Čeprav podnebni skeptiki v medijih še vedno dobivajo precej pozornosti, dileme v znanosti ni. Za klimatologe je gotovost o človeški odgovornosti za pospešeno segrevanje ozračja 99,9-odstotna. "Konsenz, če temu lahko tako rečemo, je praktično popoln. Mi se namreč ne usedemo za mizo in se pogovarjamo, kaj kdo meni. Imamo enačbe, modele in meritve. Vzbujanje vtisa, da se moramo o nečem dogovoriti, je samo eden od načinov, kako spodbujati podnebni skepticizem," je jasna klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.

Žal je med podnebnimi skeptiki tudi precej politikov. Dvoma o resnosti segrevanja ozračja ne izražata le ameriški predsednik Donald Trump in brazilski predsednik Javier Bolsonaro, temveč tudi nekatere močne evropske stranke. Med njimi sta največja skeptika nemška Alternativa za Nemčijo (AfD) in britanski UKIP. Zelo previdna glede izjav o človekovem vplivu na segrevanje ozračja sta italijanska Liga Mattea Salvinija in francoski Nacionalni zbor Marine Le Pen. Medtem ko je madžarski Fidesz Viktorja Orbana ena izmed skrajno desnih strank, ki se vsaj na deklarativni ravni zavedajo resnosti podnebnih sprememb. Podobno je uradno stališče stranke SDS, v praksi pa podnebni skepticizem v slovenski politiki zastopata predvsem njen poslanec Branko Grims in stranka SNS.

Prav dve Grimsovi izjavi na lanskem posvetu o podnebnih spremembah pri predsedniku Borutu Pahorju smo vzeli kot izhodišče za pojasnjevanje osnovnih zablod glede človekovega vpliva na segrevanje ozračja. Ena od njih je trditev, da so podnebne spremembe, s katerimi se trenutno spoprijemamo, del naravnega cikla našega planeta in jih torej ni povzročil človek. Druga pa je ta, da moramo višje temperature na Zemlji pripisati delovanju Sonca.

Zemlja se ciklično ogreva in ohlaja, a zdaj ni čas za ogrevanje

Cikli segrevanja Zemlje so znanstvenikom dobro poznani. Povezani so s pojavom ledenih dob. Ker kroženje Zemlje okoli Sonca ne poteka ves čas po enaki poti elipsaste oblike, na vsakih približno 100.000 let pride do položaja, ko Zemljina pola dobita manj sončeve energije. Na severnem in južnem polu se tako zaradi pomanjkanja energije začne ledena doba, tej pa običajno sledi povratna zanka, ki privede do toplejših obdobij. A v zadnjih 100.000 letih se po besedah Lučke Kajfež Bogataj ni zgodilo nič takega, kar bi lahko privedlo do "naravnega" segrevanja na Zemlji. "Zadnjo ledeno dobo smo imeli pred 15.000 leti, in če človeka ne bi bilo, bi se nam naslednja zgodila čez približno 40.000 let. Toda to so časovne skale 10.000 in več let, mi pa danes govorimo o podnebnih spremembah v skali 100–200 let. To sta dve različni zgodbi."

Sonce segreva Zemljo, toploto zadržujejo toplogredni plini

Sonce je vir toplote za Zemljo. A poleg energije Sonca se površje planeta ves čas segreva tudi zaradi sevanja ozračja, pri čemer gre za učinek tople grede. Zemlja torej prejema dve vrsti energije, eno od Sonca, ta ostaja ves čas relativno enaka. Del energije, ki ga dobivamo iz ozračja, pa se veča, ker se v ozračju nabira vse več toplogrednih plinov. "Četudi se povečanje sevanja od 2 do 3 vate na kvadratni meter ne sliši veliko, je zadosti, da sproži dvig temperature na globalni skali za eno stopinjo. Ta poveček lahko sčasoma naraste na pet ali osem vatov, če nam seveda ne bo uspelo spremeniti svoje energijske politike in izpustov toplogrednih plinov," je jasna Kajfež Bogatajeva.

Politiki imajo glede podnebnih sprememb na mizi jasne številke že od leta 1992

Svetovni voditelji so bili o podnebnih spremembah prvič obveščeni kmalu po atentatu, na ameriškega predsednika J. F. Kennedyja. "Kennedy sporočila ni doživel, ga je pa zato Lyndon Johnson leta 1964. Prva opozorila so bila zelo groba in približna. Od leta 1992 dalje pa imajo politiki na mizi številke, ki se danes, 30 let pozneje, uresničujejo. To pomeni, da lahko preverijo naše napovedi izpred 20, 30 let. Vse so se uresničile. A politika, podobno kot pri nekaterih drugih svetovnih problemih, o katerih noče nič slišati, je tudi pri podnebnih spremembah precej neodločena." Kajfež Bogatajeva spomni, da je tudi pri vprašanju ozonske luknje trajalo kar nekaj desetletij, da se ga je začelo reševati. A za pline, ki so uničevali ozonsko plast, so se hitro našli industrijski nadomestki, medtem ko za fosilna goriva nimamo nadomestil.

Znastveniki politikom redno pripravljajo pregledna in strnjena poročila o ugotovitvah glede podnebnih sprememb

Program Združenih narodov za okolje in Svetovna meteorološka organizacija sta že leta 1988 ustanovila Medvladni panel za podnebne spremembe, znan tudi pod kratico IPCC, ki deluje še danes. Gre za svetovno organizacijo, ki ne izvaja lastnih raziskav, temveč s pomočjo znanstvenikov ocenjuje in vrednoti tekočo znanstveno literaturo s področja podnebnih sprememb. Na vsakih nekaj let izda obsežno poročilo, v katero so vključena dognanja znanstvenikov z vsega sveta. "Gre za povzetek tekoče znanosti. Vsako leto je objavljenih na tisoče člankov, poročil, ekspertiz in nihče ne more vsega tega prebrati. Zato je približno 2000 znanstvenikov sklenilo, da bodo skušali to strniti v krajša in preglednejša poročila. Ne gre torej za neko novo znanost, temveč se združi vse, kar je objavljeno na različnih celinah, v različnih jezikih."

Kot pojasnjuje Kajfež Bogatajeva, ki je tudi sama sodelovala pri urejanju enega od poročil, je doslej izšlo pet velikih poročil, leta 2022 pričakujemo šesto. "Na koncu teh poročil se naredijo še povzetki za odločevalce, kar pomeni, da vsak politik dobi možnost, da prebere in razume, kaj se dogaja. Poleg razlage pa so tu še projekcije, kaj se utegne zgoditi v naslednjih 20 letih in do konca stoletja."

Od najboljšega do črnega scenarija

Vsako poročilo namreč vključuje tudi več različnih scenarijev. Za zdaj so vsi enako verjetni. Najboljši scenarij predvideva, da bo človeštvo doživelo tehnološki preboj in zbralo dovolj politične volje za spremembo energetskega sistema. V tem primeru bi se ozračje segrelo le še za pol stopinje, skupno torej za stopinjo in pol od sredine 19. stoletja, saj se je odtlej ozračje že segrelo za eno stopinjo. "V 1,5 stopinje toplejšem svetu bi še lahko ohranili kakovost življenja ljudi in rešili večino ekosistemov, ne vseh. Biotska raznovrstnost bo v vsakem primeru prizadeta, a bi ohranila genetski potencial tak, da bi se lahko nekoč obnovil." Tudi padec v bruto družbenem proizvodu ne bi bil tako drastičen. Najboljši scenarij še ni zamujen, a nam ostaja zelo malo časa, da bi ga lahko izvedli.

Najhujši scenarij znanstveniki imenujejo "business as usual", po katerem bi ostalo vse po starem. "Temu rečemo črni scenarij, saj ne predvideva zmanjšanja rabe fosilnih goriv. Po tem scenariju bi se sevanje ozračja, ki danes znaša 2 vata na kvadratni meter, povečalo na od 8 do 9 vatov. To pa pomeni, da bi se eni stopinji, za kolikor se je planet že segrel zaradi človekovega vpliva, pridružile še tri dodatne stopinje." Govorimo torej v povprečju od štiri do pet stopinj toplejšem planetu. Regionalno gledano, pa bodo dvigi temperature še precej višji. "Petstopinjski dvig temperature globalno za Arktiko pomeni 11-stopinjski dvig temperature. Česa takega pa ta planet še ni doživel." Bodo pa v primeru neukrepanja črni scenarij doživeli današnji otroci, saj se tako skokovit dvig temperature predvideva že do konca stoletja.

Odločevalci se o podnebnih spremembah v šoli niso učili

V upanju, da še ostaja kaj možnosti za prvi scenarij, Kajfež Bogatajeva trdi, da sta ozaveščanje in izobraževanje ključnega pomena. "Zakaj nismo v 20 letih nič ukrenili proti podnebnim spremembam? Ker je stopnja zavedanja še vedno relativno nizka." Pri tem opozori, da se o problemih, ki so danes zelo pereči, v šoli preprosto nismo učili. Nismo se učili o virusih in pandemijah in nihče od današnjih odločevalcev ni imel v kurikulumu vsebine o podnebnih spremembah. "Seveda pa bi pričakovala, da se človek, ki je na pomembnem odločevalskem položaju, o tem pouči. Vzeti si mora čas ali pa imeti svetovalca ... Ampak mislim, da če nečesa ne znaš, moraš pa o tem odločati, potem se naučiš. Če tega ne storiš, si lahko tudi žrtev lažnih novic, ki pa jim je ta čas izjemno naklonjen."

Kaj pa Slovenija?

Kajfež Bogatajeva najprej poudari, da imamo v Sloveniji zelo dober šolski sistem in kakovosten učiteljski kader, ki čeprav podnebnih sprememb ni v kurikulumu, o njih poučuje. Pohvali tudi medije, ki se večinoma trudijo ozaveščati o podnebnih spremembah in ne spodbujajo podnebnega skepticizma. Spomni na zelo aktivne nevladne organizacije. "Slovenija ima ves potencial, da podnebno krizo obrne sebi v korist. A nimamo več časa za čakanje in oklevanje, ta čas smo že porabili. Zato bi pričakovali, da se ozeleni tudi politika, ne le v besedah, tudi v dejanjih."

Da smo na pragu pomembnih odločitev, priča tudi to, da so v javni razpravi v tem trenutku zelo pomembne teme: od zaprtja Teša, zgradnje drugega bloka Neka in sežigalnice, do širitve ljubljanske obvoznice. A kot opozarja Kajfež Bogatajeva, gre tu predvsem za odločitve v smeri gašenja požara. "Kar bi si želeli, je odpravljanje vzrokov, da sploh ne zagori. Če imamo na eni strani Teš, Nek, hidroenergijo in nove gradnje in na drugi strani varčevanje z energijo, je seveda najboljši vložek denarja v učinkovito rabo energije. Rešitve so morda čisto drugje, kot se nam kažejo."

Geopolitično ima Slovenija seveda srečo, da je del Evropske unije, a se zaradi svoje majhnosti pogosto skrije za večje države. "Pogosto si pri EU-ju izposlujemo razne 'popustke', pri čemer seveda nismo edini. Podobno delata Poljska in Madžarska." Prav zaradi tega v Sloveniji ni konkretnih političnih spodbud, ne v obliki davkov in podražitev na eni strani in subvencij na drugi, poudarja Kajfež Bogatajeva. "To je škoda, ker so številni primeri držav že pokazali, da gre blaženje podnebnih sprememb z roko v roku z ustvarjanjem novih delovnih mest, krožnega gospodarstva in celo z dobičkom. Tu se res ne moremo pohvaliti."

Malodušje, ki se pogosto polašča Slovencev, pa naj gre za odločevalce ali pa za državljane, izhaja prav iz tega, da smo zelo majhna država in zato na naše podnebje, ki je podvrženo podnebnim spremembam, ki so svetoven pojav, nimamo nobenega vpliva. A tudi tu ne velja zamahniti z roko in se predati brezupu.

Vsaka država ima v podnebni krizi dve nalogi. Prva naloga je, da postanemo nizkoogljična družba z zmanjšanjem rabe energije. "Premalo se zavedamo druge naloge. Podnebnih sprememb ne bomo povsem ustavili, zato se moramo na novo podnebje prilagoditi. Drugače moramo kmetovati, graditi, zagotoviti protipoplavne zaščite, obvladati dvig morske gladine. Gre za celo vrsto ukrepov, ki jih moramo izvesti v vsakem primeru. In tu imamo ogromen vpliv. Kakor si bomo poslali, tako bomo spali."

Pri tem vzorcev novega delovanja in vedenja ne bomo mogli uvoziti iz tujine. "Lahko posnemamo Nemčijo v energijski politiki, lahko posnemamo Francijo v jedrski energiji, v prilagajanju na podnebne spremembe pa smo unikatni. Celo v Murski Soboti se ne bo mogoče učiti iz praks iz Kranjske Gore. Vlaganje v prilagajanje na podnebne spremembe je nujno in tudi tukaj žal zaostajamo na vseh področjih."