Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
Novinar Denis Malačič o romanju po Jakobovi poti
Zgodovina alkohola tako pri nas kot v tujini razkriva, da je javni diskurz uvrščal pitje alkohola pri moških v kategorijo užitka, pri ženskah pa v kategorijo škodljive razvade ali zasvojenosti. Ti diskurzi so vse bolj stvar preteklosti, kot ugotavljajo raziskovalke in raziskovalci, so se namreč v minulih desetletjih močno spremenile pivske navade žensk. Kaj pa med nosečnostjo in dojenjem? Pred kratkim smo obeležili mednarodni dan ozaveščanja o posledicah pitja alkohola med nosečnostjo in izpostavljenosti otroka alkoholu pred rojstvom – dan Fetalnega alkoholnega sindroma. Kot opozarjajo strokovnjakinje in strokovnjaki, pitje alkohola med nosečnostjo nikoli ni varno, saj je alkohol celični strup, ki prosto prehaja v plod nosečnice. Prehaja pa tudi v mleko, če ženska doji in ob tem pije alkoholne pijače. Vendar v digitaliirani družbi strokovne in znanstveno dokazane informacije na spletu pogosto preglasi ciljano in personalizirano oglaševnaje, ki vsebuje nepreverjene in škodljive informacije o vplivu alkohola na plod in doječega otroka.
Prvi program je obiskal patruljo prometne policije v Ljubljani in se z njo zapeljali po enem izmed avtocestnih krakov. Z nami so tako delili vse tisto, kar zaznamuje policijski prometni vsakdan, ki je zaradi gostega prometa in seveda tudi številnih kršiteljev zelo pester. Prav danes sicerobeležujemo dan brez smrtnih žrtev na evropskih cestah, ki poteka v okviru Tedna mobilnosti. Upamo, da slovenske ceste na ta dan ne bodo krvave in da bo prispeval k ozaveščanju o tem, kako nevarni sta denimo prehitra vožnja ali neprimerna uporaba mobilnega telefona med vožnjo.
Digitalno okolje mladim predstavlja prostor, kjer iščejo informacije, gledajo videoposnetke, igrajo računalniške igre, si izmenjujejo šolsko gradivo in na različne načine komunicirajo. Hkrati so tudi ustvarjalci spletnih vsebin – od fotografij do videoposnetkov. Kako pa se naučijo pravilnega obnašanja na spletu, vedo, kaj je kaznivo dejanje in kako mladoletne storilce kaznivih dejanj na spletu obravnava naš pravosodni sistem? O tem so razpravljali na 12. posvetu o E-zlorabah otrok, na katerem so organizatorji Spletno oko, Center za varnejši internet, Uprava kriminalistične policije Generalne policijske uprave in Združenje za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije v središče postavili mladoletne storilce kaznivih dejanj. Gre za osebe, stare od 14 do 18 let, ki zahtevajo posebno obravnavo – ne le kaznovanja in vzgojnih ukrepov, temveč tudi posvečanje prave pozornosti.
Kitajske oblasti so v velemestu Chengdu odpravile karanteno za zajezitev epidemije koronavirusa, zaradi katere so bile več kot dva tedna zaprte šole in moteno delovanje gospodarstva, prebivalci pa so morali ostati doma. Iz Bangkoka, ki je novo dopisništvo RTV Slovenija, se oglaša dopisnica Karmen Švegl.
V Londonu pred več 100 tisoč glavo množico poteka pogreb za britansko kraljico Elizabeto drugo, ki je v starosti 96 let umrla 8-ega septembra. Monarhinjo bodo k poslednjemu počitku položili zvečer v kapeli svetega Jurija na gradu Windsor, kjer leži tudi njen soprog Filip. O pogrebnih slovesnostih smo se pogovarjali z Aljo Možina, ki v britanski prestolnic živi že 10 let.
Sadjarstvo je panoga, ki je bila zaradi podnebnih sprememb v zadnjih šestih letih največkrat prizadeta. Največji delež v pridelavi sadja še vedno zavzemajo jabolka, a površine pod jablano se že več let vztrajno krčijo. Nova grožnja za slovensko tržno pridelavo jabolk v intenzivnih sadovnjakih predstavlja tudi predlog evropske uredbe o trajnostni rabi pesticidov. Ta predvideva do leta 2030 zmanjšanje pesticidov za polovico, na občutljivih zaščitenih in občutljivih območjih pa popolno prepoved. O zdajšnjih razmerah v sadjarstvu se je Jernejka Drolec pogovarjala s koordinatorjem javne službe v sadjarstvu, dr. Matejem Stoparjem.
Ob jutrišnjem mednarodnem dnevu gluhih na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije poudarjajo uspehe gluhih športnikov, hkrati pa tudi opozarjajo, da kljub lanskemu vpisu slovenskega znakovnega jezika v Ustavo Republike Slovenije še vedno ni urejeno sistemsko financiranje razvoja slovenskega znakovnega jezika. V Sloveniji živi približno 1.500 gluhih in več kot 200.000 ljudi z različno stopnjo izgube sluha. Prispevek Petre Medved.
Avtoprevozniška podjetja se že nekaj časa srečujejo s težavami pri iskanju voznikov, na drugi strani pa se vozniki nemalokrat počutijo izkoriščane in ogoljufane, taka je zgodba tudi enega naših poslušalcev. Z velikimi težavami se srečujejo predvsem vozniki iz drugih držav, ki se zaposlijo v avtoprevozniških podjetjih, registriranih v Sloveniji. Vzroki so nespoštovanje zakonodaje oziroma želja po čim večjem zaslužku, na eni in drugi strani, opozarjajo na Neodvisnem sindikatu delavcev Slovenije, predvsem pa veliko napačnih informacij »med prijatelji«, ki so praviloma v škodo voznikov.
Kot ste že slišali se bo Prvi program oglašal iz velenjske kotline in Pikinega festivala, sicer predela države, ki je znano po premogovništvu že vse od leta 1875. Danes je projekt rudarjenja v dolgoročnem zapiranju, kar bo prineslo tako ekonomske kot tudi socialne težave, v samem podjetju, kot tudi v Velenju in okolici. Kakorkoli, rudarjenje daje kruh tudi številnim rudarjam. Poklic rudarja je na splošno pojmovan kot eden najnevarnejših in najbolj tveganih. Marko Rozman je obiskal in se pogovarjal z rudarjem Aleksandrom Kavčnikom. Slednji mu je podrobneje predstavil poklic, kot tudi izzive, ki mu jih je skozi leto prineslo delo pod zemljo.
Šolanje otrok na domu je minuli dve leti v porastu. Strokovnjaki opozarjajo, da kakovost izobrazbe teh otrok in tistih, ki obiskujejo pouk v šoli, ni primerljiva – starši namreč največkrat niso pedagoški strokovnjaki, prav tako otroci ne opravljajo razrednih izpitov pri vseh predmetih, ki jih imajo v šoli.
Premiera dokumentarnega filma, Mirana Zupaniča, režiserja, ki se ga spomnimo kot avtorja dokumentarca Otroci s Petrička in ki je režiral tudi film z naslovom Oči Bosne, na Sarajevskem filmskem festivalu je prah dvigovala že pred sobotno projekcijo, glede na videno, pa ga bo dvigovala še dolgo. Film Safari Sarajevo je namreč dokumentarna zgodba o ljudeh, ki so plačali, da bi lahko bili iz varnega mesta udeleženi pri pobijanju civilistov v obleganem Sarajevu.
Ob smrti kraljice Elizabete II., je o njeni vlogi in zapuščini razmišljala gospa Evelina Ferrar, članica predsedstva Britansko-slovenskega društva. "Moram reči, da je kar završalo. Vsi smo vedeli, da je kraljica stara, da je že bolehala, da je imela težave z mobilnostjo. A vseeno, ko se zgodi, se pa zgodi. Prijatelji so takoj začeli pošiljati sporočila, da je to res žalostna novica za vse nas." V pogovoru z Matejo Železnikar na Prvem je med drugim govorila tudi o tem, zakaj je bila kraljica mnogim zgled, orisala je, kako je bilo, ko jo je na vrtni zabavi Buckinghamske palače srečala tudi sama. "Nihče ni imel kakšnega posebnega ponižnega občutka ali tega, da je blazno nad njimi. Zelo normalno so se lahko pogovarjali, seveda so bili počaščeni. Ljudje so se znali odzivati in so vedeli, da je to res pristno".
Slovenska gastronomija ponovno slavi. Včeraj so razkrili novo, že 3. izdajo Michelinovega vodnika, te rdeče gastronomske biblije, in izkupiček je bogat: 10 restavracij je v Slovenijo pripeljalo 11 zvezdic. Hiša Franko chefinje Ane Roš je že tretje leto obdržala 2 zvezdici, ostalih 9 restavracij ima 1: Gostilna pri Lojzetu, Dam, Hiša Denk, Atelje, Grič in 4 novinci: COB, Milka, restavracija Strelec in Hiša Linhart. Lani je 7 restavracij nosilo skupno 8 zvezdic.
V javnosti odmevajo polemike o pravilnikih glede oblačenja in videza učenk in učencev, ki jih prakticirajo nekatere šole v Sloveniji. O tem kakšne posledice imajo tovrstna pravila in pričakovanja za razvoj deklet in fantov ter o tem kako namesto, da bi spodbujali enakost, utrjujejo škodljive spolne stereotipe ter prispevajo k spolnemu nadlegovanju deklet, je strokovnjakinje povprašala novinarka Tita Mayer.
Luka Knafelj, slovenski duhovnik, je ob svoji smrti leta 1671 premoženje zapustil štipendijski ustanovi. Od začetnih štirih je ob dobrem gospodarjenju njegovih naslednikov število štipendij pred prvo svetovno vojno naraslo na 39 na leto. Prav zahvaljujoč tej ustanovi so se na Dunaju šolali številni slovenski intelektualci, znanstveniki in kulturniki, ki so kasneje tvorili slovensko meščansko in intelektualno elito. Med štipendisti so bili tudi France Prešeren, Ivan Tavčar, Oton Župančič, Janez Trdina in številni drugi. Knafljeva ustanova deluje še danes in izpolnjuje svoje poslanstvo.
Marsikatero poškodbo hrbtenjače je mogoče preprečiti, sporočajo ob današnjem mednarodnem dnevu ozaveščanja o poškodbah hrbtenjače v Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Republike Slovenije Soča, skupaj s Slovenskim združenjem za fizikalno medicino in Zvezo paraplegikov Slovenije. Na URI Soča ugotavljajo, da se je letos število oseb s poškodbami hrbtenjače povečalo, saj so sprejeli že 33 pacientov s težjo ali zelo težko poškodbo. Do poškodbe hrbtenjače pa največkrat pride pri različnih padcih, sledijo poškodbe v prometnih nesrečah, pogoste so tudi športne poškodbe. Več pa v prispevku Petre Medved.
Bernarda Jurič je ponosna, da ji je 27. avgusta letos kot prvi Slovenki in prvi iz Slovenije uspelo prekolesariti najtežjo gorsko kolesarsko dirko na svetu The Silk Road Mountain Race, na kateri je premagala 1900 kilometrov in več kot 34.000 višinskih metrov prek številnih prelazov.
Kaj je tatu? Neizbrisana podoba, znak na koži, ki nekaterim pomeni zgolj okrasje, drugim izražanje sebe, tretjim pa obrt. V zadnjih letih so tetovaže doživele velik porast, zdi se, da ima že skoraj vsak vsaj eno, pa kljub temu, vemo Slovenci čisto vse o tatujih? Več v prispevku Lane Furlan, ki ga je prebrala Lucija Fatur.
Pet septembrskih četrtkov bo v oddaji Lahko noč, otroci na sporedu pet novih slovenskih pravljic za boljši jutri. Nov cikel pravljic otroke uči odgovornega odnosa do okolja in jih spodbuja k ponovni uporabi starih predmetov, oblačil in hrane. Pravljice slovenskih avotrjev bodo premierno zaživele v interpretaciji priznanih dramskih igralcev vsak četrtek v septembru ob 19.45 na Prvem programu Radia Slovenija v sodelovanju z A1 Slovenija. Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci! bodo vsakokrat na sporedu na radijskem programu v živo in v video prenosu na spletni strani in FB strani Prvega programa Radia Slovenija. Več v pogovoru z režiserko avdio in video prenosa Špelo Kravogel.
Neveljaven email naslov