Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov, v mestnih okoljih je že dolgoletna stalnica. V njegovo reševanje in omejevanje se je v preteklosti vložilo precej energije in danes gre zato manj svetlobe neposredno v nebo, obcestne svetilke so precej dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se, paradoksalno, problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti.

Pasti varčne tehnologije

Zgodila se nam je namreč mala LED-revolucija. LED-svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor. Toda po drugi strani je svetlobni spekter, ki se pri javni razsvetljavi najpogosteje uporablja, za živa bitja izredno problematičen. Večinoma gre namreč za LED-svetilke belomodrega širokega barvnega spektra 4000 K, ki žuželke, ptice, netopirje in druge živali moti neprimerljivo bolj kot stare svetilke, ki so svetile v ozkem spektru oranžne svetlobe.

Razsvetljeno podeželje

V zadnjih letih se javna razsvetljava vse izraziteje širi ven iz naselij. Tako smo v zadnjih desetih letih v Sloveniji intenzivno zamenjali javno razsvetljavo in marsikatero novo krožišče, priključek stranske ceste ali kolesarska pot čez travnik so zdaj dobili dopolnilo v obliki šest ali več metrov visokih drogov, ki že po videzu bolj spadajo v industrijsko cono kot na podeželje. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes polno razsvetljen.

Glavni argument za takšno intenzivno razsvetljevanje je predvsem prometna varnost. Toda sam pristop je zelo vprašljiv. Led-svetloba v spektrih, ki se danes pri nas najpogosteje uporabljajo, ima lahko celo na področju prometne varnosti vprašljivo vrednost. Čeprav naj bi zagotavljala najboljšo vidljivost, se predvsem starejšim lahko zelo blešči in bodo zato, denimo, močno osvetljenega pešca videli slabše, kot bi ga, če bi bil ta opremljen le z lučko ali kresničko.

Ko svetloba ubija

Davek na naš občutek varnosti je visok. V zadnjih tridesetih letih se je število žuželk oziroma njihova biomasa zmanjšala za tri četrtine. »Pred tridesetimi leti je bilo treba vsak dan počistiti vetrobransko steklo avtomobila, ker je tam končalo toliko žuželk, danes to ni treba niti enkrat na mesec,« ponazarja tiho opustošenje dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja. Glede na vse posege v prostor in razširjeno uporabo kemikalij v kmetijstvu, ki dokazano škodujejo žuželkam, nočno razsvetljevanje seveda ni edini dejavnik, ki je povzročil kolaps žuželčjih populacij. Vendar je mnogo pomembnejši, kot se zavedamo.

Skozi celotno evolucijo življenja na zemlji je bilo menjavanje dneva in noči edina stalnica v nenehno spreminjajočem se okolju. Vsa živa bitja, od bakterij do človeka, imajo to notranjo uro, t. i. cirkadiani ritem, ki uravnava vrsto procesov v telesu in med drugim telesu pove, kdaj naj se izločajo hormoni, kdaj encimi. Če je ta notranji ritem moten in ni usklajen z dnevom in nočjo, nas doleti metabolni stres. »Klinične raziskave potrjujejo, da obstaja neposredna povezava med rakom dojke, prostate in debelega črevesa in motnjami dnevno-nočnega ritma, ki trajajo več kot deset let,« opozarja na danes že nedvoumne dokaze o škodljivih učinkih svetlobnega onesnaženja pri človeku prof. dr. Damjana Rozman z Inštituta za biokemijo na Medicinski fakulteti.

Svetlobne pasti in zidovi

Kar se pri človeku izrazi skozi daljše obdobje, je pri žuželkah usodno neprimerno hitreje. Žuželke letajo, ko iščejo hrano, ko se selijo in se parijo. S pomočjo svetlobe se orientirajo in umetni viri to orientacijo zmotijo, žuželka se ujame v snop svetlobe, iz katerega ne more več pobegniti. In ker se javna razsvetljava prižge ob prvem mraku, ji najverjetneje tudi naslednjo noč ne bo uspelo uiti. Vse dokler ji ne zmanjka zalog energije in pogine.

Manj žuželk pomeni tudi manj hrane za druge živali in tako že v izhodišču slabše možnosti za preživetje. To neposredno občutijo ptice in netopirji, pa tudi njim nočna svetloba povzroča resne težave. »Za nekatere vrste netopirjev je, denimo, vsaka zunanja svetloba ponoči kot zid, pri katerem se lahko samo obrnejo. Linija obcestnih svetilk jih lahko odreže od habitatov, kjer bi našli hrano,« izpostavlja problem pri najbolj ogroženi skupini sesalcev dr. Klemen Koselj z Inštituta Max Planck za ornitologijo. Tudi večina ptic selivk se seli ponoči in kaj zlahka se ujamejo v snop svetlobe, iz katerega se ne morejo rešiti.

Luč neznanja

Svetlobo ljudje tradicionalno povezujemo z znanjem, napredkom, razvojem, temo pa z zaostalostjo. Danes verjetno noben kraj in nobena vas ne bi želela ostati v temi, če se v sosednji vse bliska od luči. Toda nujno bo premisliti naš vrednosti sistem, kajti danes v praksi umetna svetloba ponoči povzroča mnogo več škode kot prinaša koristi.

Zdi se, da nas je varčnost led-tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Oziroma smo, kot je poudaril Marko Debeljak z Instituta Jožefa Stefana, še vedno ujeti v paradoks industrijske revolucije, še vedno je na delu t. i. Jevsonov učinek. Vsakič ko se poveča učinkovitost rabe energije, se skupna poraba energije in količina naprav skokovito poveča. Led-svetilke so sicer res varčne in zdaj tudi že poceni, toda njihovo število se skokovito povečuje in o kakih energetskih prihrankih posledično ne moremo več govoriti. Zato je skrajni čas, da se začne govoriti o tihi "postranski" škodi, ki jo povzročajo.