Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
4482 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
Oddaja Slovencem po svetu, namenjena našim izseljencem in zdomcem, se je skozi desetletja in z razvojem novih tehnologij razvila tudi v prostor, ki Slovencem doma razkriva življenje rojakov na tujem. Hkrati pa oddaja s svojimi vsebinami izpolnjuje tudi izjemno pomembno poslanstvo javnega radia. Več o tem z odgovornim urednikom Prvega Danijelom Poslekom in Lili Brunec, ki oddajo ureja že skoraj 30 let. Nocoj pripravlja tudi posebno, praznično izvedbo.
Skupni komentar petih odgovornih urednikov Radia Slovenija.
Količine odpadne hrane, ki nastanejo v celotni verigi od primarne proizvodnje, živilske industrije, distribucije in prodaje hrane , gostinstva do gospodinjstev, so enormne. Skupaj je EU v letu 2020 tako zavrgla 60 MIO ton hrane. Sočasno je bilo 10% prebivalcev pomanjkljivo prehranjenih. Zaradi zavržene hrane v EU povprečno nastane dobrih 140 mio evrov stroškov letno. V Sloveniji je bilo povprečno zavržene 68 kg hrane na prebivalca, kar je precej pod evropskim povprečjem. Kljub temu pa je z vidika izboljšanja samooskrbe potrebno iskati rezerve za zmanjševanje izgub hrane. Odpadna hrana predstavlja družbeni, ekonomski in okolijski problem.
Letos umrli tržaški pisatelj Boris Pahor je bil vse življenje povezan s pesnikom Edvardom Kocbekom.Seznanila sta se že pred drugo svetovno vojno, sodelovanje in prijateljstvo pa se je okrepilo po njej. V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani so včeraj pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico in Slovensko matico priredili véliki simpozij o Borisu Pahorju in njegovem duhovnem sopotniku Edvardu Kocbeku. Simpozij je del raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja. K dogodku so pritegnili posameznike, ki so bili z obema umetnikoma osebno povezani, pa tudi preučevalce njunega dela.
Ob današnjem državnem prazniku – Dnevu Rudolfa Maistra, ki je hkrati spominski dan Maribora se spominjamo razorožitve nemško-avstrijske mestne varnostne straže in dokončnega prevzema oblasti nad Mariborom in slovensko Štajersko. Nekaj o manj znanih zanimivostih iz tistega obdobja ter o priložnostni razstavi je v naslednjem prispevku strnil Stane Kocutar.
Med velikimi športnimi dogodki se pozorost javnosti in medijev odvrne od drugega aktualnega dogajanja. Da med svetovnim prvenstvom v nogometu svet ne bi pozabil na množične proteste v Iranu, aktivisti med vsako tekmo na 22. minuti večkrat zapored glasno vzkliknejo ime Mahsa Amini, se posnamejo in video objavijo na katerem od družbenih medijev. Vabijo vse, ki jih podpirajo, da storijo enako. Več o pobudi #SayHerName22 je Urški Henigman na Brave New Media Forumu, ki je potekal konec tedna v Beogradu, povedala iranska aktivistka Negin Shiraghaei.
Zunanji videz in lepota se zdita pomembna že od nekdaj. A kaj se zgodi z lepoto, ko človek doživi hudo nesrečo in mu ta spremeni zunanjost? Kako se sprijazniti z drugačnim videzom in ga sprejeti? O tem nam je več povedala Katja Škerlj, 42-letna Kraševka, ki je utrpela opekline 3. stopnje po 39% telesa. Katja je letos avgusta napisala tudi knjigo z naslovom V moji koži, s katero želi sporočiti, da se moramo sprejeti take kot smo, saj smo le takšni popolni. Več v prispevku Lane Furlan, ki ga je prebrala Lucija Fatur.
Družinski zdravnik: Zaskrbljeni smo, ko izvid pokaže, da je bakterija odporna na antibiotike
Tekstilna industrija je skupaj s prometom, živilsko industrijo in bivanjem ena izmed največjih onesnaževalcev našega okolja. Ima namreč velik vpliv na rabo tal, onesnaževanje vode in emisije toplogrednih plinov. V zadnjem desetletju se je cena oblačil glede na inflacijo znižala, zaradi česar Evropejci kupujemo več oblačil, hkrati pa se vsak kos uporablja manj časa, zaradi česar zavržemo vedno več tekstila. V Sloveniji tako letno zavržemo kar 17.000 ton odpadnega tekstila. Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS poudarja. da večina odpadnega tekstila, ki ga proizvedemo Evropejci, kar 87 %, konča v sežigalnicah ali na odlagališčih. Ker odpadni tekstil zelo obremenjuje okolje, je pomembno, da zmanjšamo njegovo količino. Letošnji Evropski teden zmanjševanja odpadkov tako spodbuja k ponovni uporabi in popravilu tekstila in oblačil za zmanjšanje nastajanja tekstilnih odpadkov.
V jutru po prvem krogu lokalnih volitev smo pregledali volilne rezultate po državi. Od presenečenj do razočaranj, od Kopra preko Ljubljan do Maribora. Oddajo so pripravili voditelj Bojan Leskovec in novinarji Peter Močnik (Prvi), Tjaša Škamperle (Radio Koper), Dejan Rat (Radio Maribor).
Skupaj z dopisniki in analitiki smo po zaprtju volišč spremljali rezultate lokalnih volitev, izide sta komentirala gosta dr. Miro Haček s Fakultete za družbene vede in dr. Iztok Rakar s Fakultete za upravo ter naš komentator Tomaž Celestina, oddajo je vodila Jolanda Lebar. Do 23. ure so bili znani naslednji podatki: v prvem krogu so v mestnih občinah župane že dobili v Slovenj Gradcu, na Ptuju, v Kopru, Novem mestu in Ljubljani, po vsej verjetnosti tudi v Kopru. V Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Kranju, Krškem in Celju bo drugi krog.
Gorska reševalna zveza Slovenije praznuje 110-letnico organiziranega gorskega reševanja. Jubilejno leto bo, žal, letos zaznamovalo rekordno število gorskih nesreč, teh je bilo že 639, umrlo pa je 35 ljudi. V zvezi je zdaj več kot 600 licenciranih gorskih reševalcev, normiranih pa 430, kar pomeni, da preostali sami financirajo nakup osnovne reševalne opreme. Uskladitev normativa, usposabljanje, sodobna tudi tehnološka oprema, rešitev prostorske problematike nekaterih društev so poleg zmanjšanja nesreč v gorah in preventivnega dela najpomembnejši izzivi 17-ih društev in postaj v prihodnje. »Svoje delo pa bomo«, kot je na sinočnji slovesnosti na Brdu poudaril predsednik Gregor Dolinar, »še naprej opravljali prostovoljno«.
Pravična trgovina v Sloveniji bo v kratkem praznovala 18 let svojega delovanja. Glavna naloga je izobraževanje o problemih globalne trgovine, ki je prepogosto povezana s prisilnim in otroškim delom, izkoriščanjem delovne sile in uničevanjem okolja, in pa spodbujanje drugačnih praks – takih, ki bodo upoštevala načela transparentnosti, spoštovanja ljudi in okolja in večje enakopravnosti v mednarodni trgovini. Pred svojim 18. rojstnim dnem je Zavod za pravično trgovino 3Muhe predstavil pobudo za podelitev statusa pravičnotrgovinskih mest. Tak status ima že več kot 2.000 mest po vsem svetu, v Sloveniji pa se je pobuda začela zdaj. Špela Novak se je pogovarjala z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič in s profesorico na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana Jernejo Seibert. Ta je predstavila »pravični rogljiček«, ki so ga iz sestavin pravične trgovine izdelali peki in dijaki tega centra.
Psihiater Aaron Temkin Beck se je rodil julija leta 1921 v mestu Providence na Rhode Islandu v ZDA, staršema, ki sta bila judovska imigranta iz Ukrajine. V mladosti je sanjal, da bo novinar, a se je njegova kariera obrnila drugače. Postal je svetovno priznan psihiater in profesor na Univerzi v Pensilvaniji in med drugim velja za očeta kognitivno vedenjske terapije. V Sloveniji imamo akreditiranih 35 vedenjsko- kognitivnih terapevtov in sedem supervizorjev. Vse to pa pod svoje okrilje združuje Društvo, ki letos obeležuje 25 let delovanja. Med njihovimi dejavnostmi so tradicionalna tudi novembrska izobraževanja, letošnje je potekalo pod naslovom Pre-živeti sodobno negotovost. O tem in o obletnici društva ter priložnostih za krepitev duševnega zdravja se je na dogodku s predsednico Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo, dr. Špelo Hvalec, pogovarjala Mojca Delač.
Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok, torej otrok, ki se rodijo pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti, obeležujemo od leta 2008. V Sloveniji se prezgodaj rodi 1400 otrok na leto, kar je 7 odstotkov vseh rojenih otrok pri nas, v Evropi pol milijona, na svetu pa 15 milijonov. O nedonošenčkih smo govorili z diplomirano babico Anjo Marolt, ki v Enoti za intenzivno terapijo za nedonošenčke skrbi že 10 let.
O prvem koraku vrnitve človeka na Luno v pogovoru z novinarjem portala MMC in poznavalcem dogajanja v vesolju Aljošo Mastnom.
Gozdni specialisti so pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije poimenovali gozdne ptice, katerih življenjske razmere se slabšajo, kar že ogroža njihovo preživetje. Zaradi vsega tega so si pred osmimi meseci zadali nalogo zbrati denar za nakup 10 hektarjev gozda, s katerim bodo gospodarili tako, da bo lahko topel dom za gozdne ptice. Te dni so zaključili zbiralno akcijo, v kateri so zbrali 45 tisoč evrov. Cirila Štuber se je o tem pogovarjala s Tomažem Miheličem, varstvenim orinitologom pri DOPPS.
Človeštvo je doseglo nov mejnik, število prebivalcev je doseglo 8 milijard. Če bi v življenju želeli zadovoljiti le osnovne potrebe, kot so voda, hrana, obleka in streha nad glavo, potem je na Zemlji še ogromno prostora. Dejstvo pa je, da bi potrebovali še nekaj dodatnih planetov, če bi vsi živeli tako, kot živimo v razvitem svetu. Kakšen problem je problem prenaseljenosti planeta in kako ga rešiti? Dr. Lučka Kajfež Bogataj pojasnjuje, da je rešitev v manjši potrošnji in povečanju vloge žensk v javnem življenju. Z okoljsko znanstvenico se je pogovarjala Urška Henigman.
Slovenija je prva država na svetu, ki je v najvišji pravni akt, Ustavo, vpisala jezik gluhoslepih, ter peta država v Evropski uniji in dvanajsta država na svetu, ki je v Ustavo vpisala znakovni jezik. Približno 70 milijonov gluhih po vsem svetu se sporazumeva v znakovnem jeziku. Ta ni enoten, temveč obstajajo nacionalni znakovni jeziki. Danes je dan slovenskega znakovnega jezika, pred dvajsetimi leti pa je bil sprejet tudi Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. O tem, kaj vse je bilo že uresničenega v tem času in kaj je treba še urediti, da bi bila gluha skupnost enakovredno vključena v družbo, se je Petra Medved pogovarjala s sekretarjem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom.
Po neuradnih rezultatih je Nataša Pirc Musar postala prva predsednica republike Slovenije. O tem kaj pomeni izvolitev prve predsednice na simbolni ravni, zakaj so predvolilno kampanjo kot tudi prve rezultate volitev v medijih komentirali pretežno moški analitiki in kakšna je participacija žensk na najvišjih političnih pozicijah v drugih evropskih državah, smo se pogovarjali s prof. dr. Milico Antić Gaber.
Neveljaven email naslov