Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
Na gori Marmolada v italijanskih Dolomitih se je včeraj zgodila ena izmed najbolj tragičnih gorniških nesreč – pod plazom, ki se je sprožil zaradi odlomljenega dela ledenika je po zadnjih podatkih življenje izgubilo 6 ljudi, 9 je ranjenih, od tega dva huje. Še bolj strašljiv pa je podatek, da 17 ljudi še vedno pogrešajo. Nekateri so se vzpenjali tudi z gorskimi vodniki proti vrhu izjemno priljubljenega tritisočaka, ki je dostopen tudi z gondolo. Trditi, da se je nesreča napovedovala je preuranjeno, saj je taljenje dolgotrajen proces in take dogodke je tako rekoč nemogoče napovedati. Poleg tega so bili med ponesrečenimi prisotni tudi gorski vodniki, ki so brez dvoma najboljši poznavalci razmer in bi nevarnost, če bi bila očitna, zagotovo prepoznali. Kot poroča Alpine Adritaic Metereological Society, se je voda, ki se je topila nabirala v ledeniških razpokah in grabnih, napolnila prostor pod ledenikom in ta se je pod pritiskom odlomil in zgrmel vse do višine 2600 m. Po tem, ko so včeraj zaradi visokih temperatur reševalno akcijo ustavili in jo nadaljevali v današnjih zgodnjih jutranjih urah zaradi nevarnosti novih odlomov, je vedno manj upanja, da bi še našli preživele. Po zadnjih podatkih je na izhodišču za ta vzpon ostalo parkiranih še 16 vozil, kar pomeni, da je pod plazovino pokopanih še nekaj ljudi, kot si dejala, zadnji podatki kažejo na morebitnih dodatnih najmanj 17 žrtev, kar je strašljiv podatek. Pri iskanju in reševanju, ki zaenkrat še poteka, pomagajo tudi vodniki reševalnih psov, pomagajo pa si tudi z droni. Kdaj bodo zaradi visokih temperatur iskanje morebiti spet ustavili, zaenkrat še ne vemo. Ledenikov tovrstnih dimenzij v Sloveniji žal nimamo, čeprav smo jih imeli nekaj, najbolj znana sta ledenik pod Skuto in seveda Triglavski ledenik, ki pa ju tako rekoč ni več. Vendar pa tone pomeni, da vremenske razmere ne morejo vplivati na plazove zaradi odlomov večjih gmot kamenja, zato je previdnost pri obisku gora nujna. V času zimske sezone pa so snežni plazovi tudi eden izmed ključnih razlogov za nesreče v gorah.
Lasten vir energije bo ob enrgetski krizi in visokih cenah vse pomembnejši in zanimanje za postavitev lastne sončne elektrarne se povečuje. Toda naraščajo tudi težave, čakalne vrste se podaljšujejo, na Eko skladu ta hip zaradi preobremenjenosti ne sprejemajo novih vlog za subvencije in tako naj bi ostalo do konca leta. Vse več je tudi težav s priključitvijo na distribucijsko omrežje, ki ni sposobno v vsakem trenutku prevzeti in oddati vse želene količine električne energije.
V Sloveniji živi 650 bolnic in bolnikov z motnjami strjevanja krvi
Na Okrešlju v Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer je pred dobrima dvema letoma in pol do tal pogorel Frischaufov dom, končujejo graditev nove planinske koče. Koča bo sodobna in prava paša za oči. Prve goste bi lahko sprejela prihodnje leto, a vse bo odvisno od denarja. Za dokončanje bi Planinsko društvo Celje Matica, ki jo upravlja, potrebovalo še približno 750 tisoč evrov. Gradbišče na skoraj 1400 metrih nadmorske višine si je ogledal tudi Matija Mastnak.
Po podatkih sušomera Agencije Republike Slovenije za okolje so se sušne razmere v večjem delu Slovenije zaradi visokih temperatur in visokega izhlapevanja poslabšale, najbolj v osrednjem delu Slovenije, na Notranjskem in v Ljubljani z okolico, kjer beležimo izjemno sušo. V ostalem delu zahodne polovice države so izrazito sušne razmere, pri tem da na Goriškem izrazita suša vztraja neprekinjeno že 5. teden. Ranljivost Slovenije za sušo komentira prof.dr. Mihael Brenčič z Naravoslovno tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Zaradi večletnega kroničnega pomanjkanja družinskih zdravnikov v kranjskem zdravstvenem domu posledice čutijo tudi štirje domovi za starejše na tem območju. V domovih starostnikov v Kranju, Preddvoru, Naklem in Cerkljah na Gorenjskem zdravnik prihaja zgolj enkrat na teden. Razmere najbolj občutijo starostniki, med katerimi jih je največ s kroničnimi in pridruženimi boleznimi. V zdravstvenem domu se problema nezadostne zdravniške oskrbe v štirih DSO-jih sicer zavedajo, a ga lahko s prerazporeditvami zdravnikov zaradi lastne kadrovske stiske zgolj blažijo.
Skozi hrano se da marsikaj rešiti, morda je tudi zato kulinarična diplomacija vedno bolj priljubljena veja diplomacije za doseganje dogovorov in kompromisov. S kulinarično diplomacijo, torej s skupnim obedom pripadnikov različnih držav in kultur, se odpravljajo ovire v medsebojnem komuniciranju ter se pripomore k dialogu in iskanju rešitev za težave v mednarodnem odnosu, kot v svoji najnovejši knjigi z naslovom 'RSVP: Kulinarična diplomacija' piše dr. Božo Cerar. Tina Lamovšek se je z upokojenim veleposlanikom pogovarjala o javni in zasebni kulinarični diplomaciji, o potici in o tem, zakaj to nikakor niso 'zastonjkarski' obedi, ampak je vse organizirano z določenim namenom.
V teh dneh, ko smo priča izrazitim toplotnim obremenitvam, se še posebej izkazuje potreba po nagovarjanju in celovitem reševanju problematike vse višjih temperatur v mestih. Zaradi velike gostote pozidave so namreč prav mestna središča območja, ki se ohlajajo počasneje, temperature pa pogosto tudi ponoči ne padejo pod 20 stopinj Celzija. Reševanje težave je po mnenju področnih strokovnjakov možno predvsem s ponovnim vpeljevanjem zelenih površin v mesta.
Andreja Šolar, akademska glasbenica, profesorica glasbe in predvsem dirigentka, je dirigirala že številnim orkestrom, tako simfoničnim kot pihalnim. Skoraj 18 let je dirigirala Orkestru slovenske vojske, zdaj pa gradi samostojno kariero in si prizadeva za širjenje dirigentskega znanja že med najmlajšimi. Prejšnji teden je v Brašovu v Romuniji na tekmovanju dirigentov simfoničnih orkestrov prejela tretjo nagrado in posebno nagrado za najboljšo žensko dirigentko. Od 132 dirigentov iz 45 držav so naprej izbrali 60 izstopajočih, nato je prišla v finale med najboljše tri in osvojila omenjeni nagradi, kar je izjemen dosežek za slovensko dirigentko.
28. junij 2022 je na koledarju, mi pa gremo zdaj nazaj vse do 24. aprila 2013. V bangladeški prestolnici Daki je bilo to jutro zadnje za 1.134 oseb, ki jih je zgodaj dopoldne pod seboj pokopala stavba, znana pod imenom Rana Plaza. V zgornjih nadstropjih te stavbe so bile tekstilne tovarne/šivalnice, ki so oblačila dobavljale tudi nekaterim v Sloveniji prisotnim trgovcem. V naslednjih minutah vas bomo v Inforetrospektivi spomnili na podrobnosti dogodka, predvsem pa poskušali ugotoviti, kakšen je njegov epilog – če je do njega seveda že prišlo.
Pred nami je prvi počitniški konec tedna, zato je na slovenskih prometnicah pričakovati dolge kolone razbeljene pločevine. Projekcije kažejo, da bo promet to poletje še gostejši kot prejšnja leta, visoke cene pogonskih goriv pa ljudi povečini ne bodo odvrnile od dopusta. Pred potovanjem je zaželeno, da si vozniki na mobilne naprave naložijo aplikacijo o stanju na cestah. Nasvete za varno in čim manj stresno potovanje na dopust je z nami delil Erik Logar iz AMZS.
Predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor, v zadnjih dneh podeljuje državna odlikovanja. Med njimi je odlikovanja namenil tudi slovenskim glasbenim ustvarjalcem. 14. junija je srebrni red za zasluge za izjemen ustvarjalen opus poezije, šansonov in popevk vročil Elzi Budau. 23. junija pa je podelil red za zasluge še petim glasbenikom: Mihi Dovžanu, Vladu Kreslinu, Ladu Leskovarju, Oto Pestnerju in Andreju Šifrerju.
O razvojnih izzivih, gospodarstvu, begu možganov in prometni povezanosti Bele Krajine s Tomažem Kordišem, direktorjem Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele Krajine, in Francijem Bratkovičem, direktorjem Razvojnega centra Novo mesto.
Novinarji RTV Slovenija še vedno opozarjamo na politizacijo javnega servisa. Nekatere poteze vodstva so škodljive, napovedana krnitev dopisniške mreže je eden od razlogov za stavko. V studiu sta Miha Lampreht in Edvard Žitnik.
ALS je ena najtežjih nevroloških bolezni in je neozdravljiva. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo, največkrat se pojavi med 40. in 60. letom starosti. Osrednja slovesnost bo popoldan v Hotelu Mons v Ljubljani, na njej pa bodo zaznamovali 20. obletnico ustanovitve odbora za ALS pri Društvu distrofikov Slovenije in delovanja tima za ALS UKC Ljubljana. Petra Medved pa se je pogovarjala s strokovnim sodelavcem Društva Distrofikov Slovenije Iztokom Mrakom o bolezni ter o podpori, povezovanju in pomoči, ki jo v okviru odbora za ALS pri Društvu Distrofikov Slovenije ponudijo bolnikom in njihovim svojcem.
Bliža se konec šolskega leta in razdelitev spričeval, v tem tednu bo na šolah s programi z omejitvijo vpisa potekal tudi 1. krog izbirnega postopka – ja, mnogi se konca pouka, učenja in domačih nalog veselijo, za nekatere pa je bil konec šolskega leta zelo naporen in stresen. Duševnih stisk je ob koncu šolskega leta več, ne smemo pa pozabiti, da je stanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov zaradi posledic covidnega obdobja še vedno zelo alarmantno. O duševnem zdravju mladih, koncu šoslkega leta in tudi o počitnicah smo se pogovarjali s klinično psihologinjo in direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana dr. Matejo Hudoklin.
Ukrajino je zaradi ruske agresije zapustilo že več kot 6 milijonov ljudi. Med njimi tudi mlada 17 let stara Eva Chemodanova. S svojo mamo je v Slovenijo prišla iz Kharkova. V času bivanja pri znancih so prišli do ugotovitve, da je pravi glasbeni talent. Klavir namreč igra že od 4 leta starosti. Po končanem šolanju si je zelo želela, da bi svoje izobraževanje lahko nadaljevala na akademiji za glasbo. Morda ji bo v bližnji prihodnosti s poučevanjem pomagala tudi najboljša slovenska pianistka.
Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah vsiljenega mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot Celovit mirovni sporazum (Comprehensive Peace Agreement), domačini v Republiki Južni Sudan in v žrtvovanih Nubskih gorah in Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot Smrt zaradi miru (Death by Peace). Trohnenje 2022 ni samo film o trohnenju živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ampak tudi film o trohnenju etike, src in razuma v privilegiranih delih sveta.
Grčija je takoj za Hrvaško najbolj priljubljena poletna počitniška destinacija Slovencev. Vendar večina izbere katerega od številnih grških otokov, manj je tistih, ki ostanejo na celini, pa še ti se običajno ustavijo le na Peloponezu. Mi smo se odpravili proti bolj vzhodni regiji oz. Centralni Makedoniji, kot temu delu države pravijo Grki. Na vzhodnem delu polotoka Halkidika se je v preteklem tednu končal zanimiv kulinarični festival Kouzina, obiskali pa smo tudi farmo školjk.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov