Pred dnevi je v javnost prišla novica, da je z rebalansom proračuna skoraj povsem presahnilo financiranje vzorčenja celinskih in morskih voda ter celotnega nadziranja oz. monitoringa njihove kakovosti. Po podatkih ministrstva za okolje in prostor (MOP) so z rebalansom proračuna za letošnje leto pobrali kar 67 odstotkov denarja, namenjenega monitoringu - namesto okoli 863.000 evrov jih je ostalo le še dobrih 287.000, pristojnost za nadzor kakovosti pa je zdaj prevzela agencija za okolje (Arso).
Z razpoložljivim denarjem bodo zdaj po besedah MOP-a nadzirali le še kakovost rečnih voda na mejah s sosednjimi državami in tistih vodnih teles, katerih kakovost je zdaj med dobrim in zmernim stanjem, kakovost kopalnih voda in ravni fitoplanktona v Bohinjskem in Blejskem jezeru.

Vprašanju MMC-ja, ali lahko zaradi nepopolne serije podatkov dobimo tudi kazen Evropske komisije (EK) - Slovenija mora v skladu z evropsko vodno direktivo poročati o njenem izvajanju - in kolikšno, so se na MOP-u enostavno izognili. Dejali so le, da bodo vsa poročila za ustrezna obdobja poslali v roku. Upamo torej lahko le, da to ne bo še eno okoljsko poglavje, kjer nas bo EK tožil zaradi neizpolnjevanja zakonodajnih zahtev.
MOP smo ob tem povprašali tudi, ali so naredili kakršno koli analizo posledic, ki bi jih nepopoln nadzor nad kakovostjo vode lahko imel za turizem in posledično na izpad prihodkov (npr. nenapovedan pojav meduz v morju, sluzenje, onesnaženja morskih in celinskih voda …) in če je ministrica v takem primeru pripravljena odstopiti. Tudi tokrat se je MOP raje oprijel preizkušenega recepta in vprašanje prezrli. So pa zagotovili, da se z Arsom trudijo pridobiti denar za polni obseg financiranja vodnega monitoringa.

Kaj pa denar iz vodnega sklada?
Vlado Malačič z Morske biološke postaje Piran (MPB), ki je del Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), pa meni, da denar za monitoring je, in sicer v vodnem skladu. "Nadzor voda bi se moral financirati iz vodnega sklada, ampak je nekaterim spodnjesavskim poslancem uspelo uspešno zlobirati, da se je ta denar porabil za elektrarne na spodnji Savi," je opozoril. Vsako leto gre namreč polovica denarja iz vodnega sklada za urejanje spodnje Save. A stroka in Računsko sodišče opozarjata, da bi take objekte moral financirati vlagatelj, torej družba Hidroelektrarne na spodnji Savi.

Na vprašanje, ali so na NIB-ju tako glasni predvsem zaradi izgube več deset tisoč evrov državnega denarja, je Malačič odvrnil, da so sami od tega prejemali le okoli 100.000 evrov neto letno.

Denar tako res vsako leto ostaja v skladu. V oddaji Tarča in tudi v Delu so poročali, da se je vsako leto preneslo več milijonov neporabljenih evrov. Koliko? Od štiri do 32, če smo natančni, v povprečju pa se je med letoma 2007 in 2012 letno preneslo kar 14 milijonov evrov v naslednje leto, in sicer zaradi pomanjkanja projektov.

Okoljsko ministrstvo Delu prav tako ni želelo posredovati podatkov o neporabljenem denarju sklada v letih 2004-2006. Se pa je do leta 2011 v vodni sklad stekalo manj denarja, kot bi se ga po zakonu moralo.

Leta 2010 je bilo iz dajatev, predvidenih za vodni sklad, zbrano 33,3 milijona evrov. Po zakonu o izvrševanju proračuna, ki je prilive vodnega sklada omejil na 25 milijonov evrov, je bilo v osrednji državni proračun zato preusmerjenih 8,3 milijona evrov, leto prej pa 6,3 milijona evrov. Koliko milijonov se je pred letom 2009 še izgubilo, ni znano. Po mnenju Računskega sodišča je bil sklad še dodatno osiromašen, ker država do leta 2012 ni zaračunala 25 milijonov evrov zakonsko določenih dajatev. Nepravilnosti še niso odpravljene.

Za letos ima vodni sklad na voljo nekaj manj kot 50 milijonov evrov.

Ob nesrečah bomo lahko le ugibali o škodi
Dejstvo je, da je nadzor voda pomemben, vendar njegove posledice pogosoto niso vidne takoj in neposredno. Malačič je zato poudaril tudi nekatere druge subtilnejše vidike, ki jih prinaša monitoring voda ter nekaj praktičnih primerov iz preteklosti, ko so s pridobljenimi podatki izboljšali kakovost voda. Monitoring je tako po njegovih besedah pomemben ne le zato, da vemo, kakšno je trenutno stanje voda, temveč tudi zato, da si pridobimo referenčne vrednosti o okolju v času in prostoru.

Kot primer je navedel plutje neke tovorne ladje skozi Piranski zaliv, pri čemer bi lahko prišlo do izlitja nafte ali pa samo recimo do odvrženja večje količine balastnih voda. "V primeru, da izvajamo redni monitoring voda, potem točno vemo, kakšno je bilo referenčno stanje pred izlivom oz. onesnaženjem, in lahko tudi natančneje ocenimo morebitno škodo. Brez takšnih referenčnih podatkov pa je posledice težko ocenjevati," je pojasnil.

Navedel je tudi primer, ki sega še v čas Jugoslavije, ko so izvajali monitoring tudi v slovenskem morju. Takrat so skupaj s strokovnjaki, ki so izvajali monitoring drugod na Jadranu, ugotovili, da se v morje izlivajo velike količine fosforja. Ta je namreč hranilo za posamezne organizme, zaradi česar so v vodi začele nastajati velike količine fitoplanktona, ki je običajno neškodljiv, a lahko povzroča sluzaste skupke, ali pa prispeva k povečanju razgradnje organske snovi pri morskem dnu in tako povzroči hipoksijo oz. pomanjkanje kisika v vodi, ali celo anoksijo, ko organizmi pri dnu zaradi premajhne vsebnosti kisika poginejo. Tudi izsledki tega monitoringa so na koncu prispevali k temu, da je EU bistveno zmanjšal vsebnost fosfatov v detergentih za pranje perila, je nanizal.

Drug primer pozitivnih posledic monitoringa je bila postavitev podmorskega izpusta leta 1975. To je 3,5 kilometra dolga cev, po kateri so se odplake iz čistilne naprave občine Piran stekale v morje proč od obrežja. Podatki MPB-ja so namreč kazali prisotnost fekalno onesnaženih voda v obrežju zaradi neurejenega izpusta kanalizacije. Tako narejen podmorski cevovod je bil po njegovih besedah takrat novost v celotni Jugoslaviji.
Z monitoringom so na MBP-ju spremljali tudi učinkovitost delovanja difuzorja na koncu izpustne cevi, pa tudi izboljšave in tako je bila leta 1984 potegnjena še vzporedna cev. Brez monitoringa v okolju teh izboljšav ne bi bilo, je ponazoril.

Pretepaj podatke, dokler ne povedo, kar želiš
Čeprav je ministrstvo sicer ohranilo financiranje monitoringa voda do te mere, da bodo še vedno zagotavljali določene preglede, pa je Malačič opozoril, da se pri tem dajo podatki zelo prirediti v lastno korist. "Lahko vam dam nasvet - nikar se ne kopajte ob obali v obilnem deževju in vsaj še pol dneva po njem. Kajti takrat pride do prelivanja meteorne vode, ki se steka v kanalizacijsko omrežje, skozi prelivne cevi pa steče v morje," je pripomnil.

"Če izvajaš monitoring enkrat na mesec, pač izbereš tiste dneve, ki so zate najugodnejši - če želiš nekoga prikazati v lepši luči. Če pa želiš "nekomu slabo", pa boš vzorce pobral v prej navedenih dneh. Kakšno plažo bodo morda morali zapreti," je pristavil.

Izpostavil je tudi težave, po katerih smo povprašali ministrstvo za okolje - učinek na turizem. Stalen nadzor sicer ne more preprečiti pojavov, kot so meduze, sluzenje, onesnaženje ipd., lahko pa nanje opozori in prepreči negativne ali pa celo zdravju nevarne izkušnje. "Lansko poletje sem npr. plaval na kopališču in iz vode sem, zaradi fitoplanktona, prišel ves zelen. Saj ni nevaren ali kaj podobnega, vendar ga tudi pod prho nisem mogel sprati s kože. Predstavljajte si, da ste turist in se pridete kopat v takšno morje. Če bi izvajali nadzor, bi za takšne stvari vedeli, lahko bi pomirili prebivalstvo," je še opisal svojo izkušnjo.