Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


19.05.2021

Prekinimo tišino

Devetnajstega maja zaznamujemo svetovni dan kronične vnetne črevesne bolezni (KVČB), s katero pojmujemo dve podobni bolezni, ulcerozni kolitis in Crohnovo bolezen. Kronična vnetna črevesna bolezen močno zaznamuje življenja bolnikov. Bolezen namreč vpliva na kakovost njihovega življenja, saj jih simptomi bolezni praviloma spremljajo do konca življenja. Doktor David Drobne, gastroenterolog s klinike za gastroenterologijo na UKC Ljubljana, poudarja, da zdravniška stroka lahko danes bolnikom že toliko pomaga, da lahko živijo skoraj normalno življenje. "V zadnjem času smo priča poplavi novih zdravil, hkrati smo se naučili bolezen zdraviti. Zdravimo jo v bolj zgodnjih stadijih, ko še ne nastanejo strukturne poškodbe prebavne cevi, tako je zdravljenje v primerjavi s preteklostjo bistveno bolj uspešno." Evropska zveza društev za Crohnovo bolezen in ulcerozni kolitis (EFCCA) letos svetovni dan KVČB zaznamuje z geslom Prekinimo tišino. S tem želi ozaveščati o vplivu KVČB na življenja obolelih na izobraževalnem, poklicnem in osebnem področju, sprožiti dialog o psihološkem vplivu na obolele. Predstaviti skrita dejstva o tem, kako je živeti s to boleznijo. Oboleli s KVČB ljudem v svoji okolici namreč pogosto ne razkrijejo, kako se v resnici počutijo. Mateja Saje, predsednica društva KVČB, poudarja, da je bolezen nevidna in da je bistvo očem skrito. "Prav je, da o tej bolezni spregovorimo in da nevidno postane vidno. Da tudi povemo, kaj to pomeni s psihološkega vidika. Na ta način pomagamo tudi tistim, ki so zboleli v zadnjem času, da bodo lažje šli skozi življenje." Društvo za KVČB bo 22. maja organiziralo deveti simpozij o KVČB z mednarodno udeležbo predavateljev. Simpozij na temo KVČB doma in v službi, ki je namenjen obolelim s KVČB, njihovim svojcem ter zdravnikom primarne, sekundarne in terciarne ravni, bo tokrat potekal po spletu. V podporo ljudem s KVČB bo 22. maja prvič obarvano v vijoličasto barvo hkrati več stavb v Ljubljani in Mariboru.


18.05.2021

Muzej Banke Slovenije

V Banki Slovenije letos skupaj z državo praznujejo 30-letnico. Ob tej priložnosti so danes odprli Muzej Banke Slovenije, namenjen vsem generacijam. Ogledali so bomo lahko mejnike naše države, pri katerih so ključno vlogo odigrali v Banki Slovenije.


14.05.2021

Mladi za podnebno pravičnost

15. maja obeležujemo dan podnebnih sprememb. Na Prvem smo ob tej priložnosti govorili s predstavnikoma organizacije Mladi za podnebno pravičnost Mašo Cvetežar in Timotejem Pavlinom.


14.05.2021

Podnebne spremembe v deželo vodnega bogastva prinašajo vse pogostejše suše

Najizrazitejše vremenske ekstreme, ki nam jih prinašajo podnebne spremembe, seveda vedno opazimo. Pogosto prinesejo s seboj hudo razdejanje. A manj očitne znake denimo pomanjkanja vode pogosteje spregledamo, a se tudi njihovih učinki počasi seštevajo in krhajo odpornost okolja, od katerega smo vsi odvisni. »Ko sedimo na plaži in beremo knjigo, smo suhega vremena zelo veseli. Drugače pa je, če smo v vlogi kmeta, ki milo gleda v nebo in čaka, da pade dež,« je ponazorila različna merila s katerini ocenjujejo, kako naklonjeno nam je vreme, agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik.


14.05.2021

Kakšen je bil doprinos omejitve gibanja pri okoljskem odtisu?

Lansko leto, ko je svet prvič obstal, se je to marsikje hitro pokazalo na čistejšem zraku, zmanjšale so se tudi emisije toplogrednih plinov. Po dozdajšnjih ocenah za približno 7 odstotkov na globalni ravni. Prve ocene za Slovenijo kažejo, da so se izpusti iz prometa znižali za 16 odstotkov, celotna bilanca izpustov leta 2020 pa za okoli 5 odstotkov glede na leto 2019. Pot do ničelnih emisij ne bo preprosta Prvenstvena naloga zelene preobrazbe je znižanje emisij toplogredni plinov na raven, ki jo planet lahko absorbira, da bi tako dosegli t. i. ogljično nevtralnost. V Sloveniji na leto izpustimo za 17 megaton CO2 toplogrednih plinov. Če želimo doseči ogljično nevtralnost, moramo izpuste znižati na 0,35 megaton. Foto: Pixabay/geralt


13.05.2021

Kmetje nasprotujejo predlogu o ukinitvi prodaje na premičnih stojnicah

Z novo sezono špargljev in jagod se je tudi letos ob lepih dnevih v mesecu maju začela prodaja prvih sezonskih pridelkov na premičnih stojnicah ob cestah, na parkiriščih in drugod izven registriranih tržnic. Na premičnih stojnicah svoje pridelke neposredno prodajajo tako kmetje kot preprodajalci. Inšpekcija pa vsako leto v svojih poročilih prav na področju obcestne prodaje prvega sadja in zelenjave navaja veliko odstopanj na področju označevanja in zavajanja potrošnikov glede porekla ter na področju pomanjkljive dokumentacije. Ker številne preprodajalske družbe verižno zapirajo in odpirajo nova podjetja, je nadzor na tem področju neučinkovit. Celovitejšega pristopa pa ni.


12.05.2021

"Brez medicinskih sester in babic ni zdravstvenega sistema"

Danes obeležujemo mednarodni dan medicinskih sester in sicer pod geslom »Glas medicinskih sester: vizija za prihodnost zdravstva«. Ob tem strokovna organizacija Zbornica - Zveza odločevalce poziva, da je vlaganje v poklic medicinske sestre naložba v zdravje in državo. »Brez medicinskih sester in babic ni zdravstvenega sistema. Da nas bo v prihodnje v sistemu dovolj, je nujno treba sprejeti nove, ustrezne kadrovske standarde in normative, ki temeljijo na potrebah pacientov,« pravi Monika Ažman, predsednica Zbornice – Zveze. Več Lucija Fatur.


12.05.2021

Dr. Kutnjak: Tudi v Sloveniji že iščemo indijsko različico

Slovenija je v rumeni fazi epidemije. Dr. Leon Cizelj z Instituta Jožef Stefan je včeraj dejal, da pričakuje še nadaljnje umirjanje epidemije. Kaj pa za prihajajoče dni in tedne napoveduje dr. Denis Kutnjak z Nacionalnega inštituta za biologijo? Njihova metoda spremljanja širjenja koronavirusa se je izkazala za zelo natančno. Kako hitro se torej bližamo zeleni fazi? Kateri regiji kaže najbolje? Ali je pri nas že prisotna indijska različica koronavirusa? Dr. Kutnjaka je spraševal Iztok Konc. Foto: Covid-19 Sledilnik


11.05.2021

Istospolni pari in posvojitve v Zagrebu

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


10.05.2021

Koliko časa lahko otroci preživijo pred zasloni?

Od začetka epidemije se je pri najmlajših generacijah močno povečala uporaba zaslonov, saj so jih izobraževanje na daljavo, ustavitev obšolskih dejavnosti in omejitev osebnih stikov prikovali na zaslone. 6,7 ur na dan so lansko pomlad gledali v zaslon – od tega skoraj štiri ure zaradi šole, strokovnjaki pa opozarjajo, da se je v drugem valu epidemije ta številka še povečala. Pri Zdravniški zbornici Slovenije so zato danes predstavili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih, ki so plod premisleka številnih strokovnjakov in zdravnikov, ki delajo z mladimi, v pomoč pa bodo tako staršem, kot učiteljem in vsem strokovnjakom, ki delajo z otroki.


10.05.2021

Mladi in droge: Pri nas je sramota poiskati pomoč

Epidemija nas ne bi tako prizadela, če bi bili zdrava družba: Uporaba drog se je v prvem valu znižala, zdaj so razmere alarmantne.


08.05.2021

"Naša je priletela gor in rekla: Mami, rabim igrače, ker jih bomo prodali."

Zgodba o skupini otrok iz Maribora, ki so se odločili, da bodo zamenjali dotrajana igrala pred blokom.


06.05.2021

Slepi in igre

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica je dopoldne pripravilo zanimivo predstavitev računalniških igric za ljudi z okvaro vida. Dogodek so poimenovali Na temni strani zaslona in ob tem poudarili, da se zadnja leta veliko dela na razvoju računalniških in spletnih vsebin za slepe in slabovidne - tako za preživljanje prostega časa kot v učne namene. Razumljivo, da so igrice posebej prilagojene in v glavnem temeljijo na zvoku, v zadnjih dveh, treh letih pa so slepim in slabovidnim na voljo tudi video vsebine za prosti čas.


06.05.2021

Okrevanje kmetijstva: Kmetijstvo razočarano nad načrtom okrevanja

Področje kmetijstva in raziskav sta največja poraženca nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost


06.05.2021

Kakavovi kosmiči so nezdrava izbira

Vsebujejo tudi več kot 36 g sladkorja na 100 g izdelka. Kateri kosmiči so najboljša izbira?


05.05.2021

Kljub videzu avtodom na cesti ni udobna nepremičnina

Potovanje z avtodomom je počitniška dejavnost, ki je v razcvetu. V primerjavi z drugimi panogami s področja turizma avtodomarstvo v času omejitev ni doživelo pretiranega upada dejavnosti in je prav gotovo eden izmed tistih načinov počitnikovanja, s katerim smo najmanj izpostavljeni širjenju raznih virusov, saj lahko izberemo individualno stopnjo osamitve in se zlahka izognemo množičnemu turizmu. Pri AMZS so lani v jeseni sodelovali pri preizkusu trka avtodoma tipa van (izdelan je bil na osnovi fiatovega kombija) in osebnega avtomobila. O varnosti potovanja z avtodomom se je Cirila Štuber pogovarjala z Juretom Gregorčičem in Petrom Smrekarjem iz AMZS.


04.05.2021

Pogovor s Svetlano Tihanovsko

Beloruska opozicijska voditeljica Svetlana Tihanovska končuje obisk v Sloveniji. Potem, ko se je včeraj srečala z zunanjim ministrom Anžetom Logarjem in predsednikom vlade Janezom Janšo, ki sta ji izrazila podporo v boju za demokratično Belorusijo, jo danes ločeno sprejemata tudi predsednik države Borut Pahor in predsednik državnega zbora Igor Zorčič. Slovenija torej poudarja vso podporo demokratičnim preobrazbam v Belorusiji, nas pa je med drugim zanimalo, kako si Svetlana Tihanovska konkretno predstavlja zamenjavo avtokrata Lukašenka in kako lahko ona kot prva dama opozicije, ki živi v izgnanstvu, poveže civilno-družbene in politične sile v Belorusiji. Pogovor je pripravil Miha Lampreht.


04.05.2021

Zakaj so maske padle?

Občanu, ki je konec oktobra lani dobil plačilni nalog, ker na počivališču Mlake ni nosil maske na prostem, ne bo treba plačati denarne kazni. Višje sodišče v Kopru je namreč ugotovilo, da ne gre za prekršek, zato je postopek ustavilo. Kaj konkretno glede odloka o uporabi mask ugotavlja sodišče in kaj ta sodba pomeni za vse tiste, ki so globe že plačali? Več o tem v pogovoru s Katarino Bervar Sternad iz Pravne mreže za varstvo demokracije, kjer prav tako ugotavljajo, da je v tem primeru pravna podlaga pomanjkljiva. Z njo se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić.


04.05.2021

Komentar: Sprevrženost in primitivnost

Somrak demokracije: Svetovni dan svobode medijev je v Sloveniji minil v znamenju zaskrbljenosti, negotovosti in stopnjevanja napetosti med vlado in medijsko skupnostjo. Komentar Aleša Kocjana.


03.05.2021

Svoboda medijev: za obSTAnek

Danes je svetovni dan svobode medijev. Cehovski boj v Sloveniji je posvečen opozarjanju na stanje Slovenske tiskovne agencije ter zbiranje sredstev zanjo. Vlada ji za opravljanje javne službe letos še ni plačala. Takole se glasi utemeljitev finančne akcije, ki poteka za STA: »Društvo novinarjev Slovenije, vsi vodilni slovenski mediji, vodilni slovenski sindikati, akademske ustanove, nevladne organizacije in posamezniki smo zasnovali projekt finančne pomoči STA. Kot prijatelji STA smo prepričani, da STA ne sme propasti, saj je preveč pomembna za demokratično, odprto in solidarno družbo. Za obrambo naših skupnih vrednot torej. Prepričani smo tudi, da si noben režim ne sme pokoriti javne novinarske agencije in tudi nobenega drugega medija ne.« Pet pred dvanajsto se je pred sedežem STA na Tivolski odvil tudi shod za obSTAnek STA. Dogajanje povzema Maja Derčar.


Stran 82 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov