Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4480 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Kako zagotoviti pravičen energetski prehod in preprečiti, da bi uveljavljanje obnovljivih virov energije ustvarjalo nove neenakosti? Zakaj je pri uvajanju podnebnih ukrepov nujno upoštevati vidik pravičnosti in poskrbeti za najbolj ranljive prebivalce? Koliko lahko k temu pripomorejo energetske skupnosti in katere dodatne težave povzroča množičen prehod na obnovljive vire energije? To so med drugim vprašanja, o katerih so razpravljali udeleženci mednarodne poletne šole politične ekonomije na Fakulteti za družbene vede. O te smo se pogovarjali z eno izmed predavateljic, doktorico Rachel Guyet.
Dežurni meteorolog Andrej Golob opozarja, da bodo reke čez dan in ponoči še naraščale, predvsem v Podravju in Posavju. Drava se sicer že razliva, njej pretok je visok. Velja največja stopnja pripravljenosti.
Glavna cesta Ravne - Dravograd je popolnoma zaprta, kar bo otežilo dnevne migracije, dolina Tople v Črni pa je zaradi uničenega cestišča odrezana od sveta. Zaprta je tudi cesta med Dravogradom in Libeličami, kjer je nevarnost plazenja. Sicer pa je slika tokrat drugačna kot v začetku meseca - Korošci so šli v noč pripravljeni, že čez dan so polnilni protipoplavne vreče.
OŠ Mihajla Rostoharja Krško je s Centrom za socialno delo Posavje in Varstveno delovnim centrom Zasavje izvedla pilotni enotedenski projekt »samostojno bivanje s podporo«, v katerem so štirje fantje, ki imajo priznan status invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov, skoraj samostojno bivali v šolskem učnem stanovanju v središču Krškega. Kar pomeni, da so ponoči sami bivali v hiši, se sami zbudili, uredili, pripravili zajtrk in izvajali vsa dnevna opravila, podpora pa je bila oseba od zunaj, ki je nadzorovala njihovo početje, vendar ni bila ves čas z njimi.
To nedeljo, 27. avgusta, bo na Pogačarjevem trgu v Ljubljani med 10. in 20. uro potekala Marcelova tržnica, dobrodelni dogodek zbiranja sredstev za podporo neozdravljivo bolnim otrokom in njihovim družinam, ki jih oskrbuje Tim za paliativno oskrbo otrok Pediatrične klinike v Ljubljani. Del zbiranja sredstev bo potekal tudi na Facebook profilu Marcelova tržnica, kjer bo vse do 1. oktobra potekala Marcelova dražba, za katero so drese in druge športne rekvizite s podpisi donirali številni slovenski športniki, med njimi tudi Luka Dončić, Jan Oblak in celotna slovenska nogometna reprezentanca. V studiu Prvega sta o boleči izgubi in dogodku, ki bo potekal v spomin na njunega sina Marcela, po katerem je dogodek dobil ime, spregovorila njegova starša Tjaša Strgar in Alen Balažič.
Okoljska gibanja so v zadnjih desetletjih prehodila pot od precejšnje radikalizacije do tega, da so - s tem, ko so se oblikovala v politične stranke - postala del političnega sistema. S tem so izgubila velik del svoje pristnosti, pravi beograjski profesor Darko Nadić - namesto prek protestov namreč zdaj množice nagovarjajo prek služb odnose z javnostmi. S profesorjem Nadićem+ smo se pogovarjali v okviru mednarodne poletne šole politične ekonomije, ki poteka na Fakulteti za družbene vede.
Izraz phishing (fishing) ali ribarjenje se uporablja za opisovanje spletnih prevar, pri katerih napadalci skušajo pridobiti občutljive informacije, kot so gesla, uporabniška imena, ali številke bančnih kartic z uporabo lažnih e-poštnih sporočil, spletnih strani ali drugih komunikacijskih kanalov, kot so aplikacije ali socialna omrežja. Več v pogovoru z Robertom Škrjancem.
Na poplavljenih območjih hitijo s sanacijo. A da se je treba tega lotiti počasi in premišljeno, poudarjajo strokovnjaki. Čeprav izgleda že vse suho, je lahko v hiši še več deset tisoč litrov vode in tega morda sploh ne slutimo. Dva prostovoljca iz Nemčije sta se z uničujočimi poplavami soočila pred dvema letoma, zato sta prihitela na pomoč tudi na Koroško. Ves teden sta merila vlago v hišah v Črni in Mežici, kako je na Koroškem v primerjavi z Nemčijo in kako se lotiti sanacije, pa v reportaži naše dopisnice Metke Pirc.
Potem ko je predsednik vlade Robert Golob pred dvema dnevoma bankam postavil ultimat, naj predlagajo svoje ideje, kako pomagati prizadetim v nedavnih poplavah, so iz Združenja bank na vlado dopoldne že poslali svoje predloge. Odziv premiera še ni znan, o podrobnostih predlogov pa smo se pogovarjali s predsednico Združenja bank Stanislavo Zadravec Caprirolo.
Sinočnja novica o domnevni smrti šefa ruske najemniške vojske Wagner Jevgenija Prigožina v stmoglavljenem letalu verjetno ni presenetila nikogar. Letalo v katerem naj bi Prigožin letel iz Moskve v Sankt Peterburg je strmoglavilo natančno dva meseca po uporu njegove vojske Wagner, ki se je ustavila 200 kilometrov od prestolnice. Poklicali smo strokovnjaka za varnostna vprašanja Vladimirja Prebiliča
Naselje v ljubljanskih Sneberjah, ki ga je poplava 4. avgusta hudo prizadela, si je danes skupaj s predstavniki Mestne občine Ljubljana ogledal državni sekretar za koordinacijo ukrepov in aktivnosti za obnovo po poplavah Boštjan Šefic. Prebivalci tamkajšnjega naselja na sneberškem nabrežju imajo številne skrbi glede obnove montažnih hiš, skrbi pa jih tudi, kako bo v prihodnje s protipoplavno zaščito. V Sneberjah sta bili Lucija Dimnik Rikić in Lana Furlan.
V nedeljo je na Ljubljanskem barju, med Bevkami in Notranjimi Goricami, prišlo do obsežnega onesnaženja vode. Območje onesnaženja spada v Naturo 2000 in je hkrati osrednji del Krajinskega parka Ljubljansko barje. Ali gre za naraven pojav ali za človeški vir onesnaženja, še ni znano. Peter Močnik se je o tem pogovarjal z direktorjem Krajinskega parka Ljubljansko barje, Janezom Kastelicem.
V nedavnih poplavah so številni na prizadetih območjih izgubili vse svoje premoženje; podivjane vode so odnašale hiše, vrtove, njive, velika škoda je nastala tudi v gospodarstvu. Po grobih ocenah je vodna ujma prizadela 15 tisoč gospodinjstev, od teh je tisoč takšnih, ki so izgubila vse. Reševanje bivanjske problematike na prizadetih območjih je seveda ena od prednostnih nalog popoplavnih ukrepov. Ali bodo ljudje, ki jim je voda uničila domove, sploh še kdaj lahko živeli v svojih hišah? Bo država prisluhnila tem brezdomcem in morda z gradbeno stroko poiskala ustrezno rešitev, da bodo še naprej živeli na svojih območjih? Ali graditi klasične ali montažne hiše. O tem v pogovoru z Janezom Rihterjem, direktorjem podjetja Rihter, ki izdeluje montažne hiše.
Podjetje KLS z Ljubnega ob Savinji je po prvih ocenah utrpelo približno 100 milijonov evrov škode, če se ne bi podrl protipoplavni nasip, bi ta bila najmanj polovico manjša, je Matiji Mastnaku povedal generalni direktor podjetja Bogomir Strašek. Ta dodaja, da brez državne pomoči družba z 250 zaposlenimi ne bo preživela. To pa bi po njegovih besedah zamajalo skoraj celotno evropsko avtomobilsko industrijo. KLS je namreč eden od najpomembnejših svetovnih proizvajalcev zobatih obročev. KLS je leta 2011 dobil Zlato Gazelo, leta 2019 pa je direktor Bogomir Strašek dobil priznanje za življenjsko delo na področju managementa.
Slovenska planinska pot je bila odprta 1. avgusta leta 1953, torej smo pred kratkim praznovali 70-letnico. Gre za najstarejšo vezno pot v Sloveniji, prav tako je med najstarejšimi v Evropi in na svetu. Prehoditi znamenito Slovensko planinsko pot - od panonskih nižin prek planot in gričev skozi vinograde in prostrane pohorske gozdove v osrčje prepadnih sten, skalovja in snežišč, mimo brezen, jezer in slapov prek kraških vrtač in skrivnostnega podzemnega sveta, blagih obmorskih brd do morja - je zagotovo nepozabno doživetje slovenskih gora, so izkušnjo planink in planincev, ki se podajo nanjo, povzeli na Planinski zvezi Slovenije. V sodelovanju s Slovenskim planinskim muzejem so ob jubileju pripravili tudi razstavo z naslovom 70 let Slovenske planinske poti. O pomenu te poti skozi čas se je z generalnim sekretarjem Planinske zveze Slovenije Damjanom Omerzujem pogovarjal Aleš Ogrin.
Vprašanje zavarovanja nepremičnin je v katastrofalnih poplavah, ki smo jih doživeli v Sloveniji pred dvema tednoma, postalo zelo pomembno, še zlasti, ko smo ugotovili, da tretjina slovenskih domov sploh ni zavarovana, še dodatna tretjina pa naj bi bila zavarovana za prenizko zavarovalno vsoto, še zlasti, ko gre za zavarovanje v primeru poplav in plazov. Naj kaj moramo misliti, ko se odločamo za zavarovanje nepremičnin, je Cirila Štuber spraševala Petra Repnika, zavarovalnega zastopnika, ki dela pri agenciji, ki sodeluje s sedmimi od osmih slovenskih zavarovalnic.
Intenzivne pretoki vode v času poplav so iz rek odnesli tudi ribe in drugi vodni živelj. Ribiške družine, ki upravljajo z ribjim življem v rekah, na najbolj prizadetih območjih so utrpele ogromno materialno škodo. Vode so jim odnesle ribiške domove in ribogojnice. Ob vsem tem se jim letos obeta dvig koncesnin. Obnova rečnega življenja bo dolgotrajna, je Jernejki Drolec povedal sekretar Ribiške zveze Slovenije Igor Miličić.
Pred začetkom novega šolskega leta v poplavah poškodovane šole odpravljajo posledice ujm. Po zdajšnjih podatkih ministrstva za izobraževanje bosta dve šoli kasneje pričeli s poukom. Kljub poškodovanim objektom pa se trenutno kot večja težava izkazujejo neprevozna cestišča. Ključna je v tem trenutku torej sanacija oziroma vsaj začasna ureditev obvozov, da bodo lahko vsi otroci obiskovali pouk. Novinar Rene Markič se je o tem pogovarjal z ravnateljem Osnovne šole Komenda Moste Urošem Križaničem, ravnateljico Osnovne šole neznanih talcev Dravograd Danijelo Ledinek in Borisom Zupančičem z Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. foto: Pixabay
Z današnjim dnem začenja svoj mandat nova uprava Radiotelevizije Slovenija, ki bo prihodnja štiri leta vodila in upravljala javni zavod RTV. Upravo sestavljajo predsednik Zvezdan Martič ter člani Simon Kardum, Andrej Trček in Franci Pavšer, ki bo kot član uprave opravljal funkcijo delavskega direktorja. Pavšer, ki je do zdaj opravljal delo športnega novinarja našega radia in funkcijo podpredsednika Sveta delavcev, je bil na položaj delavskega direktorja izvoljen v drugem krogu internih volitev, na katerih je prejel večino glasov zaposlenih. Več o tem, kakšne bodo naloge delavskega direktorja in katere bodo prve poteze nove uprave, pa v pogovoru z novoizvoljenim delavskim direktorjem Francijem Pavšerjem. Z njim se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Letošnje poplave so prinesle veliko škodo tudi v kmetijstvu. Kmetje so zaskrbljeni zaradi velikih količin mulja in drugega materiala, ki je onesnažil travniške in njivske površine. Kmetijsko gozdarska zbornica pričakuje, da bo država pomagala z vzorčenjem in analiziranjem tal in podprla preverjanje neoporečnosti pridelkov s poplavljenih območij. Usklajevanja o tem, kdo in kako bo izvajal vzorčenje tal in ali bi analize opravili tudi za poplavljene pridelke usklajevanja še potekajo. O vzorčenju tal in revitalizaciji onesnaženih kmetijskih površin pa več v prispevku Jernejke Drolec, ki se je pogovarjala s profesorico za fizično in regionalno geografijo na Univerzi Maribor, dr. Ano Vovk, vodjo Mednarodnega centra za samooskrbo Dole pri Poljčanah.
Neveljaven email naslov