Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


02.06.2021

Mojmir Mrak: "S programom za okrevanje jasno kažemo, da se nismo odločili za razvojni preboj"

Razprava na Kemijskem inštitutu: Kaj prinaša novi zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti in kakšno prihodnost si ustvarjamo v Sloveniji? Novi zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti čakamo že leta, predvsem na tisto ključno postavko, ki bi javna sredstva za znanost dvignila na en odstotek bruto domačega proizvoda in tako nekoliko ublažila vztrajno zaostajanje Slovenije za drugimi evropskimi državami, ki so za ustvarjanje novega znanja in njegov prenos v gospodarstvo že v zadnjem desetletju namenjale neprimerno več. Zakon se je obetal že pred dobrim letom, a ga je pandemija postavila na stranski tir. Zdaj naj bi bil vendarle tako rekoč pripravljen. Razmere so se v vmesem času povsem spremenile. O tem, kaj zakon prinaša in o mestu, ki ga ima danes znanost v Sloveniji, je potekala danes razprava na Kemijskem inštitutu, ki prav te dni praznuje tudi 75 let svojega delovanja. Foto: Kemijski inštitut


02.06.2021

"Ne smemo dovoliti, da bi pritisk in težo situacije nosili otroci in mladostniki"

Psihoterapevti pred zaključkom šolskega leta opozarjajo, da otroci in mladostniki v zadnjem letu doživljajo duševne stiske, ki lahko pustijo trajne posledice, v obdobju pred poletnimi počitnicami pa so izpostavljeni še dodanim pritiskom zaradi učnih obveznosti.


01.06.2021

Na splet najpogosteje k domačim trgovcem

S prvim julijem torej v veljavo stopa evropska direktiva, sprejeta pred štirimi leti, ki naj bi zaščitila spletne trgovce v Evropski uniji, saj so bili ti v neenakovrednem položaju z azijsko konkurenco. Kako se bo zaradi sprememb spremenilo vedenje potrošnikov ne moremo napovedati, za zdaj pa večjih sprememb v Sloveniji ni pričakovati. Večina kupcev že zdaj nakupuje pri domačih spletnih trgovcih. Več o e-nakupih v prispevku Urške Henigman.


01.06.2021

Se je na slepe in slabovidne povsem pozabilo?

V prvem tednu meseca junija vsako leto obeležujemo teden slepih. V tem času se opozarja na prepreke s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo v življenju. Nepredstavljiv izziv in stisko je marsikdo doživel v času epidemije. Že pred časom je bi s strani nekaterih posameznikov poslan predlog vladi RS v zvezi s podporo slepim in slabovidnim v času epidemije. Ukrepi, ki so se in se izvajajo za zajezitev koronavirusne bolezni so namreč dodobra ohromili vsakdan večine slepih in slabovidnih. Imajo negativen vpliv na njihovo telesno in duševno stanje. Njihov socialno-ekonomski položaj, izobraževanje in samo dostopnost do blaga kot tudi do storitev. Za poslan predlog sta se odločila magistrica Nina Zavašnik ter dr. Evgen Bavčar, ki je prav tako slep. Predlogi so bili na državne organe poslani že na začetku leta. Odziva skoraj ni bilo. Zakaj tako slaba odzivnost in kakšno je trenutno stanje ne tem področju je Marko Rozman preveril v pogovoru s Cvetom Uršičem, državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Matejem Žnuderlom, predsednikom Zveze društev slepih in slabovidhnih Slovenije.


31.05.2021

Studio ob sedemnajstih - že 45 let

Oddaja Studio ob sedemnajstih praznuje 45 let. To lepo obletnico praznujemo danes s praznuično oddajo.


29.05.2021

Na sotočju Save in Savinje v naravo vrnili mlado vidro

Na sotočju Save in Savinje v Zidanem Mostu v Občini Laško so včeraj popoldne v naravo vrnili mlado vidro. Hudo poškodovano žival so na začetku leta našli na Koroškem in jo odpeljali v Azil za divje živali na Muti. Tam jo je ekipa živinozdravnika Zlatka Goloba pozdravila in usposobila za samostojno življenje v naravi.


28.05.2021

PefLAC in Študentska špajza, projekta študentov socialne pedagogike

Študenti 3. letnika Socialne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani v okviru svojega študija pripravljajo tudi dva projekta, ki odgovarjata na potrebe študentov v času epidemije, o katerih se je veliko govorilo v preteklih mesecih. Prvi projekt je PefLAC (ali PEF PLAC), v sklopu katerega so štirje študenti izdelali klopi iz palet, ki bodo postavljene na zelenico ob fakulteti z namenom ustvarjanja novega zunanjega prostora ob fakulteti, spodbujanja druženja, mreženja, spoznavanja in preživljanja časa študentov v naravi. Drugi projekt pa je Študentska špajza, novonastali prostor v študentskem domu na Kardeljevi ploščadi, ki sledi ideji ponovne uporabe in spodbuja ter krepi povezovanje študentske ter domske skupnosti. V prostoru namreč študenti lahko vzamejo, kar potrebujejo, in prinesejo tisto, česar ne potrebujejo več, s projektom pa se odgovarja na finančne stiske študentov kot posledica korona-krize in stremi k skrbi za okolje, sta povedali študentki Maša Fatur in Eva Klobčar.


28.05.2021

60 let Amnesty International

Danes obeležujemo 60 let od nastanka organizacije Amnesty International, ki vključuje 149 držav, od leta 1988 tudi Slovenijo in velja za najpomembnejšo mednarodno organizacijo s področja zagovorništva človekovih pravic. Pogovarjali smo se z direktorico Amnesty International Slovenije, Natašo Posel.


30.05.2021

TEDEN MS

V tem tednu obeležujemo Teden multiple skleroze, za katero najpogosteje zbolijo osebe do 40. leta starosti, večinoma ženske. V Sloveniji je okoli 3500 obolelih. Pravnici Sari Ahlin Doljak je multipla skleroza vzela glas, a zaradi tega še bolj glasno opozarja na sistemske anomalije. Opozarja na obup bolnikov v teh časih: “V zadnjem letu opažam beg naših članov v upokojitev. Velikokrat je beg preuranjen in ni najboljša rešitev, saj so posledice finančne narave, kar lahko vodi tudi v razpad družine.” Multipla skleroza je najpogostejša nevroimunska bolezen, ki lahko vodi v lažjo ali težjo invalidnost. Strokovnjaki opozarjajo, da so oboleli deležni premalo fizioterapevtskih obravnav, onemogočena jim je tudi dostopnost do kliničnih psihologov. Kakšne anomalije je še razkrila epidemija? Vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani Gregor Brecl Jakob: “Kar se kaže in bo imelo tudi dolgoročne posledice je to, da je bilo v letu epidemije odobrenih skoraj polovico manj novih zdravil ali zdravil za zamenjavo predhodnih zdravil kot leto poprej. To pomeni, da je bil delež bolnikov zdravljen nekoliko kasneje ali, da so bili bolniki zdravljeni manj optimalno, kot bi bili v normalnih razmerah.” V Združenju multiple skleroze Slovenije problematizirajo dejstvo, da so v času globalne epidemije vladali ukrepi, ki so onemogočali druženje in izvajanje fizičnih aktivnosti.


27.05.2021

100 let Pravne fakultete

S slavnostno akademijo se pričenja obeleževanje stote obletnice Pravne fakultete Univerze v Ljubljani– ta jubilej so sicer zabeležili že preteklo leto, a covid je tudi ta dogodek v koledarju zamaknil. Pravna fakulteta je bila ustanovna članica Ljubljanske Univerze, ustanovljena  23.8. 1919. Ustanovitev in organizacija te fakultete, številnih drugih pa tudi Univerze v celoti, je bila dosežen cilj prizadevanj v dolgih desetletjih, ko se je gradila tudi slovenska narodna zavest. Ni nastala po diktatu oblasti, ekonomskih ali drugih interesov,  - ampak zaradi prizadevanj osveščenih intelektualcev, ki so vedeli, kaj pomeni Univerza, pa tudi pravna fakulteta, za ta prostor. Študenti iz slovenskih dežel so pravo dolga stoletja  študirali na Dunaju ali v Gradcu in dosegali tudi najvišje akademske nazive. Sredi 19.stoletja v času pomladi narodov, so zahteve po slovenski univerzi postale stalnica v tem prostoru. "Dajte nam slovensko univerzo" je bilo geslo množičnih protestov, zborovanj in sicer 1.12. 1901 – predsedoval jim je nihče drug kot ljubljanski župan Ivan Hribar. Prvi dekan PF je bil prof. dr. Leonid Pitamic, ki je imel tudi otvoritveno predavanje v 1.semestru z naslovom Pravo in revolucija, šlo je za takrat zelo aktualno temo. Zgodilo seje  15. aprila 1920. Predavanje je sklenil z besedami: Pravičnosti ne bomo ustvarjali, ne bomo delili, če ni pravičnosti v nas.


27.05.2021

15. Mednarodni festival »Igraj se z mano«

Danes in jutri se na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani odvija 15. mednarodni festival Igraj se z mano. Aktivnosti organizirata Center Janeza Levca Ljubljana ter Društvo za kulturo inkluzije. Vsake prireditve pa se udeleži veliko število vrtcev, šol, zavodov in različnih organizacij ter posameznikov. Festival se je začel danes s kar petindvajsetimi delavnicami, v popoldanskem času pa bo potekal tudi četrtkov glasbeni koncert. Gašper Stražišar je udeležence festivala vprašal, katerih delavnic so se udeležili in preveril kakšno je vzdušje. Pred mikrofonom se mu je pridružil tudi vodja festivala Boštjan Kotnik.


26.05.2021

Dr. Branislava Sušnik, slovenska znanstvenica in etnolingvistka

Dr. Branislava Sušnik se je rodila leta 1920. Leta 1937 je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, hkrati pa je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Po doktoratu iz etnozgodovine na Dunaju je na vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu študirala kulture in jezike Male Azije in diplomirala iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije. Po vojni je emigrirala v Argentino in se na koncu ustalila v glavnem mestu Paragvaja, kjer je 44 let vodila tamkašnji zgodovinski in etnološki muzej, 20 let pa je bila tudi vodja katedre za ameriško arheologijo in etnologijo. O njenem življenju in delu smo se pogovarjali z dr. Tanjo Roženbergar, kustosinjo iz Slovenskega etnografskega muzeja. Stoto obletnico rojstva dr. Branislave Sušnik so v Slovenskem etnografskem muzeju počastili z razstavo in mednarodno znanstveno konferenco v sodelovanju s paragvajskimi znanstveniki.


25.05.2021

Raziskava o mladih

Poglobljena raziskava o položaju mladih v Sloveniji z naslovom »Mladina 2020«, ki so jo opravili na mariborski filozofski fakulteti v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za družbene vede, je pokazala, da mladi danes v primerjavi s podatki izpred desetletja premorejo visok potencial za medgeneracijsko sodelovanje, se prej odselijo od staršev in pogosteje podpisujejo različne peticije. Po drugi strani pa jih bolj skrbi stanovanjska problematika, na trgu dela se soočajo z negotovimi oblikami zaposlitve, poslabšalo pa se je tudi njihovo duševno zdravje. Snovalci raziskave so pripravili tudi priporočila odločevalcem, a je njihova uresničitev odvisna predvsem od politične volje.


25.05.2021

Kampanja Daj se na seznam

Kampanja Daj se na seznam nagovarja vse, ki so stari od 18 do 45 let, naj se vpišejo v register Slovenija Donor. Do konca leta bi namreč radi zbrali vsaj tisoč novih vpisov darovalcev krvotvornih matičnih celic, s katerimi rešujejo življenja bolnikom s krvnim rakom in nekaterimi drugimi boleznimi. Presaditev krvnih matičnih celic je v mnogih primerih edina možnost za preživetje bolnikov z levkemijo, limfomom, plazmocitomom, mielodisplastičnim sindromom in številnimi drugimi boleznimi.


24.05.2021

80 let Boba Dylana

24. maja pred 80 leti se je v mestu Duluth v Minnesoti rodil Robert Allen Zimmerman, ki ga ves svet pozna pod umetniškim imenom: Bob Dylan. Legendarni glasbenik pač že dolgo velja za najpomembnejšega glasnika kontra-kulturne, hipijevske generacije in prvega pesnika rockovske glasbe. Da ta oznaka ni iz trte izvita, potrjuje tudi Nobelova nagrada za književnost, ki jo je prejel pred petimi leti. Dylan je sicer že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kot nekaj-in-dvajsetleten fant torej, začel pisati literarno nenavadno izbrušena besedila, prežeta z referencami na francoski simbolizem, angleški imagizem in ameriške beatnike. Poleg tega je na inovativen način spojil tradiciji belskega folka iz apalaškega gorovja in črnskega bluza iz delte Misisipija. Vse skupaj pa je nato še podložil z električno, nevarno zvenečo, rockovsko kitaro in tako ustvaril novo glasbo, ki je navsezadnje spremenila svet. In ga slej ko prej spreminja še danes. Kako je to mogoče, smo preverjali v pogovoru z Andražem Gombačem, urednikom kulturne redakcije na Primorskih novicah, ki je kot prvi Slovenec na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete diplomiral iz analize Dylanovih besedil. Prispevek je pripravil Goran Dekleva.


21.05.2021

Lucija Karnelluti - mladinska delegatka OZN

Mladinski delegat OZN je glasnik dela Združenih narodov z mladimi in za mlade, hkrati pa je glasnik mladih iz Slovenije pri tej mednarodni organizaciji, je zapisano na spletni strani Mladinskega sveta Slovenije. Ta mesec je za leto dni delo mladinske delegatke prevzela Lucija Karnelutti, v preteklosti dejavna tako v Sloveniji kot na mednarodnem področju. Bila je predsednica dijaške organizacije Slovenije in je članica evropske dijaške zveze. Je tudi ustanovna članica predsedstva Generation Climate Europe (GCE) ter predsednica Medgeneracijske koalicije Slovenije (MeKoS). Kako si predstavlja delo glasnice mladih in kaj načrtuje v enoletnem mandatu?


21.05.2021

Bralna značka

Pred 60. leti so podelili prvo bralno značko na Prevaljah, kjer sta pobudnika pisatelj Leopold Suhodolčan in profesor slovenskega jezika Stanko Kotnik skušala spodbuditi mlade k branju. Danes bralno značko pripravljajo na skoraj vseh slovenskih osnovnih šolah, Prevalje pa so razglasili za mesto bralne značke. Naša dopisnica Metka Pirc je v pogovoru ob slavju 60. obletnice preverila tudi, ali so telefoni zares velika konkurenca knjigam in branju.


20.05.2021

Potica velikanka

Na Ravnah na Koroškem so razrezali 11 metrov dolgo potico velikanko, ki jo je speklo 11 pekov iz 11 slovenskih pekarn. Potico velikanko so danes razstavili na ulici v središču Raven na Koroškem, da bi se s tem vpisali v Guinessovo knjigo rekordov. Potico so položili na mize v dolžini 370 metrov vse od koroškega medgeneracijskega centra do gradu Javornik. Izjemen je bil pogled na potico, kakršne svet še ni videl. Več zahtev so morali izpolniti Ravenčani, da bi podrli rekord v najdaljši orehovi potici na svetu, natančno meritev dolžine potice so zaupali geodetu Andreju Merkaču. Na desetine pridnih rok je pomagalo pri peki potice, pekli so jo v Koroškem domu starostnikov, pa v vrtcu, tamkašnjih gostilnah. A pri koroški potici ne gre le za tehnične meritve in postavljanje rekorda. Pomembno je povezovanje, sodelovanje. Med generacijami še toliko bolj. Tako ni naključje, da so potico postavili od koroškega medgeneracijskega centra do gradu Javornik. Na Ravnah imajo torej več razlogov za veselje. A na informacijo, če jim bo uspel vpis v Guinessovo knjigo rekordov, bo treba še malo počakati. Že zdaj pa vedo, da želijo s podobnimi projekti nadaljevati. Podrobneje Metka Pirc.


20.05.2021

Ustava Republike Slovenije v lahkem branju

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


20.05.2021

Čebele letos umirajo zaradi lakote

Z besedo čebela, »čebelca« ali čebelica se v naših glavah prižge več asociacij. Nekatere med njimi so zelo metaforične in simbolne, druge prikličejo v spomin tekanje po travnikih in morda kak boleč pripetljaj, ki za nas ni bil usoden, za čebelo pa, saj čebela, katere obstoj je nujen tudi za naše bivanje, po piku umre. Tu so seveda še čebelnjaki, panjske končnice pa so tako ali tako del naše kulturne, predvsem likovno povedne dediščine, s katero velikokrat seznanjamo tudi druge ljudi po svetu. Na splošno čebela pomeni močno vez med naravo in kulturo. Geslo letošnjega svetovnega dneva čebel, ki ga zaznamujemo četrto leto, je: » Be engaged« VKLJUČI SE in prispevaj k reševanju čebel in vseh drugih opraševalcev. V Sloveniji je najbolj žgoče vprašanje letošnjega leta pomanjkanje hrane v naravi za opraševalce, tudi za medonosne čebele. Te bodo ob pomoči čebelarjev, ki jih hranijo, preživele, a iztočenega medu bo malo. Pri nas je v tem smislu po družabnih omrežjih krožil poziv, naj ljudje ne kosijo svojih trat, naj pustijo cveteti travniške ozelenitve ali parke, da bi čebele vendarle našle kaj hrane. Več Jernejka Drolec in Magda Tušar.


Stran 81 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov