Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
- 21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
- 22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
- 23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
- 24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?
- 27. del: Svet je od granat razkopan

20. marec 1918
Danes moramo popraviti kolodvor Wavrin in v okolici razbite tračnice izmenjati ter nas je pri tem delu 4. Baukomp. zaposlenih. Delamo brez odmora, ker imamo zato ugodno vreme, namreč gosto meglo in dež. Ob 2h popoldne sem moral iti z 20 možmi pomagati postaviti nov velikanski top pod železniškim nasipom, okoli 15 minut oddaljen na progi Wavrin–Armentieres. Bil je že na istem mestu baje pred mesecem takšen velikan, pa je dobil od Angležev poškodbe, da so ga odstranili. Maskirano je vse sijajno in za moštvo je za topom v zemlji luknja – ta pelje pod železniško progo na vzhodno stran v zato primerno skrivališče »Fuchsloch« (lisičji brlog), ki je sedem metrov pod zemljo. Zvečer ob 6h je bil ta velikan »Schussbereit« (pripravljen na boj) ter sem moral s svojim moštvom takoj oditi in tudi nemški pionirji so odšli, ostali so samo topničarji tam z enim nadporočnikom.
Ob 6.38 zvečer je oddal prvi strel in v presledku vsakih 15 minut strel za strelom. Angleži so molčali in menda merili z njihovimi slušalnimi aparati smer in daljavo tega novega velikana. Bili smo pri večerji ob 7.40 zvečer, naenkrat zažvenkečejo šipe in grom in pekel je prišel nad nas. Ljudje so obstali kakor okameneli. Naš nadporočnik je bil bolj smrti podoben kakor človeku, in ker sem bil pripravljen angleškega odgovora na nemško streljanje, sem odložil žlico in planem na prosto. Prvič je hiša dosti bolj nevarna kakor kritje v lijaku od granat in drugič me je strast radovednosti premagala. Ker so najtežje angleške granate padale v neposredni bližini, sem svojo pot ubral proti severu za železniški nasip ter sem tam ležal na trebuhu in opazoval ta peklenski dvoboj, kakršnega še nikdar nisem videl tako groznega od blizu. Ušesa sem si temeljito z vato zamašil in gledal ta peklenski ples.

Nemški velikan je molčal, moštvo je bilo skrito, samo enega vojaka sem opazil z daljnogledom, da je stal pri topu od zadaj pri »Verschlussu« (zapiralu), in tudi ta je kmalu izginil v luknjo. Po enournem divjem streljanju so Angleži prenehali in sem šel gledat učinke. Tudi topničarji so prišli iz zemlje ter so top natančno povsod preiskali, ako ni oražen od drobcev eksplodiranih granat. Razen brezpomembnih prask ni bilo večje škode, pač je bilo levo in desno od topa vse uničeno.Tudi »Schutzbeton«, ki je imel nalogo ščititi top pred večjimi drobci, je bil tako poškodovan, da je nemški nadporočnik vpričo vseh izjavil: »Fantje, ne moremo več dalje tukaj ostati. Tomiji (ime za angleške vojake) so predobro naciljali na to točko, škoda za ta top.«
Pri štetju lijakov je javil nemški narednik nadporočnik, da so nasprotniki izstrelili 32 granat, 38 centimetrov velikih. Čudoviti so bili ti lijaki za opazovalca. Angleži namreč niso streljali kakor Italijani ali Rusi, da iščejo sovražnika v ravni smeri, ampak Tomiji streljajo v krogu in ta se zmerom bolj krči, dokler ne dosežejo zaželenega cilja. Da bi tukaj streljali še naprej, bi tudi ta velikan padel, tako pa so prezgodaj prenehali s streljanjem.
Ob 9h ponoči pridem domov in mi sporoči naš poveljnik, da je med tem časom prišlo povelje, da se jutri ob 8h zjutraj odpeljemo v Cambrai. Prične se največja nemška ofenziva v tej vojni, železnica, da je dovolj popravljena za sedaj in druge ni treba začasno delati tukaj.

21. marec 1918
Spal sem vkljub veliki utrujenosti malo, ker so nas celo noč nadlegovali angleški zrakoplovi in nešteto bomb vrgli. Vendar večje škode ni bilo, samo ta, da smo se iz Wavrina odpeljali brez vsake šipe na vagonu in nas je zaradi tega pošteno zeblo.
Iz Wavrina smo se zjutraj ob 8h odpeljali s transportom št. 163319, ob nas še pet drugih oddelkov, v smeri Don, Bauvin, Provin, Carvin, O.U. Libercourt, Ostricourt, Leforest, Douai, Sin-le-Noble, Roucourt, Cantin, Arleux, Aubigny-au-Bac, Cambrai, kamor smo dospeli ob 12h ponoči in smo morali čakati na postaji do jutra, ker nismo bili pravočasno prijavljeni, da bi se za nas ležišča preskrbelo.

22. marec 1918
Ob pol 4h smo že dobili nakazano stanovanje ter smo takoj zapustili kolodvor in šli na svoje stanovanje. Prvotno se nam je reklo, da prenočimo v kirasirski vojašnici, sedaj prekrščeni v »Hindenburgovo kasarno«. Ker pa ni bilo prostora, smo takoj dobili drugi prostor – in to na našo srečo. Omenjeno vojašnico je zjutraj kmalu po tretji uri po našem odhodu napadlo sovražno letalstvo in vrglo zelo mnogo, tudi težkih bomb, da so nekatere prebile vsa nadstropja in padle v klet ter tam eksplodirale. Po izjavi vojakov, ki so se rešili, je bilo čez 100 vojakov ubitih in ranjenih, zmešnjava da je bila strahovitna.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.