Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4433 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Kako naj si razlagamo grožnje in fizične napade na strokovnjake, ki v javnosti nastopajo v povezavi z epidemijo? Kako naj se odzovemo na nestrpnost? O izkušnjah zadravstvenih delavcev, ki vse pogosteje doživljajo predvsem verbalne napade, pripoveduje predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman. O vzrokih za te pojave in možnih rešitvah pa razmišlja klinični psiholog dr. Aleksander Zadel. Sogovornika se strinjata, da je strpnost najboljši odziv na nestrpnost.
V torek je v Ulcinju v 89-em letu starosti umrla Filje Kastrati, zadnja temnopolta ulcinjčanka. Novica nas je spomnila na to, da je v črnogorskem Ulcinju živela avtohtona temnopolta skupnost. Filje Kastrati je bila zadnja oseba v Ulcinji, ki je imela ob starša temnopolta Afričana, ki sta bila v Ulcinju del afriške skupnosti. Vsaj v 16 stoletji je bil Ulcinj, ki je bil takrat pod turško oblastjo, ena največjih tržnic s sužnji v Evropi. Takrat so na italijanskem polotoku trgovino s sužnji že nekoliko umilil, v Ulcinju pa so ljudi še vedno prodajali kot živino. In to ne samo temnopolte, tudi belce. Med sužnji, ki so jih tam prodali je bil tudi španski pisatelj Miguel Servantes, avtor Don Quijota. Mnogi sužnji, ki so jih pripeljali predvsem gusarji, so dobili gospodarje v Ulcinju, večino albanske in turške plemiče trgovce, pa tudi mornarje in druge gusarje.
V Avstriji je z novim letom začel veljati nov zakon, ki odraslim osebam z neozdravljivo boleznijo ali trajnim hudim zdravstvenim stanjem omogoča, da se odločijo za predčasno končanje svojega življenja. Njihovo prošnjo morata sicer odobriti dva zdravnika. Tudi v Sloveniji je v javni razpravi predlog zakona o dostojni smrti, ki predvideva pomoč pri samomoru. 21-letna Ana Rogel z neozdravljivo kronično boleznijo bulozno epidermolizo, ki jo potiska na invalidski voziček, predlog podpira.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ena od težav, ki pesti slovenski zdravstveni sistem – poleg epidemije, seveda – je pomanjkanje zdravnikov. Posledično so druga težava vse daljše čakalne dobe za zdravstvene storitve. Ker javna mreža zdravstvenih zavodov marsikdaj ne more pokriti vseh potreb pacientov, številni pomoč iščejo pri zasebnih zdravnikih in zobozdravnikih, tako tistih s koncesijo kot v samoplačniških ambulantah. Matej Žnidarič, študent 6. letnika medicine, je zato lani začel spletni projekt Najzdravnik, s katerim želi ljudem pomagati pri iskanju in odločitvi za zdravnika.
Na današnji dan leta 1809 se je rodil Louis Braille, za slepe izredno pomemben izumitelj brajeve pisave – brajice, zato je prav ta dan Generalna skupščina Združenih narodov s sprejetjem resolucije Svetovne zveze slepih razglasila kot svetovni dan brajeve pisave. Brajica je sistem brajevih znakov v reliefni obliki, namenjen pisanju in branju slepih. Slepim odpira okno v svet izobraževanja, leposlovja, kulture, glasbe in drugih področij življenja. Petra Medved je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila slepega profesorja slovenščine in zgodovine ter lektorja Roka Janežiča in se z njim med drugim pogovarjala tudi o pomenu brajice v današnjem času.
Leninov park pisatelja tadeja Goloba, nadaljevanje uspešnega kriminalnega romana Jezero, predstavljamo kot zvočno knjigo.
Tako v zadnjem letu in pol kot tudi v prihodnjih letih gostinstvo čakajo težki časi. Tega se zaveda tudi družina Golob, ki vodi Bistro in vinski bar Marjo Šeše v Solkanu. Poudarjajo, da je gostinstvo težek poklic, da je v raznih resničnostnih šovih prikazan precej olepšano. A zadovoljstvo, ki ga občutiš, ko gost zadovoljen zapusti lokal ali pa ko je osebje med seboj povezano, je neprecenljiv. O tem, kaj gostinci pričakujejo od gosta, o psihični preobremenjenosti v gostinstvu in kje so se izgubile t. i. beznice, lokali z dušo, se je z družino pogovarjala Tina Lamovšek.
Že odštevate ure in minute do vstopa v novo leto? Se kdaj vprašate, kaj je čas? Delček odgovora na to zapleteno vprašanje vam ponuja astrofizičarka, doktorica Andreja Gomboc.
Za številne gostinske delavce bo kljub omejitvam danes delovni dan, saj že hitijo s pripravo silvestrskih jedilnikov za najdaljšo noč. Tudi Jožef Oseli, priznani in uveljavljeni kuhar, je številne silvestrske večere preživljal delovno. Z ženo sta kot butlerja delala pri maršalu Titu, pozneje pa je kot kuhar z mednarodnimi izkušnjami in član francoske akademije spoznaval kulinariko sveta. Pred desetletjem je bil vodja slovenske odprave na svetovnem dogodku Kuharji brez meja za lačne otroke v Južni Afriki. Jožef Oseli je svoje bogate izkušnje strnil v avtobiografiji Uresničil sem sanje. Obsežna avtobiografija v sebi nosi tudi sporočilo, da bi za delo v gostinstvu navdušil mlade generacije. »To se mi zdi v času pomanjkanja kuharjev in natakarjev res pomembno«, je povedal Jožef Oseli. V pogovoru z Aljano Jocif pa je najprej razkril, da je sprva načrtoval zgolj eno knjigo.
Z današnjim dnem Slovenija končuje svoje drugo polletno predsedovanje Evropski uniji. Jutri bo predsedovanje Svetu EU prevzela francoska vlada. Med uspehe predsedovanja štejemo denimo uspešen zaključek več kot 20 zakonodajnih pogajanj z Evropskim parlamentom, prav tako vnovično krepitev razprave o širitveni politiki Unije, kjer pa pričakovano resnejšega vsebinskega napredka ni bilo.
Naklonjenost do lastne ali tuje države lahko izražamo na različne načine. Sara Terpin in Carlo Ghio to počneta skozi blog. Že skoraj 10 let namreč obiskujeta in to objavljata različne kotičke, vasi, mesta, znamenitosti, doživetja v naši državi na spletnem blogu Slovely.eu in to delita s svojimi bralci. Vendar pišeta v italijanskem jeziku. Našo državo želita namreč približati italijansko govorečemu prebivalstvu. A ustvarjalnost ne počiva. Lani sta s partnerjem posnela kratek dokumentarec GO-VID o tem, kako je bila med Italijo in Slovenijo zaradi korone ponovno vzpostavljena fizična meja. S Saro in Carlom se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Dr. Damjan Osredkar je nevrolog za otroke. Ko smo ga obiskali na Pediatrični kliniki, ni mogel skriti navdušenja nad napredno terapijo, ki je zdaj na voljo tudi v Sloveniji. Sprejel nas je z besedami: »Vidim, da se tudi v težkih časih med epidemijo na marsikaterem medicinskem področju odvijajo zelo dobre zgodbe!« Doktorju Osredkarju prikimavamo tudi na Prvem. Za današnji prednovoletni čas je kolega Iztok Konc je izbral tri dosežke slovenske medicinske stroke, ki nam v času, ko nas skrbi za slovenski zdravstveni sistem, upravičeno vlivajo upanje in optimizem. Foto: Radio Slovenija, Prvi
9. julija 2017 ste bralke in bralci MMC-ja lahko prebrali prvi popotniški zapis, imenovan 'Šef, jaz grem'. Skupno oseminpetdeset ponedeljkov ste lahko spremljali enoletno potovanje Jana Konečnika, takrat novinarja TV Slovenija, ki je za svojo izhodiščno destinacijo izbral Mehiko. Že takrat – kot pravi Jan – so bili odzivi izredno pozitivni. Zdaj je te zbral v knjižni obliki, imenovani tako kot popotniški blog 'Kje je Jan?', ter dodal še kakšen nov spomin, ki ni našel svojega mesta v spletnem blogu. Z njim se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Napisala je več kot tisoč besedil za popevke in šansone. Podpisala se je tudi pod zimzelene skladbe kot so Pegasto dekle, Brez besed, Nasmeh poletnih dni, Ti si moja ljubezen, Samo nasmeh je bolj grenak in Poletna noč. Študirala je arhitekturo, poizkusila se je tudi v vlogi novinarke. Na našem radiu je pripravljala oddaje Večerni utrinek, Kulinarični utrinki in Elzine hrustljave misli.
Poročali smo že, da se je včeraj v državnem zboru zapletlo pri imenovanju petih programskih svetnikov in petih članov nadzornega sveta, ki so jih predlagale politične stranke. Mandatno-volilna komisija je namreč izbrala le kandidate strank SDS, NSi, SMC, DeSUS in SNS. Poslanci opozicijskih strank KUL-a so podpredsedniku državnega zbora Branku Simonoviču pred imenovanjem predlagali, naj sejo prekine. Ker tega ni storil, so obstruirali sejo. Koalicija pa je imela za imenovanje novih članov programskega in nadzornega sveta dovolj glasov.
Hrvaško mesto Petrinja je zadnji torek leta 2020 prizadel katastrofalni potres v katerem je umrlo sedem ljudi, med njimi tudi 13 letna deklica, ranjenih jih je bilo 26. Popolnoma je bilo uničenih več kot 4000 stavb, skoraj 7000 pa jih potrebuje temeljito prenovo. Škode naj bi bilo za 5,5 milijarde evrov, leto po potresu pa se obnova sploh še ni začela.
Vse več ljudi potrebuje pomoč psihologov ali psihoterapevtov, saj so se stiske v času pandemije pri mnogih še povečale. Številni pomoč iščejo v nepregledni množici psihoterapevtov, katerih delovanje pa ni zakonsko urejeno. Tako denimo sploh ni določeno, kakšne pogoje mora izpolnjevati posameznik, ki izvaja psihoterapijo. Psihoterapevtsko pomoč tako lahko nudi praktično vsakdo, pri čemer pa so zaslužki lahko zelo veliki. To je problematično, saj ljudje pogosto ne dobijo ustrezne pomoči, opozarja Vita Poštuvan z oddelka za psihologijo Univerze na Primorskem. Tudi varuh človekovih pravic že več let poziva ministrstvo za zdravje, naj uredi področje psihoterapije. A napredka ni, klub temu da gre za dejavnost, ki posega v človekovo zdravje. Pri pripravi zakona se je zataknilo zaradi nesoglasij znotraj dveh polov stroke. Delovna skupina pri ministrstvu za zdravje se tako ni sešla že tri leta. Na ministrstvu zatrjujejo, da je ureditev tega področja med prioritetami in napovedujejo, da bodo v prihodnjem letu nadaljevali s pripravo ustrezne zakonodaje. Lucija Dimnik Rikić
Dubaj je mesto mladih, ki prihajajo iz celega sveta. Zakonodaja jim namreč omogoča ustanovitev podjetja in relatino enostavno poslovanje. Marko Rozman se je pogovarjal s Slovenci, ki živijo ali trgujejo z arabskim svetom.
Ana Vouk že 12 let živi na Laponskem, v Rovaniemiju. Severni jeleni, huskiji, Božiček, severni sij. Vse to se marsikomu zdi kot zgodba, zanjo pa je del življenja in dela. Praznični dnevi so zanjo čas, ko skoraj ne spi, toliko dela imajo: "Na Laponskem smo v nekem čudnem balončku, več je severnih jelenov, kot je prebivalcev, zato korona ni prišla toliko do izraza.". Simpatično sogovornico je na Laponsko poklicala Mojca Delač.
Neveljaven email naslov