Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
V Zgornji Savinjski dolini sta bili dve šoli v avgustovskih poplavah močno poškodovani – to sta OŠ Gornji Grad in podružnična šola OŠ Nazarje v Šmartnem ob Dreti. Včeraj se je Špela Šebenik odpeljala do Šmartnega ob Dreti, kjer so domačini, skupaj z zaposlenimi in učenci, prvi vikend po poplavah reševali šolske prostore, pohištvo in opremo. Pouk za 26 učencev zdaj poteka le v zgornjem nadstropju, vrtčevske otroke pa starši vsak dan odpeljejo v matični vrtec v Nazarje.
»V petih sekundah je bilo vsega konec«, tako so svoje spomine na sodni avgustovski dan, ujmo in plazove, ki so poškodovali in uničili njihove hiše, opisali domačini v zaselku Trbiž. Izpod plazu jim je uspelo rešiti sokrajana, zato so njihove pripovedi še bolj žive, kot bi se ujma zgodila včeraj in ne pred dobrima dvema mesecema. Krajani Trbiža so morali svoje domove zapustiti, saj niso več primerne za bivanje. Začasen dom so našli pri prijateljih in znancih. Zdaj so v negotovosti, kakšna bo njihova prihodnost, kje in kdaj bodo lahko začeli graditi nov dom in novo življenje.
Ekipa Prvega je na terenu v Savinjski dolini. Pred mikrofon smo med drugim povabili Primoža Planovška, ki je človek akcije, njegova zgodba je povezana z dostavo stvari v težko dostopnih krajih v Zgornji Savinjski dolini. V ponedeljek po ujmi je na družbenih omrežjih zasledil, da so zbirni centri polni stvari, ni pa ljudi, ki bi poskrbeli za dostavo nujnih potrebščin. To je bil zanj znak, da je šel preverit, kaj se v resnici dogaja na terenu.
Včeraj se je zaključila javna razprava o predlogu Zakona o osebni asistenci. Ta prinaša mnogo sprememb, ki uporabnike skrbijo, najbolj pa problematizirajo celoten odvzem dodatka za pomoč in postrežbo. Do sedaj so namreč uporabniki za storitev osebne asistence namenili polovico svojega dodatka, opozarjajo pa, da bo novost marsikoga pahnila v še slabši socialni in finančni položaj. Nevladniki zato opozarjajo, da se bodo mnogi primorani odpovedati osebni asistenci, to pa jih lahko celo življenjsko ogrozi. Foto: Pixabay
O ločenem zbiranju, recikliranju in tudi ponovni uporabi izdelkov, v katerih so tudi elektronske komponente v pogovoru Emilom Šehićem, direktorjem podjetja ZEOS. Foto: Pixabay
Z odprtjem razstave v Državnem zboru »Moja brazgotina, moje življenje« in jutrišnjim ozaveščanjem o transplantacijah na Prešernovem trgu v Ljubljani Slovensko društvo Transplant obeležuje evropski dan darovanja organov in tkiv.
Mnogi trgovci v svojih oglasih prikazujejo, da je nakup avtomobila na leasing ugodnejši kot za gotovino, a ko analiziramo takšne ponudbe, naletimo na množico skritih stroškov. Foto: Pixabay
Teden, ki je prinesel 2. radijski Avdiofestival, prinaša tudi svetovni dan vida in mednarodni dan bele palice. Pogovarjali smo se o in s tistimi, ki jim zvoki predstavljajo veliko več kot le slušne dražljaje. Zvoki so barva, globina, prostor, odstiranje slik, so čas, so čustva in so - odnos. So njihov svet. Navdihnjeni z dokumentarno radijsko igro o ddr. Evgenu Bavčarju: Potovanje na robu noči, smo iskali zvočne luči noči, razpravljali o vlogi sodobnega radia za tiste, ki vidijo, o ustvarjalnosti slepih in slabovidnih ter se pogovarjali o izkušnjah zvočnega onesnaženja, digitalizacije in moderne tehnologije.V sklopu dogodka je svoj prvi radijski intervju izvedel tudi študent 3. letnika novinarstva, Tadej Grum, ki je slep od rojstva. Če imate radi radio, zgodbe in zvok, vas vabimo k poslušanju! Dogodek sta povezovala Luka Hvalc in Mojca Delač.
V torek popoldne bo v Ljubljani premiera težko pričakovanega najstniškega filma Šepet metulja. Ustvarjalci uspešnice filma Vloga za Emo so se tokrat lotili občutljive teme šolske obravnave otrok s posebnimi potrebami. V ospredju je 17-letni avtist Jan. Upodobil ga je Ali Ogrizek s Šolskega centra Celje. Ta je glavnemu junaku vnesel tudi svoje osebne izkušnje z avtizmom. Prispevek je pripravil Matija Mastnak.
Jutri obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje pa kažejo, da se duševno stanje mladostnikov poslabšuje. Okoli 22 odstotkov jih ima povišano verjetnost depresije, depresijo pa najpogosteje spremljajo nevroza, nespečnost in razdražljivost. Lanskoletna raziskava je pokazala tudi, da se vsak šesti mladostnik počuti osamljenega. Ob iskanju ustrezne pomoči pogosto trčijo ob ovire, s še večjimi izzivi pa se srečujejo osebe z intelektualnimi in fizičnimi ovirami, ki so se znašle v duševni stiski. Foto: Pixabay
Leto dni po smrti Mahse Amini, ki je postala simbol upora proti zatiranju žensk v Iranu in povod za veliko vstajo, se razmere v Iranu slabšajo. Kljub večmesečnim protestom proti iranskim zakonom o obveznem zakrivanju žensk tamkajšnje oblasti stopnjujejo napade na človekove pravice žensk in deklet. Več o položaju žensk v Iranu v Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
V petek se začenja 18. kongres naše največje prostovoljske organizacije, ki nam jo lahko zavidajo tudi v tujini. Kongres je najvišji organ te organizacije za volitve, programske usmeritve in manifestacijo. Sestaja se vsakih pet let. Gasilska zveza Slovenije povezuje več kot 162.000 članic in članov v 1341 gasilskih društvih. Letošnji kongres, ki se je v Žalcu začel točno ob 16:30, je pomemben tudi zato, ker bo gasilska organizacija na njem izvolila tudi novo vodstvo. Zato smo poklicali predsednika Gasilske zveze Slovenije Janka Cerkvenika, ki je na tem kongresu tudi edini kandidat za predsednika GZS.
V ponedeljek smo v naših oglašanjih z Reke govorili tudi o rezultatih popisa prebivalstva na Hrvaškem. V desetih letih se je število opredeljenih Slovencev zmanjšalo za tretjino; z 10.500 na 7.700. V primerjavi z vpisanimi v volilni imenik pa se je njihovo število celo prepolovilo. Kako pa je s slovensko narodno skupnostjo na Madžarskem? Skoraj leto dni po popisu prebivalstva je tamkajšnji statistični urad objavil tudi podatke o številu pripadnikov narodnosti. 3965 madžarskih državljanov se je opredelilo za Slovence, kar je za tretjino več kot ob prejšnjem popisu, ki je bil leta 2011. Trud, ki so ga porabski rojaki vložili v obveščanje in osveščanje, se je obrestoval. Več pa v pogovoru Silve Eöry s predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Hólcem.
V Stockholmu je danes Švedska akademija razglasila letošnjega lavreata za literaturo. To je postal Jon Olav Fosse, štiriinšestdesetletni norveški pisatelj in dramatik, ki ga pri nas poznamo po romanu Melanholija v prevodu Jane Kocjan in treh dramah, uprizorjenih na slovenskih odrih. Eno izmed njih Noč poje pesmi svoje je prevedla Marija Zlatnar Moe, ki jo je k pogovoru povabil Aleksander Čobec. Foto:EPA
Brez učiteljic in učiteljev ni izobraževanja, ob današnjem svetovnem dnevu učiteljev opozarjajo slovenski predstavniki. Učiteljstvo je lep poklic, a vse težji in vse manj cenjen kar se kaže tudi v višini učiteljskih plač, zato se zanj odloča vse manj mladih, izobraževalne ustanove se soočajo s pomanjkanjem kadrov. S tem pa je ogrožena tudi kakovost izobraževanja pri nas, opozarjajo učitelji.
V prvem tednu oktobra vsako leto z zanimanjem pričakujemo razglasitev Nobelovih nagrad, tako so danes v Stockholmu razkrili še, kdo so letošnji prejemniki te najprestižnejše nagrade v znanosti za področje kemije. To so v Združenih državah delujoči znanstveniki Moungi Bawendi, Louis Brus in Aleksej Ekimov, ki bodo nagrado prejeli za prispevek na področju kvantnih pik.
Začetek novega študijskega leta uokvirjajo stare težave. Postelj v študentskih domovih je premalo, na obali bi denimo potrebovali okrog tisoč dodatnih postelj, v Ljubljani pa imajo trenutno 2250 vlog več kot postelj. Tudi tuji študenti so primorani iskati namestitev zunaj študentskih domov. Denimo v Mariboru v povprečju kar 200 tujih študentov ostane zunaj njih, saj lahko sprejmejo le do 15 odstotkov vseh. Svoj prostor zato študenti iščejo tudi na trgu, na trgu pa so najemniška stanovanja draga in pogosto v slabem stanju. Evi Lipovšek so težave opisali študentje, odgovore je iskala pri pristojnih. Foto: Pixabay
Na knjižne police prihaja tretji in sklepni roman Praznina kriminalistične trilogije novinarke in dolgoletne dopisnice Mojce Širok. Osrednje mesto dogajanja je tokrat njeno trenutno dopisniško mesto, Bruselj. Knjiga, podobno kot njeni predhodnici Pogodba in Evidenca, vzbuja veliko pozornosti.
Francoza Pierre Agostini, Anne L'Huillier in Madžar Ferencz Krausz so letošnji prejemniki Nobelove nagrade za fiziko. Nagrado so dobili za razvoj eksperimentalne metode, ki nam je odprla vpogled v superhitro dogajanje na ravni elektronov. Nina Slaček se je odpravila na Inštitut Jožef Štefan v Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo, kjer imajo napravo, ki je rezultat dela letošnjih nagrajencev. Kaj pomeni njihov prispevek za znanost, se je pozanimala pri vodji odseka za kompleksne snovi prof. Draganu Mihailoviću. Foto: Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo na IJS s portreti letošnjih lavreatov
Luka Hvalc, Saška Rakef in Mojca Delač osvetljujejo zgodbo ddr. Evgena Bavčarja, pri katerem ima otok Capri posebno mesto. Zavili pa niso tja, pač pa v le nekaj minut vožnje oddaljen Anacapri. In če se prvi kiti s pregrešno dragimi trgovinami v čudovitih, ozkih, tlakovanih ulicah ter privablja številne turiste, tudi znane osebnosti, je drugi bolj umirjen, domač in preprost, a zato nič manj zanimiv. Lučaj od lokalne avtobusne postaje se nahaja Vila San Michelle, s katero upravlja Švedska in tako ohranja spomin, delo ter prizadevanja filozofa, ki je kraju vtisnil svoj pečat. In o katerem je bral tudi ddr. Bavčar. Pogovarjali so se s Kristino Kappelin, direktorico Vile San Michelle in švedsko častno konzulko v Italiji.
Neveljaven email naslov