Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
4482 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
Nova predsednica države je v svojem prvem intervjuju po volilni zmagi odgovarjala na vprašanja o tem, kako bo delovala povezovalno, katerim skupinam se bo najbolj posvetila, da bodo slišane, kaj bo z odvetniško pisarno ter koga od predsednikov strank še ni spoznala osebno.
Slovenija je dobila prvo predsednico. Po večini preštetih glasov je s 54 odstotki podpore slavila Nataša Pirc Musar, ki je večer preživela v družbi številnih podpornikov in svoje družine, v štabu Anžeta Logarja pa je vladalo mirnejše vzdušje, strogo ločeno od novinarjev. Ljudje na ljubljanskih ulicah pa so zmago Pirc Musarjeve pozdravili precej navdušeno.
V povolilni oddaji je Jolanda Lebar gostila pravnika Mira Cerarja, politologa Marinka Banjaca in raziskovalca javnega mnenja Andraža Zorka. Takoj po zaprtju volišč so spremljali sprotne rezultate predsedniškega boja, slišali smo prve odzive in napovedi nadaljnjih političnih korakov. Bodoča predsednica je v prvi izjavi povedala: »Ponosno bom stopila v predsedniško palačo z zaupanjem, ki ste mi ga dali.«
Tridnevni Evropski simpozij hrane je prejšnji konec tedna postregel z različnimi dogodki in dejavnostmi. Začel se je z Ljubljana Crawlom; udeleženci so se na sprehodu skozi različne arhitekturne postojanke v prestolnici okrepčali z dobrotami slovenskih kuharic, v nedeljo so tuji novinarji spoznavali okuse Slovenije v različnih regijah, ponedeljek pa je poleg strokovnega simpozija prinesel tudi izkustveno večerjo s tremi chefi, ki so letos prvič dobili Michelinovo zvezdico. Nekaj utrinkov je zbrala Tina Lamovšek.
»Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu,« je prisega, ki jo bo povedal predstavnik športnikov na začetku današnjih 13. državnih iger MATP (Motor Activities Training Program) v organizaciji Centra Janeza Levca na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Športni program, ki se je razvil v okviru Specialne olimpijade, omogoča, da se športnih dejavnosti udeležijo tudi osebe, ki se zaradi težjih in težkih motenj v duševnem razvoju ne morejo udeleževati športnih programov, ki zahtevajo razumevanje navodil in pravil ter samostojnost pri izvedbi. Petra Medved se je o namenu iger pogovarjala z vodjo športnih programov na enoti Jarše Centra Janeza Levca v Ljubljani, profesorico Niko Šuc.
Pretekli ponedeljek se je s celodnevnim strokovnim simpozijem končal tridnevni Evropski simpozij hrane, eden večjih gastronomskih festivalov v regiji, na katerem je v ospredju vizija o prehranski prihodnosti. Teme razprav so bile raznovrstne; v prvem delu je bila rdeča nit trajnost, v drugem sta se pestrost in raznovrstnost povečali: na sporedu so bile najrazličnejše stvari, od raziskave o najredkejših vrstah hrane na svetu do pomena izbora glasbe v restavracijah. Nekaj poudarkov iz razprave o trajnosti je zbrala Tina Lamovšek.
Politika se z mladimi volivci premalo ukvarja, opozarjajo mladinske organizacije, pa čeprav mladi med 18 in 30 letom predstavljajo 13-odstotni delež volilnega telesa. Sta torej kandidata, ki se v nedeljo zadnjič odpravljata v borbo za predsedniški stolček, v svoji kampanji nagovarjala mlade, je preverila Lara Gril. Skupina volivcev in volivk, ki ima največ težav že pri samem prijemanju volilne dokumentacije, pa so brezdomci. Kljub temu je volilna udeležba med njimi podobna kot pri drugih skupinah državljanov, pravi vodja dnevnega centra pri Društvu Kralji ulice. Prispevek Eve Lipovšek.
Tudi brezdomci bodo v nedeljo volili novega predsednika republike. Vodja dnevnega centra pri Društvu Kralji ulice pravi, da je med brezdomci volilna udeležba podobna kot pri drugih državljanih, prihaja pa do nejasnosti glede prejemanja volilne dokumentacije.
Nedavno je DARS zaradi varčevanja z električno energijo ugasnil dobršen del razsvetljave ob avtocestah in hitrih cestah, seveda tam, kjer je to zakonsko dopustno, vendar strokovnjaki opozarjajo voznike na dodatno previdnost, saj lahko razsvetljava vpliva tudi na prometno varnost, še toliko bolj v kratkih zimskih dneh.
Današnja generacija mladih, ki vstopa na trg dela, je drugačna. Dejstvo je, da so jim delovno okolje in odnosi bolj pomembni kot plača. Mladi so, kljub temu da jih je v tem trenutku rekordno malo brez zaposlitve, ranljiva skupina. In na Zavodu za zaposlovanje so zaposleni svetovalci, ki se ukvarjajo zgolj z njimi.
Še do jutri poteka 3-dnevna turistična borza World travel market v Londonu, ki velja za eno najpomembnejših srečanj turistične industrije. Tovrstni dogodki so priložnosti za srečanja, povezovanja, sklepanja različnih poslov ter spoznavanja trendov in inovacij. Med 2.500 razstavljavci iz več kot 100 držav bodo tudi predstavniki slovenskega turističnega gospodarstva. Predstavitev slovenskega turizma je sicer posvečena dejavnostim v naravi, fokus je na Julijskih Alpah. S predstavnico Slovenske turistične organizacije, ki se tudi trenutno mudi v Londonu, Karmen Novarlič se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Novembra supervolilno leto doživlja vrelišče – najprej z drugim krogom predsedniških volitev to nedeljo, nato bosta sledila še prvi krog lokalnih volitev in referendumski dan zadnjo nedeljo v novembru. Mnogotere volitve bodo seveda terjale svoj davek pri volilni udeležbi, a si politični analitiki niso povsem edini, katere volitve bi lahko utrpele kolateralno škodo.
Andrej Štremfelj pripoveduje o življenju z alpinizmom in nastajanju avtobiografije, ki bo izšla 15. novembra.
V egiptovskem letovišču Šarm el Šejk od včeraj poteka podnebna konferenca Združenih narodov, na kateri bodo skušali udeleženci sprejeti ukrepe za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe, pa tudi glede podnebnega financiranja. Danes se začenja dvodnevni vrh voditeljev; Slovenijo bo zastopal predsednik republike Borut Pahor, ki bo v nagovoru med drugim potrdil slovenske zaveze glede omejevanja segrevanja ozračja. Številni se sprašujejo, ali je zaradi številnih kriz, ki pestijo svet, konferenca že vnaprej obsojena na propad. Človeštvo je kljub zavezam doslej bolj malo storilo za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v ozračje, ki se na globalni ravni še naprehj hitro segreva, posledice pa so že vidne: veliki požari, vročinski valovi, suše, katastrofalne poplave in uničeni ekosistemi.
5. novembra bodo Romi po svetu praznovali svetovni dan romskega jezika. ki ga obeležujemo od leta 2008. "Tako kot ostali jeziki je tudi romski jezik živ jezik, ki se spreminja, razvija in ohranja," meni jezikoslovka in naravna govorka prekmurske romščine Samanta Baranja. Obstaja en romski jezik in več narečij romskega jezika. Samo v Evropi jih beležimo okoli tisoč, od tega najmanj štiri v Sloveniji. Ravno zaradi velikega števila narečij standardizacija jezika zaenkrat ni možna. Sandi Horvat je ob svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga obeležujemo na dan izida hrvaško-romskega in romsko-hrvaškega slovarja, Samanto Baranjo vprašal, zakaj smo na tovrstno obeležje čakali tako dolgo.
Natanko 100 let mineva od takrat, ko je med pravo raziskovalno mrzlico v staroegipčanski Dolini kraljev Howard Carter odkril manjšo grobnico z ostalinami, mumijo mladega faraona, za časa življenja malo pomembnega kralja Tutankamona, z zlato posmrtno masko. To odkritje spremlja mnogo zgodb, pravih detektivk, o katerih sta v eni izmed oddaj Kulturni fokus govorila Magda Tušar in dr. Marko Frelih, arheolog iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki se v odlomku iz oddaje vrača k dnevu velikega odkritja skrivnih prostorov, do katerih so pred 100 leti prišli brez tehnologije radarskega skeniranja. To, kar so našli med drugim dokazuje širino tisočletnih medkulturnih stikov in nemirni čas verskih prevratov v nekdanjem, starem Egiptu. Letos naj bi bila maska, tako kot številne druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga naj bi ga že odprli, vendar se menda tudi tokrat nekaj zatika. Nekaj utrinkov iz zgodovine in kulture starodavne dežele, ki so jih tudi v obliki najdb k nam v preteklosti prinesli popotniki, trgovci, diplomati, misijonarji, avanturisti, raziskovalci in znanstveniki, bo predstavljenih tudi na napovedanih razstavnih in konferenčnih dogodkih pri nas.
Natečaj EcoTrophelia Slovenija, ki ga vsako leto organizira Gospodarska zbornica Slovenije, je tekmovanje, ki spodbuja podjetništvo in konkurenčnost živilskopredelovalne industrije in to predvsem z vključevanjem mladih nadobudnih študentov - inovatorjev. Od leta 2008, ko smo v Sloveniji prvič organizirali tekmovanje, se ga je udeležilo že 246 študentov, ti pa so razvili skupaj 63 novih živilskih izdelkov. Zmagovalci natečaja se vsako leto udeležijo tudi mednarodnega tekmovanja in tudi tam so slovenski študenti že dosegali lepe rezultate. Mladi s tem dokazujejo, da so kreativni, iznajdljivi, radovedni, sposobni timskega dela in vztrajni. Na Prvem smo gostili Suzano Kralj in Blaža Kusterja, predstavnika dveh ekip ljubljanske Biotehniške fakultete, ki sta se na tekmovanju odlično odrezali. Inovativni živili, ki sta si jih zamislili njuni ekipi, sta WIBUBA BAR žitne ploščice, katerih namen je zagotoviti optimalen razvoj ploda in dojenčka skozi ustrezno prehrano matere in partnerja, in fermentiran mlečni izdelek MOO-CHA, ki temelji na kombuči.
Trgovina rabljenih predmetov Stara roba, nova raba je po dvanajstih letih delovanja v petek zaprla svoja vrata. Prodajalna v središču Ljubljane je zaposlovala osebe z izkušnjo brezdomstva in posameznike iz drugih ranljivih skupin. Šlo je za socialni projekt, ki je spodbujal trajnost, a je najemnina postala prevelik strošek za nadaljevanje delovanja. Čeprav Mestna občina Ljubljana do sedaj ni pokazala interesa za reševanje trgovine, danes z občine prihajajo spodbudne novice.
Znani so rezultati meritev Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto, ki so pokazale, da sta se ledenika močno skrčila in stanjšala. Meritve so bile letos bolj obsežne, saj so poleg površine merili tudi debelino in prostornino ledenikov. Kaj se dogaja s slovenskima ledenikoma, sprašujemo Miho Pavška, vodjo raziskav ledenikov z Geografskega inštituta Antona Melika.
Na dan spomina na mrtve in katoliški praznik Vseh svetih govorimo o žalovanju za našimi ljubljenimi osebami. Jezuit pater dr. Ivan Platovnjak ugotavlja, da je žalovanje tabujska tema tudi za Katoliško cerkev. Zakaj? Kako pomembno je, da se poslovimo od umrlega človeka? Kako smemo žalovati? To so vprašanja, o katerih premišljuje pater Platovnjak. Med drugim vodi tudi trimesečni program za žalujoče v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Avtorica oddaje je Nataša Lang.
Neveljaven email naslov