55 odstotkov svetovne populacije danes živi v mestih, do leta 2050 naj bi ta delež narasel na skoraj 70 odstotkov. In že danes je 80 odstotkov vse svetovno pridelane hrane namenjene za porabo v urbanih območjih. Zato je vse večji izziv, kako mesta oskrbeti s hrano.

Kaj je urbano kmetijstvo?

Urbano kmetijstvo zajema vse od gojenja začimbnic in zelenjave na balkonih, mestnih vrtov do živinoreje na urbanih območjih, urbanega čebelarstva ter strešnega in vertikalnega gojenja. Torej, če imate balkon in na njem posajeno baziliko, meto, nekaj paradižnikov, že spadate med 800 milijonov ljudi po svetu, ki se ukvarja z urbanim kmetijstvom.

Vertikalno kmetijstvo

Predvsem v tujini že dobro poznajo tako imenovano vertikalno kmetijstvo, kjer rastline gojijo v notranjih prostorih, zložene v nivojih in pogosto zunaj zemlje. Pilotni projekt tovrstne pridelave hrane pa poteka tudi v Sloveniji. "Gre za pridelavo rastlin v notranjih prostorih, kjer se nadzorujejo vse notranje razmere, celotna mikroklima in se ustvarijo idealni pogoji za različne vrste rastlin," pojasni Žan Mongus, tehnolog projekta CLEVER. V opuščeni industrijski hali v Mariboru testirajo vzgojo paprike, paradižnika, solate in začimbnic. Dan v testnem poligonu za solato traja 18 ur, saj v takih razmerah raste hitreje. "Največja prednost vertikalnega kmetijstva je pridelava na površino in majhna količina porabljene vode. Ker je sistem zaprt, vodo, ki jo porabimo za vzgojo rastlin, vrnemo v sistem, jo očistimo in ponovno uporabimo," dodaja Mongus. Prednost vertikalnega gojenja pa je tudi, da lahko na tak način zelenjavo gojimo kjer koli, v opuščenih halah, opuščenih parkirnih hišah, kleteh. Največja pomanjkljivost je še vedno precejšnja poraba elektrike.

Ena izmed držav, kjer vertikalno kmetijstvo doživlja največji razcvet, je Japonska. Po nekaterih podatkih naj bi imeli že kar okoli 600 vertikalnih kmetij. Nekaj takih kmetij oziroma tovarn zelenjave je obiskal tudi dr. Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta Slovenije: "Pridelava v teh tovarnah poteka 365 dni, vsak dan je setev in žetev, celoten sistem je zelo robotiziran. Preden sem lahko vstopil v prostor, kjer gojijo zelenjavo, sem se moral preobleči, saj gre za zaprt sistem, kjer mora biti vse čisto kot v laboratoriju." Kot dodaja Germšek, je solata iz tovarne zelenjave po okusu sicer podobna naši vrtni solati, je pa manj hrustljava in mehkejša.

Urbano vrtičkarstvo

Vse bolj priljubljeno postaja urbano vrtičkarstvo. Kako velika težava pa so v mestih onesnažen zrak in izpušni plini iz avtomobilov? Strokovnjaki z Biotehniške fakultete so med letoma 2002 in 2005, torej v času, ko se je v Sloveniji nehal uporabljati osvinčeni bencin, izvedli raziskavo onesnaženja. "Delali smo raziskavo ob prometnici, kjer ni bilo veliko stoječega prometa, ugotovili smo, da se vpliv prometa v razdalji nekaj 10 metrov že izniči in ni bilo povečanega onesnaženja," pove prof. dr. Marina Pintar z Biotehniške fakultete v Ljubljani. A poudarja, da večjo težavo predstavlja stoječ promet. Onesnaženje pa lahko močno zmanjšamo s postavljanjem ograj oziroma pregrad. "Najboljše so zelene ograje, torej žive meje, pa tudi drevesa, ki preprečujejo prenos prašnih delcev in s tem onesnaženje na bližnje površine," pojasni.

Ob tem pa Marina Pintar dodaja, "da se moramo zavedati, da so vrtički oziroma pridelava hrane v mestih zelo kompleksen izziv, na katerega je treba gledati z več vidikov. Po eni strani ima pridelava hrane v mestih veliko pozitivnih učinkov, kot so, sproščanje, pridelava, samooskrba, kar se lahko pozna tudi na ekonomiji. Po drugi strani pa zaradi mesta, ki proizvaja tudi neko onesnaženje, lahko predstavlja tudi neko tveganje v smislu, da so lahko, recimo, tla onesnažena in moramo biti zaradi tega pozornejši."

Pomembna je kakovost zemlje

Če so v zemlji za človeško zdravje nevarne snovi, lahko z rastlinami pridejo tudi na naše krožnike. Prof. dr. Helena Grčman z Biotehniške fakultete v Ljubljani pove, da se praviloma največ težkih kovin zadrži v koreninah, manj pa prehajajo v nadzemne dele. Listi jih večinoma vsebujejo več kot plodovi. "Zato je za kmetovanje na onesnaženih območjih najmanj problematično gojenje plodovk, kot so grah, fižol, kumare, paradižnik. Tudi pri rastlinah, kjer uživamo liste, so razlike, denimo endivija in radič vsebujeta več kovin kot navadna solata, celo več kot špinača," pove. In dodaja, da največje koncentracije lahko pričakujemo v rastlinah, kjer uživamo podzemni del, kot so na primer redkvice in korenček.

Opozarja še na eno past, v katero se lahko ujamejo vrtičkarji, in to je navoz onesnažene zemlje. Po njenih izkušnjah ni redek pojav, da v urbanem okolju, ko gradbeniki zaključijo delo, v okolici zgradbe ni rodovitnih tal. Lastniki kupijo rodovitno zemljo in jo navozijo. "Največkrat seveda ne vedo, od kod je, in lahko vsebuje tudi onesnažila. Zato bi res opozorila, da je treba za vsako zemljino preveriti, kaj vsebuje in od kod je. Po pravilu bi vsaka odkopana tla morala imeti deklaracijo. Pri čemer žal tudi deklaracija ni popolno zagotovilo – saj gre za velike količine in je težko preverjati istovetnost." Kot primer navede Celje, kjer so nekoč urbane površine, pod stavbami utrjevali z žlindro in drugimi ostanki cinkarne. "Tak material danes najdemo tudi v okolici hiš in povzroča težave na vrtovih, otroških igriščih. Točkovno onesnaževanje s sistematičnim monitoringom težje izsledimo, zato je nevarnejše od razpršenega, ki ga s sistematičnim monitoringom lahko dobro opredelimo in ustrezno ukrepamo."