Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Ob današnjem svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga zaznamujemo od leta 2008 smo se pogovarjali z jezikoslovko in naravno govorko prekmurske romščine, Samanto Baranja. Obstaja en romski jezik in več narečij romskega jezika. Samo v Evropi jih beležimo okoli tisoč, od tega najmanj štiri v Sloveniji. Ravno zaradi velikega števila narečij, standardizacija jezika zaenkrat ni možna. S Samanto Baranja se je pogovarjal Sandi Horvat.
V današnji praznični oddaji na dan spomina na mrtve gostimo predsednico Slovenskega društva hospic Renato Jakob Roban; zdravnico onkologinjo, vodjo oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in predsednico Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo Majo Ebert Moltara ter publicistko in ambasadorko akcije nevladnih organizacij Rad imam življenje Manco Košir. O odnosu do starejših in bolnih ter o smrti in zavedanju o naši minljivosti so med drugim premišljevale v pogovoru z Natašo Lang.
Empatija je v današnjem svetu cenjena. Ali bi bila zaželena tudi, če bi poznali njene temne plati?
Danes praznujemo dan reformacije. Ta v slovenskem prostoru temelji na podobi Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča; šolski učbeniki, tudi mediji, velikokrat zanemarjajo prispevek prekmurskih protestantskih duhovnikov in učiteljev za razvoj slovenske identitete na levem bregu reke Mure. V tokratni praznični oddaji, ki smo ji dali naslov Prekmurski protestantizem v medijih nekoč in danes, gosta zgodovinarka Darja Kerec in evangeličanski duhovnik Aleksander Erniša osvetljujeta pomen protestantizma za današnji čas in podobo protestantizma v medijih danes in nekoč v Prekmurju.
Tomaž Hostnik, 31-letni klasično izobraženi pianist in skladatelj, je eden največjih posebnežev slovenskega šansona. Njegov opus polni več kot sto skladb v slovenskem jeziku, kar vključuje celotne repertoarje zasedb Vudlenderji, Drajnarjuva vampa in Hostnik pa Krečič. Piše glasbo za otroke, film in gledališče.V svojih pesmih se pogosto loteva obskurnih tematik in nenavadnih človeških značajev. Skladba Dekle iz zlatih sanj, s katero se je kot zadnji, deseti tekmovalec predstavil na letošnjem festivalu šansona, je subverzivna predelava klišejskega formata ljubezenske pesmi; gre namreč za 'ljubezenski' spev predatorja nič hudega sluteči žrtvi. Šanson je oblečen v razgibano, igrivo glasbeno formo, v kateri se popularnoglasbene zvrsti spojijo s klasičnim glasbenim znanjem. S Tomažem Hostnikom se je pogovarjal glasbeni urednik urednik Andrej Prezelj.
Tomaž Domicelj že več kot 55 let dejaven na slovenskem popularnem glasbenem prizorišču. Slovencem je s prepesnitvami približal poezijo ameriških in britanskih protestnih pesnikov in njihova življenja. Prenekatera karierna izkušnja je povezana tudi z delom v slovenski redakciji BBC-ja. Vedoželjno je spremljal dogajanje na svetovni glasbeni sceni, saj med poznavalci velja za potujoči leksikon," nagrajenca Tomaža Domicelja utemeljuje žirija. "V zajetnem avtorskem opusu najdemo veliko besedil za znane slovenske izvajalce, sodelovanja na festivalih pop, rock in narečne glasbe ter producentsko delo za velikokrat tudi mlajše izvajalce. Glasbene dosežke izpričuje s tehtnimi albumi, lahko pa se pohvali tudi z nekaj ponarodelimi pesmimi. S Tomažem Domiceljem se je pogovarjala glasbena urednica Teja Klobčar.
S člani žirije, ki bo na koncu odločila, kateri šanson je bil letos najboljši, se je pogovarjal glasbeni urednik Andrej Prezelj. Šanson leta 2023 bodo izbrali Leon Firšt, Boštjan Gombač, Vita Mavrič, Mia Žnidarič in Slavko Pregl.
Verjetno eden najbolj znanih in najbolj aktivnih Slatinčanov, Aleksander Jurkovič, znan tudi pod umetniškim imenom Nani Poljanec, je strasten zbiratelj. Pa tudi ljubitelj šansona, saj je ob prireditvi Festival slov. šansona na ogled tudi njegova razstava o zgodovini tega festivala. In ko Radio Slovenija praznuje 95. rojstni dan, Nani Poljanec slavi 35 let svojega kulturnega ustvarjanja. O njegovih zbirkah, prireditvah v okviru KunstFestivala in odnosu do šansona in radija se je z 'ljudskim ustvarjalcem', ko t si pravi sam, pogovarjala Andreja Čokl.
Franci Plohl je bil duša in srce festivala šansona v Rogaški Slatini ob njegovih začetkih. V terenskem studiu ga je gostila glasbena urednica Simona Moličnik.
Na dan RTV smo pokukali v zgodovino našega radia in v naš arhiv ter poskušali izvedeti, kako je bilo na samem začetku, leta 1928? Kakšen je bil prvi radijski studio, katere vsebine so lahko poslušali ljudje prek radijskih sprejemnikov, ki so bili takrat statusni simbol? Špela Šebenik se je o zgodovini naše hiše pogovarjala z nekdanjim kolegom Pavletom Jakopičem, ki je že kot otrok sodeloval pri snemanju radijskih iger, bil nato asistent režije, pomočnik radijskega direktorja, televizijski napovedovalec vremena, med drugim pa je več kot 20 let pripravljal tudi radijske oddaje Na današnji dan. Od najstarejšega posnetka, ki ga hranimo v arhivu, prek prve radijske igre za otroke (Zvezdice zaspanke) do prvega TV Obzornika ...
Jesen je poleg vsega ostalega dogajanja tudi nekoliko bolj znanstveno obarvana. Med drugim je to čas znanstvenih nagrad, v mednarodnem prostoru so to seveda predvsem Nobelove nagrade, pri nas so najvišja državna priznanja za dosežke v znanosti Zoisove nagrade. V naslednjih minutah bomo nekoliko osvetlili letošnja Zoisova nagrajenca za življenjsko delo, fizika prof. dr. Danila Zavrtanika z Univerze v Novi Gorici in matematika prof. dr. Josa Vukmana z Univerze v Mariboru.
Šele pred prvim novembrom smo, a tisti, ki ne moremo brez smuči, se že oziramo proti planinam in čakamo na prvi sneg. Podobno velja za smučarske navdušence povsod vzdolž Alp – tudi v Dolomitih. Predel med Trentinskim, Južno Tirolsko in Pokrajino Belluno velja za enega najlepših alpskih predelov, zato ni naključje, da je že desetletja pod Unescovo zaščito. A hkrati gre za območje, ki je po vojni doživelo izreden turistični razvoj, zlasti zaradi smučarije. Več kot ducat tamkajšnjih smučišč se je že pred pol stoletja razvojno povezalo v združenje Dolomiti SuperSki – in naslednje minute namenjamo prav prihajajoči smučarski sezoni pri njih. Več o njej pa v pogovoru z rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem.
Kakšen volilni sistem bi bil za Slovenijo najprimernejši – večna tema razprav stroke in politike. Da bi si volivci želeli več vpliva pri izbiri poslancev je jasno že dolgo. Zdaj pa je to potrdila tudi anketa, ki jo je na svoji spletni strani objavila vlada. Tudi na parlamentarnih volitvah, torej pri izbiri poslancev, si želijo možnost uveljavljanja prednostnega glasu – kot ga imajo pri volitvah poslancev v evropski parlament. Kaj je vlada še spraševala in kakšni so odgovori. O tem z Jolando Lebar
Zakonodaja o avtorskih pravicah in intelektualni lastnini se mora prilagoditi spremembam, ki jih je prinesel razvoj informacijske družbe. Kopiranje, deljenje, reproduciranje, spreminjanje in objavljanje so s sodobno tehnologijo postala ravnanja, ki jih lahko počne vsak s primerno napravo, povezano na internet, zato gre za zakonodajo, ki se tiče vseh. Kako naj pravo podpre univerzalno pravico do znanja? O tem so razpravljali na četrtem Dnevu odprtega znanja. O ključnih dilemah v prispevku Urške Henigman.
Kaj vse odlikuje dobrega govorca, zakaj je govorjeni jezik v vseh oblikah pomemben, po katerih priročnikih poseči za informacije o pravilni izgovarjavi, kakšne novosti pripravlja pravopisna komisija… O vsem tem in drugih priporočilih za lepo govorjeno slovenščino v pogovoru z docentko doktorico Tino Lengar Verovnik, predavateljico na Katedri za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in znanstveno sodelavko na ZRC SAZU, na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je raziskovalka pri projektu priprave novih pravopisnih pravil in slovarja. Pred podelitvijo nagrade kristalni mikrofon za dolgoletne dosežke na napovedovalskem področju in priznanja Ane Mlakar za mladega napovedovalca Društva napovedovalcev Slovenija 7. novembra ob 20-ih na Radiu Slovenija, jo je v studio povabila Eva Longyka Marušič.
Konec tedna bo potekal 27. Ljubljanski maraton. Na njem je prijavljenih skupaj 13.535 tekačic in tekačev, ki bodo v nedeljo tekmovali na 42, 21 ali 10-kilometrski razdalji. Že jutri se bodo na ljubljanske ulice odpravili najmlajši tekači in tekačice ter šolarji in šolarke. Prometna ureditev bo v mestu predvsem v nedeljo spremenjena oziroma bo promet v središču mesta med 9. in 15.00 otežen ponekod pa ustavljen. Več o tem v pogovoru z direktorico Timinga Ljubljana, ki organizira ljubljanski maraton, Barbaro Železnik. Če je bila v preteklosti ena od značilnosti, da je maraton potekal zadnji konec tedna v oktrobru, zdaj že nekaj let ni več tako. Kot pravi direktorica, je bila prestavitev maratona ustrezna, saj so konec oktobra že počitnice in zato manj tekačev, težave je povzročal tudi premik ure, tudi vremenske razmere so običajno v tretjem tednu oktobra boljše. Tretji konec tedna bo zato, kot kaže, postal stalnica, na katero se bodo morali navaditi Ljubljančani in ostali, ki bodo prihajali v mesto ta konec tedna. Direktorica Barbara Železnik svetuje strpnost in potrpežljivost. Podatke o zaporah cest v Ljubljani v času maratona sicer najdete v prometni napovedi na Promet.si ali na mobilni aplikaciji Prometno informacijskega centra promet+.
Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, ki ne bi imela konfliktov, literatura pa je tista, ki o teh konfliktih govori in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih vprašanj. »To prinašajo avtorji s seboj v Frankfurt. Nek velik avtor Drago Jančar, ki ga jaz že zelo dolgo občudujem, je dober primer za to, in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado,« dodaja Boos. Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka.
Napadi izraelske vojske na cilje v palestinski avtonomiji Gaza se nadaljujejo tudi danes. Al Jazeera poroča, da je bilo od sinoči v Gazi ubitih najmanj 121 ljudi, 540 pa je ranjenih. Ali je glede na to, da orožje ne potihne, sploh kaj možnosti, da bi čez mejni prehod Rafa, ki leži na jugu Gaze ob meji z Egiptom, s tovornjaki sploh začeli dovažati človekoljubno pomoč? O tem in drugih vidikih spopadov med borci Hamasa in izraelsko vojsko smo se pogovajali z našo posebno poročevalko v Izraelu Karmen Švegl.
»Kovačeva kobila je bosa«, je reklo, ki še kako drži za naslednjo zgodbo. Prostovoljni Gasilec Primož Bitenc iz Spodnje Rečice je na dan velike povodnji nesebično pomagal reševati turiste v kampu Menina ob reki Savinji, čeprav je istočasno voda zalivala njegov dom in mehanično delavnico.
V Strugah v občini Luče je povodenj odnesla tri hiše, druge pa precej poškodovala. Tam domačini po dveh mesecih in pol, ko so s pomočjo požrtvovalnih gasilcev komaj ušli smrti, še vedno ne vedo ali se bodo lahko vrnili domov ali pa se bodo morali preseliti. S krajanom Božom Robnikom, ki ima mizarsko delavnico, se je pogovarjal Matija Mastnak.
Neveljaven email naslov