupanje vse širše množice ljubiteljev živali. Društvo je neprofitna organizacija, ki temelji na prostovoljstvu. Finančna sredstva so omejena, zato je vsak cekin več kot dobrodošel. Pomagajo mu številni ljubitelji živali, med katerimi so tudi nekatere znane osebnosti (Jan Plestenjak, Anja Bukovec, Natalija Verboten, Nace Junkar, Alya, Jadranka Juras, dekleta iz ansambla Navihanke, Country mačke in drugi), z jahalno šolo pod taktiriko Vesne Pinterič, prostovoljke in nadzornice v rehabilitacijskem centru, pa si finančno poskušajo pomagati tudi sami.
Od posvojitvenih pogojev ne odstopajo
Kljub omejenim finančnim sredstvom v društvu poskušajo storiti vse, da bi se konji počutili karseda dobro. "Če imaš rad živali, oskrba nikoli ni težka. To je način življenja. Tako kot ni težko iti v gostilno in spiti kavico, tako nam ni težko priti v center nakrmiti živali, jim povezati rane, se z njimi ukvarjati, jim dati prijazno besedo in prijazno roko. Nam to ni prav nič težko," je dejala Nedeljkova, ki skupaj s svojimi kolegi na leto oskrbi veliko konj. "Mi poskušamo rešiti čim več živali. Je pa težava v tem, da zelo hitro pridejo k nam in zelo počasi od nas. Mogoče tudi zato, ker so naši posvojitveni pogoji zelo strogi, a od njih ne odstopamo. V vsakega konja, ki ga rešimo, se vloži ogromno dela, truda, finančnih sredstev, zato si ne moremo privoščiti, da bi nekdo žival vzel in z njo slabo ravnal," je pojasnila in dodala, da so sicer s posvojitelji, ki so vzeli njihove konje, zelo zadovoljni.

Zatiskanje oči pred kruto resnico
V Sloveniji se zgodi odločno preveč primerov mučenja živali - in ljudje o tem vedo zelo malo ali pa o tovrstnih grozodejstvih sploh nočejo slišati. "Vsak konj, ki mi ga je uspelo rešiti, in tudi tisti, ki mi ga nisem uspeli, se mi je usedel v srce. Ima del mojega srca, kotiček, ki je samo zanj. Bilo je veliko groznih primerov, nekaterih sploh nismo objavljali, ker so bile fotografije oziroma videoposnetki preveč nazorni," je povedala in nadaljevala: "Ljudje si pri nas ne predstavljajo, da se takšna okrutnost do živali dogaja. Veliko jih reče, da se to dogaja le v Ameriki in da takšne stvari lahko vidiš le na Animal Planet, a tudi pri nas so zelo hudi primeri zanemarjanja in mučenja." Nato je podala nekaj primerov, ki nikogar ne bi smeli pustiti ravnodušnega: "Bili so konji, ki so bili prepikani z vilami, v oči so jim nasipali pecilni prašek, v nosnicah so jim ugašali cigarete. Po nogah so jih tako tepli, da so jim polomili kosti, a to so takšne zadeve, ki jih ljudje nočejo slišati oziroma so preveč čustvene, da bi se lahko sprijaznili s tem, da se to pri nas v Sloveniji sploh dogaja."
Žival ni darilo!
Konji so v očeh nekaterih Slovencev tudi odlično darilo, kar pa je velikokrat vse prej kot dobra ideja. V društvu je kar nekaj konj, ki so jih ljudje kupili kot darilo, nato pa za njih niso ustrezno (po)skrbeli. Živ dokaz sta ponija Miško in Mrha. "Eden je bil kupljen kot darilo otroku, eden pa kot darilo starejši osebi za okroglo obletnico. Čez določen čas je nato minilo veselje, čez določen čas je to postala prevelika skrb. En je padel na breme staršev, drugi na breme drugih ljudi in na koncu niso vedeli kaj naj z njima," je razložila in poudarila: "Žival ni darilo! S tem, ko človeku kupite neko darilo in on na to ni pripravljen, ga samo obremenite in mu določite dodatno delo - mogoče niti ne bo zadovoljen. Dedki in babice nas kličejo in želijo ponija za vnučka. Prvič je treba vedeti, ali bo vnučku poni sploh všeč. Drugič, vedeti morate, da s tem obremenite starše, tretjič pa se morate zavedati tudi tega, da bo otrok tega ponija enkrat prerasel in potem se morate odločiti, ali boste ponija obdržali ali pa boste zanj našli kakšno drugo rešitev. Po navadi pa se zgodi to, da takšne živali postanejo zanemarjene in jih vzame inšpekcija ali pa končajo pri mesarju v klavnici."
Za dobro živali v vseh okoliščinah
Zima, pomlad, poletje, jesen, vročina, mraz, večdnevne padavine ... nič ne sme biti ovira pri oskrbovanju konj v rehabilitacijskem centru - in tudi drugod, pravi Nedeljkova. "Na splošno je vsem najtežje za živali skrbeti v zimskem času. Sploh tam, kjer si ljudje niso pripravili dovolj krme ali pa si niso uredili izpustov, da bi konje spustili ven. Tam je to zelo težka zadeva. Pri nas se za konje skrbi v vseh letnih časih enako, imamo tako urejeno, da se lahko konja kadar koli spusti ven, vsak izmed njih ima tudi svoj hlev. Morda je pozimi res težje skrbeti, ker je tudi bolj mokro, vsekakor pa to ni ovira, zaradi katere bi za konje slabše oziroma manj skrbeli," je sklenila.