Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Ob Dnevu slovenske hrane, poteka letos enajstič, so tudi letos v vzgojno-izobraževalnih zavodih začeli dan s tradicionalnim slovenskim zajtrkom. Partnerji projekta, namenjenega ozaveščanju in spodbujanju rednega zajtrkovanja ter izbiranju lokalnih živil, so ob tem letos prvič vse povabili tudi k pripravi tradicionalnega slovenskega kosila.
»O hrani je treba govoriti in pisati,« je za naš radio v reportaži s kulinaričnega izleta s tujimi novinarji nedavno dejal Britanec, namestnik urednika pri reviji The Fence Kieran Morris. Samo s tem, da se pogovarjamo, od kod prihaja hrana in kakšno vlogo ima v našem življenju, namreč lahko preoblikujemo prehranski sistem, v katerem živimo in od katerega živimo. To je bilo tudi eno izmed sporočil nedavnega Evropskega simpozija hrane, ki je bil v okviru kulinaričnega festivala November Gourmet organiziran v Ljubljani. Razmišljanje švicarske chefinje, nekdanje kritičarke restavracij iz Kanade in slovenske poznavalke kulinarike o hrani ter njeni sedanjosti in prihodnosti je zbrala Tina Lamovšek. Foto: Tina Lamovšek
In mogoče posledice: utrujenost, stres, izgorelost, nezmožnost regeneracije, motnje spanja, glavoboli …
Danes obeležujemo UNESCOv svetovni dan filozofije, ki je letos posvečen potrebi po tem, da se pri reševanju množice kriz, s katerimi se soočamo, obrnemo tudi k filozofskemu premisleku. Ob tej priložnosti v Slovenskem filozofskem društvu z različnimi spletnimi dogodki poudarjajo predvsem pomen filozofije v reševanju podnebne krize, izdali pa so tudi knjižico z naslovom Osnove okoljske etike. Z avtorjem knjižice in predsednikom društva dr. Tomažem Grušovnikom se je pogovarjala Alja Zore. foto: Engin_Akyurt (Pixabay)
Slovenske bolnišnice so na robu zmogljivosti. Covidnih bolnikov je vse več, zanje zmanjkuje medicinskih sester, bolnišnice so primorane opuščati nenujne programe. Bolnišnicam so na pomoč priskočili pripadniki Slovenske vojske, prostovoljci, dijaki in študenti, potekajo tudi pogovori o pomoči medicinskih sester in zdravnikov iz Italije. Študentka zadnjega letnika ljubljanske medicinske fakultete Ana Filipič bo pojutrišnjem začela prostovoljno delo v bolnišnici Golnik, ni pa to njena prva izkušnja dela s covidnimi bolniki.
Več kot 30 tisoč invalidov skrbi, kaj se bo zgodilo z njihovo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo
Začenja se dobrodelna akcija Trije zimski botri - v živo smo preverili delo njihovih pomočnikov.
Ob današnjih znova zelo visokih številkah dnevnih okužb zdaj malce dvomimo, da je vrh četrtega vala res za nami. Zlasti bolnišnice ob največjem navalu bolnikov doslej že skorajda klecajo, sproti iščejo dodatne intenzivne postelje, na pomoč prihaja na desetine zdravstvenih in drugih kadrov iz cele države. Bolezen in skrajno zaostreno situacijo je med številnimi covid bolniki na lastni koži doživela gospa Milka Pavlovič. Gospa Pavlovič je epidemijo in covid v resnici skusila na oba načina, najprej kot bolničarka v ljubljanskem UKC, zdaj pa še kot ena prvih bolnic, ki so jih včeraj preselili iz Infekcijske klinike v bolnišnico Petra Držaja. V bolnišnicah se na navadnih oddelkih zdravi okoli 40 % polno cepljeni, na intenzivnih terapijah pa manj kot 10%.
Zadnji odloki in ukrepi vlade, povezani s šolo, so razburili precejšen del javnosti. Šolam nalagajo izvedbo samotestiranja, učiteljem, da pazijo na pravilno nošnjo mask, otrokom, katerim starši ne bodo podpisali soglasja za samotestiranje v šolah, pa prepovedujejo vstop v šolo. Ukrepi so namenjeni zajezitvi širjenja virusa in temu, da se ne bi sesul naš zdravstveni sistem, a ker zadevajo naše najmlajše, je prav, da nanje pogledamo z več zornih kotov in da nagovorimo tudi izzive. Čeprav so z zdravstvenega stališča verjetno utemeljeni in nujni, ne gre spregledati, da spreminjajo učni proces v šolah v najnižjih razredih, pa so pravno odprta številna vprašanja in da je treba, kar smo v teh zadnjih dveh letih videli že večkrat, pogledati tudi psihološki vidik.
Med 15. in 20. novembrom 2021 knjižnice po vsej Sloveniji praznujejo Teden splošnih knjižnic. V tem tednu se bodo v knjižnicah zvrstili različni dogodki, veliko bo zaradi posebnih razmer virtualnih, s katerimi želimo nagovoriti zveste obiskovalce knjižnic in prebivalce v lokalnih skupnostih pa tudi tiste, ki v knjižnice ne zahajajo. Posebno pozornost bodo posvetili BRANJU - bralni kulturi in bralni pismenosti, obenem pa bodo opozorili na bogate knjižnične zbirke, ki jih hranijo splošne knjižnice. V Sloveniji deluje 58 splošnih knjižnic, ki so dostopne vsem prebivalcem in svoje storitve ponujajo tako v obliki osebnega pristopa kot tudi preko različnih digitalnih platform, kot so video vsebine, izobraževanja in predavanja po spletu. Splošne knjižnice imajo pomembno vlogo v življenju vseh članov družbe, da razvijajo lastne sposobnosti pri branju, pismenosti, ustvarjalnosti, uporabi sodobnih tehnologij, iskanju informacij in virov v strokovni literaturi, učenju in pridobivanju znanja, spoznavajo različne avtorje in leposlovna dela ter pridobivajo dodatna znanja o aktualnih temah v družbi. Več Lucija Fatur.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Mariborska pediatrija že tretji teden deluje na robu prostorske in kadrovske zmogljivosti. Na oddelku s 60 posteljami imajo trenutno hospitaliziranih 68 otrok. Da lahko zdravijo vse, si pomagajo tudi z ležišči za starše. Na enoti intenzivne terapije se je število malih bolnikov čez konec tedna sicer nekoliko zmanjšalo, a ostajajo najhuje bolni, ki potrebujejo pomoč pri dihanju. Na voljo imajo le še 4 proste respiratorje. Bodo morali male bolnike zavračati? Enoto intenzivne terapije Klinike za pediatrijo UKC Maribor je obiskala novinarka Katarina Klep-Černejšek.
Kot je znano se bo v sredo, v šolah, pričelo samotestiranje otrok in kljub temu, da morajo šolniki upoštevati odlok vlade, med zaposlenimi v šolstvu, starši in otroki trenutno vlada veliko negotovosti glede tega, kako se bodo ukrepi izvajali v praksi. Na naš poziv se je odzvalo več učiteljev in učiteljic ter izrazilo veliko zaskrbljenost in strah pred tem, kako bodo pod takšnimi pogoji korektno izvajali pedagoški proces; s težavami, sploh v prvem triletju osnovnih šol, se namreč spopadajo že sedaj. Pogovarjali smo se z učiteljico Emo Cerar, vzgojiteljico in pedagoginjo, ki ima dolgoletne izkušnje poučevanja otrok v prvem razredu.
Na mednarodni dan prijaznosti o tem, kaj sploh je prijaznost, ali gre z roko v roki z odločnostjo ter kje imamo kot družba tu še izzive, s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Več - https://radioprvi.rtvslo.si/2020/05/mozgani-na-dlani-nevron-pred-mikrofon-191/.
Že od konca lanskega šolskega leta je v Avstriji samotestiranje učencev v šoli obvezno. Letošnje šolsko leto so dvema hitrima antigenskima testoma dodali še PCR test. Vsi učenci, tudi najmlajši, se sami testirajo tri krat tedensko. »Vsi smo veseli, da otroci lahko pod kolikor toliko normalnimi pogoji obiskujejo šolo.« To velja tako za učitelje kot za starše, s katerimi večjih težav niso imeli, pravi ravnatelj Danilo Katz, zadovoljen zaradi neposredne komunikacije, ki so jo imeli z avstrijskim šolskim ministrstvom. Prav to je, po njegovem, ključno, da je obvezno samotestiranje postalo del šolskega vsakdana. Otroci pa tudi dobro vedo, zakaj je to pomembno, dodaja v pogovoru z Matejo Železnikar.
Slovenija ali njene posamezne destinacije so se že znašle na tujih lestvicah držav, ki jih je treba obiskati, bile pa so že tudi opisane v številnih člankih. Ena od zadnjih bolj prepoznavnih omemb je uvrstitev Slovenije na peto mesto med desetimi priporočenimi državami za obisk v letu 2022 v turističnem vodniku Lonely Planet. Ko pišejo o Sloveniji, se najpogosteje razpišejo o njenih naravnih danosti in gastronomiji. In ker je ta okusnejši del turizma vodilna promocijska tema lanskega in letošnjega leta, so na STO izbrane tuje novinarje peljali na kulinarični izlet, da predstavijo najboljše, kar ponuja slovenska gastronomija. Gostili so 24 predstavnikov tujih medijev in vplivnežev s področja kulinarike in trajnosti iz 15 držav. Ti so bili iz medijev, kot so italijanski dnevnik La Reppublica, britanski The Guardian, ameriški Forbes in nizozemski Telegraaf in pa tudi prepoznavnih gastronomsko specializiranih medijev, med drugim avstrijskega Falstaff, nemškega Kulinariker in Fine Dining Lovers. Na enem od teh izletov preteklo nedeljo je bila tudi Tina Lamovšek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovenska alpinista Luka Stražar in Nejc Marčič sta med 28. in 30. oktobrom na odpravi v Rolwalingu v nepalski Himalaji opravila zahteven vzpon na gori Tsoboje. Uspelo jima je preplezati 1700-metrsko smer v severozahodni steni gore. Prvenstveno smer, ki sta jo potegnila in poimenovala Slovenska direktna, odlikuje kombinacija tehnične zahtevnosti in plezanja na veliki višini, svoje sta dodala še veter in mraz. O novem vrhunskem dosežku slovenskega alpinizma se je z Luko Stražarjem in Nejcem Marčičem pogovarjal Aleš Ogrin.
Bosna in Hercegovina je zaradi vse glasnejših napovedi Republike srbske, da srbski vojaki ne bodo več sodelovali v enotah federacije, vse bliže razpadu. Daytonski mirovni sporazum iz leta 1995, ki je končal krvave spopade v Bosni in Hercegovini, je pred veliko preizkušnjo. Mednarodna diplomacija ima spet veliko dela.
Neveljaven email naslov