Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4433 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Ob današnjih znova zelo visokih številkah dnevnih okužb zdaj malce dvomimo, da je vrh četrtega vala res za nami. Zlasti bolnišnice ob največjem navalu bolnikov doslej že skorajda klecajo, sproti iščejo dodatne intenzivne postelje, na pomoč prihaja na desetine zdravstvenih in drugih kadrov iz cele države. Bolezen in skrajno zaostreno situacijo je med številnimi covid bolniki na lastni koži doživela gospa Milka Pavlovič. Gospa Pavlovič je epidemijo in covid v resnici skusila na oba načina, najprej kot bolničarka v ljubljanskem UKC, zdaj pa še kot ena prvih bolnic, ki so jih včeraj preselili iz Infekcijske klinike v bolnišnico Petra Držaja. V bolnišnicah se na navadnih oddelkih zdravi okoli 40 % polno cepljeni, na intenzivnih terapijah pa manj kot 10%.
Zadnji odloki in ukrepi vlade, povezani s šolo, so razburili precejšen del javnosti. Šolam nalagajo izvedbo samotestiranja, učiteljem, da pazijo na pravilno nošnjo mask, otrokom, katerim starši ne bodo podpisali soglasja za samotestiranje v šolah, pa prepovedujejo vstop v šolo. Ukrepi so namenjeni zajezitvi širjenja virusa in temu, da se ne bi sesul naš zdravstveni sistem, a ker zadevajo naše najmlajše, je prav, da nanje pogledamo z več zornih kotov in da nagovorimo tudi izzive. Čeprav so z zdravstvenega stališča verjetno utemeljeni in nujni, ne gre spregledati, da spreminjajo učni proces v šolah v najnižjih razredih, pa so pravno odprta številna vprašanja in da je treba, kar smo v teh zadnjih dveh letih videli že večkrat, pogledati tudi psihološki vidik.
Med 15. in 20. novembrom 2021 knjižnice po vsej Sloveniji praznujejo Teden splošnih knjižnic. V tem tednu se bodo v knjižnicah zvrstili različni dogodki, veliko bo zaradi posebnih razmer virtualnih, s katerimi želimo nagovoriti zveste obiskovalce knjižnic in prebivalce v lokalnih skupnostih pa tudi tiste, ki v knjižnice ne zahajajo. Posebno pozornost bodo posvetili BRANJU - bralni kulturi in bralni pismenosti, obenem pa bodo opozorili na bogate knjižnične zbirke, ki jih hranijo splošne knjižnice. V Sloveniji deluje 58 splošnih knjižnic, ki so dostopne vsem prebivalcem in svoje storitve ponujajo tako v obliki osebnega pristopa kot tudi preko različnih digitalnih platform, kot so video vsebine, izobraževanja in predavanja po spletu. Splošne knjižnice imajo pomembno vlogo v življenju vseh članov družbe, da razvijajo lastne sposobnosti pri branju, pismenosti, ustvarjalnosti, uporabi sodobnih tehnologij, iskanju informacij in virov v strokovni literaturi, učenju in pridobivanju znanja, spoznavajo različne avtorje in leposlovna dela ter pridobivajo dodatna znanja o aktualnih temah v družbi. Več Lucija Fatur.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Mariborska pediatrija že tretji teden deluje na robu prostorske in kadrovske zmogljivosti. Na oddelku s 60 posteljami imajo trenutno hospitaliziranih 68 otrok. Da lahko zdravijo vse, si pomagajo tudi z ležišči za starše. Na enoti intenzivne terapije se je število malih bolnikov čez konec tedna sicer nekoliko zmanjšalo, a ostajajo najhuje bolni, ki potrebujejo pomoč pri dihanju. Na voljo imajo le še 4 proste respiratorje. Bodo morali male bolnike zavračati? Enoto intenzivne terapije Klinike za pediatrijo UKC Maribor je obiskala novinarka Katarina Klep-Černejšek.
Kot je znano se bo v sredo, v šolah, pričelo samotestiranje otrok in kljub temu, da morajo šolniki upoštevati odlok vlade, med zaposlenimi v šolstvu, starši in otroki trenutno vlada veliko negotovosti glede tega, kako se bodo ukrepi izvajali v praksi. Na naš poziv se je odzvalo več učiteljev in učiteljic ter izrazilo veliko zaskrbljenost in strah pred tem, kako bodo pod takšnimi pogoji korektno izvajali pedagoški proces; s težavami, sploh v prvem triletju osnovnih šol, se namreč spopadajo že sedaj. Pogovarjali smo se z učiteljico Emo Cerar, vzgojiteljico in pedagoginjo, ki ima dolgoletne izkušnje poučevanja otrok v prvem razredu.
Na mednarodni dan prijaznosti o tem, kaj sploh je prijaznost, ali gre z roko v roki z odločnostjo ter kje imamo kot družba tu še izzive, s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Več - https://radioprvi.rtvslo.si/2020/05/mozgani-na-dlani-nevron-pred-mikrofon-191/.
Že od konca lanskega šolskega leta je v Avstriji samotestiranje učencev v šoli obvezno. Letošnje šolsko leto so dvema hitrima antigenskima testoma dodali še PCR test. Vsi učenci, tudi najmlajši, se sami testirajo tri krat tedensko. »Vsi smo veseli, da otroci lahko pod kolikor toliko normalnimi pogoji obiskujejo šolo.« To velja tako za učitelje kot za starše, s katerimi večjih težav niso imeli, pravi ravnatelj Danilo Katz, zadovoljen zaradi neposredne komunikacije, ki so jo imeli z avstrijskim šolskim ministrstvom. Prav to je, po njegovem, ključno, da je obvezno samotestiranje postalo del šolskega vsakdana. Otroci pa tudi dobro vedo, zakaj je to pomembno, dodaja v pogovoru z Matejo Železnikar.
Slovenija ali njene posamezne destinacije so se že znašle na tujih lestvicah držav, ki jih je treba obiskati, bile pa so že tudi opisane v številnih člankih. Ena od zadnjih bolj prepoznavnih omemb je uvrstitev Slovenije na peto mesto med desetimi priporočenimi državami za obisk v letu 2022 v turističnem vodniku Lonely Planet. Ko pišejo o Sloveniji, se najpogosteje razpišejo o njenih naravnih danosti in gastronomiji. In ker je ta okusnejši del turizma vodilna promocijska tema lanskega in letošnjega leta, so na STO izbrane tuje novinarje peljali na kulinarični izlet, da predstavijo najboljše, kar ponuja slovenska gastronomija. Gostili so 24 predstavnikov tujih medijev in vplivnežev s področja kulinarike in trajnosti iz 15 držav. Ti so bili iz medijev, kot so italijanski dnevnik La Reppublica, britanski The Guardian, ameriški Forbes in nizozemski Telegraaf in pa tudi prepoznavnih gastronomsko specializiranih medijev, med drugim avstrijskega Falstaff, nemškega Kulinariker in Fine Dining Lovers. Na enem od teh izletov preteklo nedeljo je bila tudi Tina Lamovšek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovenska alpinista Luka Stražar in Nejc Marčič sta med 28. in 30. oktobrom na odpravi v Rolwalingu v nepalski Himalaji opravila zahteven vzpon na gori Tsoboje. Uspelo jima je preplezati 1700-metrsko smer v severozahodni steni gore. Prvenstveno smer, ki sta jo potegnila in poimenovala Slovenska direktna, odlikuje kombinacija tehnične zahtevnosti in plezanja na veliki višini, svoje sta dodala še veter in mraz. O novem vrhunskem dosežku slovenskega alpinizma se je z Luko Stražarjem in Nejcem Marčičem pogovarjal Aleš Ogrin.
Bosna in Hercegovina je zaradi vse glasnejših napovedi Republike srbske, da srbski vojaki ne bodo več sodelovali v enotah federacije, vse bliže razpadu. Daytonski mirovni sporazum iz leta 1995, ki je končal krvave spopade v Bosni in Hercegovini, je pred veliko preizkušnjo. Mednarodna diplomacija ima spet veliko dela.
Nakup nepremičnine v Ljubljani je za številne mlade in tudi tiste z rednimi povprečnimi prihodki skorajda nedosegljiv cilj. Država je glede stanovanjske politike pogrnila na izpitu.
V naši zahodni sosedi je treba za nakup nepremičnine še vedno najgloblje seči v žep v Rimu, kjer je treba za kvadratni meter stanovanja v središču mesta odšteti skoraj 6 tisoč evrov. Povprečna cena kvadratnega metra v državi se je v minulem letu znižala za 1,8 odstotka na 1.700 evrov, kar je najnižje v zadnjem desetletju. Razlike med cenami nepremičnin na severu in jugu Italije so ogromne.
V hrvaški prestolnici so se cene starih nepremičnin, ki jih je prizadel nedavni potres, zelo znižale, vrtoglave pa so cene novih stanovanj. Država pomaga mladim pri odplačevanju posojila prvih 5 let.
V Ljubljani se že tako visoke cene nepremičnin še vedno zvišujejo, zato zemljišča, stanovanja ali hiše povečini lahko kupijo le bogati posamezniki in podjetja, ki nato nepremičnine povečini oddajajo v najem. Razlog za nedostopnost stanovanj tiči tudi v neaktivnosti države pri snovanju stanovanjske politike. Država je stanovanjsko problematiko prepustila trgu, ki sam določa cene. Na nepremičninski trg v hrvaški prestolnici so v minulih dveh letih najbolj vplivali močni potresni sunki. Cene nepremičnin v starem delu Zagreba so se zelo znižale, za kvadratni meter novega stanovanja pa je treba odšteti tudi 8000 evrov. Zanimivi so zlasti tisti deli mesta, kjer so stavbe iz armiranega betona. V Italiji je treba za nakup nepremičnine še vedno najgloblje seči v žep v Rimu, kjer je treba za kvadratni meter stanovanja v središču mesta odšteti skoraj 6 tisoč evrov.
Mineva 21 let od tragedije v Kaprunu v Avstriji, ko je v vagonu zobate železnice izbruhnil požar v katerem je umrlo 155 ljudi. To pa še zdaleč ni edina tragedija na smučišču. Dobri dve leti pred nesrečo v Avstriji pa se je nerazumljiva tragedija odvijala na italijanskem smučišču Cavalese. 3. februarja 1998 je ameriško vojno letalo letelo nedovoljeno nizko in hitro ter pri tem pretrgalo nosilni kabel žičnice. Ravno takrat so se smučarji z gondolo vračali s smučišča. Umrlo je 20 ljudi.
Gibanje za pitno vodo je danes začelo kampanjo za zagotovitev pitne vode v Anhovem, kjer se že več kot 40 let pogosto dogajajo ekološke nesreče. Inštitut 8. marec, ki je del gibanja, opozarja, da je v današnjem času nesprejemljivo, da ljudje zbolevajo zaradi vode, ki jo pijejo. Narava in vodni viri v Anhovem so sicer stalna žrtev različnih nesreč, ki so se dogajale predvsem v tamkajšnji proizvodnji. Najodmevnejša se je zgodila minulo leto, ko je podjetje Eternit z industrjskimi odplakami onesnažilo pitno vodo. V Gibanju za pitno vodo so zato poiskali rešitev. Težavo s pitno vodo bi lahko rešili s sredstvi iz državnega proračuna za leti 2022 in 2023, ki ga bodo poslanci sprejemali prihodnji teden.
Veliko moških si novembra pušča rasti brke, da bi opozorili na raka prostate in mod, ki sta najpogostejša raka pri moških. Pripadniki gibanja Movember, ki se je leta 2003 začelo v Avstraliji, tako enajsti mesec v letu pozivajo moške, naj vsaj enkrat na leto opravijo pregled pri urologu, da bi pravočasno odkrili morebitna rakava obolenja. Stroka pa poziva, naj se moški udeležujejo presajalnih testov. O rakih pri moških smo se pogovarjali s podpredsednico Društva onkoloških bolnikov Slovenije Bredo Brezovar Goljar.
Neveljaven email naslov