Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odpadna embalaža se vnovič kopiči na dvoriščih komunalnih podjetij in zbirnih centrov, saj so država in družbe za prevzemanje odpadne embalaže še zmeraj v sporu glede tega, koliko embalaže so slednje dolžne prevzemati. V komunalnih podjetjih opozarjajo, da utegne ob neukrepanju države do konca leta pri njih ostati do 40 tisoč ton embalaže.
Direktor ljubljanske Snage: Kupi odpadkov predstavljajo požarno nevarnost
Odpadna embalaža se vnovič kopiči na dvoriščih komunalnih podjetij in zbirnih centrov, saj so država in družbe za prevzemanje odpadne embalaže še zmeraj v sporu glede tega, koliko embalaže so slednje dolžne prevzemati. V komunalnih podjetjih opozarjajo, da utegne ob neukrepanju države do konca leta pri njih ostati do 40 tisoč ton embalaže.
Upravno sodišče je namreč v začetku leta pritrdilo družbi Interseroh, da je dolžna prevzemati le toliko odpadne embalaže, kolikor ima pogodbeno določeno – kot je znano, pri nas embalažnino plačujejo le podjetja, ki dajo na trg več kot 15 ton embalaže na leto. Ostalih pet družb za ravnanje z opadno embalažo je prepričanih, da sodba velja tudi zanje. Država to sicer skuša reševati s spremembo okoljevarstvenih dovoljenj, vlada je tudi določila deleže, ki jih družbe letos morajo pobrati. Druga stran napoveduje, da se bo tega držala, a obenem grozi z uporabo pravnih sredstev. A za zdaj kupi embalaže ostajajo, prekipelo pa je predstavnikom komunalnih podjetij in zbirnih centrov. V ljubljanskem regijskem centru za ravnanje z odpadki je trenutno 2000 ton nerazvrščene embalaže. Direktor Snage Janko Kramžar:
»Ta trenutek je nujno in zahtevamo, da se dvorišča izpraznijo. Ali to naredi država tako, kot smo predlagali, da uvede nek interventni odvoz, ali poblasti nas izvajalce in zagotovi sredstva, ali uspe prisiliti družbe za ravnanje z odpadno embalažo, da to naredijo.«
Center kmalu ne bo več požarno varen, dodaja Kramžar, saj bodo kupi odpadkov preplavili tudi površine, ki so sicer namenjene gašenju in preprečujejo širjenje ognja. Odpadki se kopičijo tudi drugod, v Celju je trenutno 1000 ton neprevzete embalaže, v Pomurju 500 ton in na Koroškem okoli 100 ton – a to seveda ni vse. Veliko težavo pa predstavljajo tudi odpadne sveče.
Sicer pa bo po prepričanju novoustanovljenega Združenja centrov za ravnanje z odpadki Slovenija potrebuje drugačen sistem – šest družb, ki prevzema embalažo in si med sabo konkurirajo, je preveč. Ministrstvu za okolje zato predlagajo, naj iz sistema izvzame vsaj embalažo iz gospodinjstev, ki naj jo prevzame družba, ki bo neprofitno organizirana. Trenutno je vse odvisno od razmer na trgu, tudi globalnem – ko se steklenice splača zbirati, se jih zbira, drugič ne. Takole jedro težav opiše Franc Cipot iz Centra za ravnanje z odpadki Puconci:
»In pri nas se uveljavi prosti trg, kar je sicer v redu. Ampak kaj se je s tem trgom zgodilo – cene embalažnin so padale. In ker so cene embalažnin padale vsako leto zaradi konkurence na trgu, embalažne družbe nimajo več denarja za to, da bi prevzemale embalažo. To je osnovni razlog. Tu nihče drug ne more napraviti reda, kot država.«
Seveda bi interventni odvoz lahko reševali z javnih naročilom, a to bi pomenilo obremeniti prebivalstvo, ki naj bi se ga sicer nagrajevalo za ločevanje odpadkov, še pojasnjujejo. Kot še opozarjajo, je težava tudi v tem, da se pri nas proizvede ogromno nekvalitetne embalaže, ki je nihče noče prevzeti, družbe za ravnanje z odpadno embalažo pa nimajo manevrskega prostora, da bi pritisnile na trgovce, saj je embalažnina, kot omenjeno, zaradi prevelike konkurence nizka. Težava je tudi v tem, da država trenutno ne ve, koliko odpadne embalaže sploh nastane – to naj bi rešila na novo uvedena obveznost poročanja za podjetja, najverjetneje pa bo v prihodnosti treba tudi spustiti mejo za plačilo embalažnine.
Na ministrstvu za okolje odgovarjajo, da se bodo kupi odpadne embalaže na dvoriščih centrov za ravnanje z odpadki zmanjšali v drugi polovici leta, predvidoma že v poletnih mesecih od julija do septembra. Zadevo po njihovih besedah že obravnavajo pristojni inšpektorji, ki ugotavljajo obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo. Natančnih podatkov o tem, pri koliko komunalnih podjetij je bil nadzor opravljen in ali so kje že ukrepali, sicer nimajo. So pa bili inšpekcijski pregledi opravljeni v vseh slovenskih območnih enotah.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Odpadna embalaža se vnovič kopiči na dvoriščih komunalnih podjetij in zbirnih centrov, saj so država in družbe za prevzemanje odpadne embalaže še zmeraj v sporu glede tega, koliko embalaže so slednje dolžne prevzemati. V komunalnih podjetjih opozarjajo, da utegne ob neukrepanju države do konca leta pri njih ostati do 40 tisoč ton embalaže.
Direktor ljubljanske Snage: Kupi odpadkov predstavljajo požarno nevarnost
Odpadna embalaža se vnovič kopiči na dvoriščih komunalnih podjetij in zbirnih centrov, saj so država in družbe za prevzemanje odpadne embalaže še zmeraj v sporu glede tega, koliko embalaže so slednje dolžne prevzemati. V komunalnih podjetjih opozarjajo, da utegne ob neukrepanju države do konca leta pri njih ostati do 40 tisoč ton embalaže.
Upravno sodišče je namreč v začetku leta pritrdilo družbi Interseroh, da je dolžna prevzemati le toliko odpadne embalaže, kolikor ima pogodbeno določeno – kot je znano, pri nas embalažnino plačujejo le podjetja, ki dajo na trg več kot 15 ton embalaže na leto. Ostalih pet družb za ravnanje z opadno embalažo je prepričanih, da sodba velja tudi zanje. Država to sicer skuša reševati s spremembo okoljevarstvenih dovoljenj, vlada je tudi določila deleže, ki jih družbe letos morajo pobrati. Druga stran napoveduje, da se bo tega držala, a obenem grozi z uporabo pravnih sredstev. A za zdaj kupi embalaže ostajajo, prekipelo pa je predstavnikom komunalnih podjetij in zbirnih centrov. V ljubljanskem regijskem centru za ravnanje z odpadki je trenutno 2000 ton nerazvrščene embalaže. Direktor Snage Janko Kramžar:
»Ta trenutek je nujno in zahtevamo, da se dvorišča izpraznijo. Ali to naredi država tako, kot smo predlagali, da uvede nek interventni odvoz, ali poblasti nas izvajalce in zagotovi sredstva, ali uspe prisiliti družbe za ravnanje z odpadno embalažo, da to naredijo.«
Center kmalu ne bo več požarno varen, dodaja Kramžar, saj bodo kupi odpadkov preplavili tudi površine, ki so sicer namenjene gašenju in preprečujejo širjenje ognja. Odpadki se kopičijo tudi drugod, v Celju je trenutno 1000 ton neprevzete embalaže, v Pomurju 500 ton in na Koroškem okoli 100 ton – a to seveda ni vse. Veliko težavo pa predstavljajo tudi odpadne sveče.
Sicer pa bo po prepričanju novoustanovljenega Združenja centrov za ravnanje z odpadki Slovenija potrebuje drugačen sistem – šest družb, ki prevzema embalažo in si med sabo konkurirajo, je preveč. Ministrstvu za okolje zato predlagajo, naj iz sistema izvzame vsaj embalažo iz gospodinjstev, ki naj jo prevzame družba, ki bo neprofitno organizirana. Trenutno je vse odvisno od razmer na trgu, tudi globalnem – ko se steklenice splača zbirati, se jih zbira, drugič ne. Takole jedro težav opiše Franc Cipot iz Centra za ravnanje z odpadki Puconci:
»In pri nas se uveljavi prosti trg, kar je sicer v redu. Ampak kaj se je s tem trgom zgodilo – cene embalažnin so padale. In ker so cene embalažnin padale vsako leto zaradi konkurence na trgu, embalažne družbe nimajo več denarja za to, da bi prevzemale embalažo. To je osnovni razlog. Tu nihče drug ne more napraviti reda, kot država.«
Seveda bi interventni odvoz lahko reševali z javnih naročilom, a to bi pomenilo obremeniti prebivalstvo, ki naj bi se ga sicer nagrajevalo za ločevanje odpadkov, še pojasnjujejo. Kot še opozarjajo, je težava tudi v tem, da se pri nas proizvede ogromno nekvalitetne embalaže, ki je nihče noče prevzeti, družbe za ravnanje z odpadno embalažo pa nimajo manevrskega prostora, da bi pritisnile na trgovce, saj je embalažnina, kot omenjeno, zaradi prevelike konkurence nizka. Težava je tudi v tem, da država trenutno ne ve, koliko odpadne embalaže sploh nastane – to naj bi rešila na novo uvedena obveznost poročanja za podjetja, najverjetneje pa bo v prihodnosti treba tudi spustiti mejo za plačilo embalažnine.
Na ministrstvu za okolje odgovarjajo, da se bodo kupi odpadne embalaže na dvoriščih centrov za ravnanje z odpadki zmanjšali v drugi polovici leta, predvidoma že v poletnih mesecih od julija do septembra. Zadevo po njihovih besedah že obravnavajo pristojni inšpektorji, ki ugotavljajo obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo. Natančnih podatkov o tem, pri koliko komunalnih podjetij je bil nadzor opravljen in ali so kje že ukrepali, sicer nimajo. So pa bili inšpekcijski pregledi opravljeni v vseh slovenskih območnih enotah.
Ste svoje delnice, zamenjane za certifikate, ki smo jih prejeli ob lastninjenju pred skoraj 30-imi leti, že prenesli na svoj trgovalni račun v eno izmed borznih hiš? Najverjetneje je odgovor pritrdilen, če pa odkimavate, pa lahko to storite najkasneje do 31. decembra letos. Za tiste, ki pri prenosu potrebujete kakršnokoli pomoč, naj bi poskrbela Klirinško depotna družba, ki pa je zasuta s klici in elektronskimi poštami.
30 let je minilo, odkar je Slovenija postala mednarodno priznana država. Po osamosvojitveni vojni so nas najprej priznale države, ki so se prav tako še borile za samostojnost, oziroma mednarodno priznanje: Hrvaška, Litva, Latvija, Estonija, Gruzija, Ukrajina. Pa vendar je bila prelomnica v procesu mednarodnega priznanja Slovenije, ko so našo državo priznale države Evropske unije in še nekatere zahodne države. O procesu mednarodnega priznanja naše države smo se pogovarjali s tedanjim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom.
Film Kekec iz leta 1951 ni bil prelomen samo zato, ker je bil prvi mladinski celovečerec pri nas, pač pa je osvojil tudi prvo filmsko nagrado, in sicer na Beneškem filmskem festivalu v kategoriji mladinskih filmov. Zakaj so si ustvarjalci izbrali ravno literarno predlogo Josipa Vandota za izhodišče oziroma za tematiko filma? Odločitev je bila tesno povezana s filmskim žanrom.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V galeriji Kresija v Ljubljani je odrta razstava ob 60-letnici izida prvega albuma Asterix. Galski junak Asterix je prvikrat ugledal luč sveta 29. oktobra 1959 v reviji Pilote, le dve leti kasneje pa je izšel prvi samostojni strip Asterix, galski junak. Naklada prve izdaje je bila le 6000 izvodov. Od takrat je izšlo 39 samostojnih zgodb, prevedenih v 116 svetovnih jezikov in dialektov (no, seveda piratskih prevodov sem ne prištevamo), v skupni nakladi 385 milijonov izvodov. Da bi si lažje predstavljali to količino, naj povemo, da vsi izvodi skupaj tehtajo okoli 13.512 ton, kar bi tudi Obelix težko dvignil. Avtorja tega najbolj znanega galskega junaka sta René Goscinny in Albert Uderzo. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.
Poročila o potrjenih primerih nove različice koronavirusa omikron prihajajo iz vseh koncev Evrope; med zadnjimi iz Luksemburga, Madžarske in tudi iz Slovenije. Podatki kažejo, da se okužba za zdaj najhitreje širi na Norveškem, Danskem in v Veliki Britaniji, kjer v Londonu omikron predstavlja že več kot polovico vseh novih primerov. Zanimalo nas je, kaj o nevarnosti omikrona kažejo njihovi podatki. Prof. Stephen Bustin, strokovnjak za molekularno medicino, ki poučuje in raziskuje na Univerzi Anglia Ruskin v Cambridgeu, pravi, da še ne moremo reči, ali omikron povzroča težji ali blažji potek covida:
Zavod VOZIM vstopa že v peto sezono iniciative za manj voženj pod vplivom alkohola Heroji furajo v pižamah in tako vsako leto skozi inovativne pristope skupaj s partnerji sporočajo, da volan in alkohol ne gresta skupaj. Zato so v tem mesecu pripravili akcijo Herojski vaučer. Z direktorjem Zavoda Vozim Davidom Razborškom se je pogovarjala Petra Medved.
Zdravnik, gorski reševalec, alpinist, himalajec, zmajar Iztok Tomazin je v najnovejši knjigi Na meji popisal spomine na tihotapljenje predmetov za osebno uporabo v obdobju nekdanje Jugoslavije. Kot dijak in pozneje študent medicine je iz Avstrije čez Karavanke tihotapil predvsem alpinistično in drugo športno opremo, ki jo je kot vrhunski alpinist potreboval za svoj alpinistični razvoj in druge dejavnosti. "Karavanke, kjer sem začel z alpinizmom, sem dobro poznal, vedel sem, kako se gibljejo graničarji. Večino tihotapskih poti sem opravil ponoči, tudi v slabem vremenu, z bremenom, težkim več kot 20 kilogramov", se spominja naš vrhunski alpinist.
Zasavje je regija, ki jo je močno zaznamovalo rudarstvo. V mestih je pustilo bogato tehnično in kulturno dediščino, ki je za večino prebivalcev nekako samoumevna. Otrokom pa velikokrat svojevrsten izziv, saj skozi njo spoznavajo način življenja svojih dedov, prehrano in govorico ter njihovo delo. Izziva, ki je temeljil na besedi »kumeratšaft« so se lotili tudi učenci gledališke skupine in njihovi mentorji v Osnovni šoli Trbovlje in nastal je zanimiv film, ne le o zgodovini Trbovelj, temveč tudi o novih tehnologijah oziroma o poti po kateri stopajo Trbovlje danes.
lovensko javnost je v teh dneh dodobra razburila smrt 10-letne turške deklice, ki je utonila med prečkanjem reke Dragonje, in odzivi nanjo. Po svetu naj bi letos med poskusom prečkanja mej, morij ali od izčrpanosti na poti umrlo več kot 4470 beguncev, poroča Mednarodna organizacija za migracije. Podatki nikakor niso zanesljivi, poudarja. Število umrlih je najverjetneje precej višje. Poleti 2019 pa je skoraj bolj kot smrti beguncev odmevalo njihovo reševanje. Ladja organizacije Sea Watch je junija tistega leta rešila 53 migrantov in jih po pravi pomorski kalvariji izkrcala na italijanskem otoku Lampedusi. Kapitanka ladje se je zato znašla za zapahi. Kaj se je zgodilo po tem, v tokratni Inforetrospektivi.
Kot smo že poročali, tornadi, ki so v noči s petka na soboto prizadeli več zveznih držav na jugu in srednjem zahodu ZDA, so zahtevali več deset življenj, od tega največ v Kentuckyju. To območje so prizadeli štirje tornadi, od tega eden, ki je prizadel skoraj 400 kilometrov dolgo območje. Poleg smrtnih žrtev je Kentucky po besedah guvernerja verjetno ostal brez najmanj 1000 hiš, več deset tisoč odjemalcev je brez elektrike, nacionalna garda pa pomaga iskati preživele, ranjene in mrtve. Decembra ponavadi zaradi mrzlega vremena ni toliko tornadov. Nekateri domnevajo, da gre za posledico podnebnih sprememb, saj je te dni po ZDA nenavadno toplo. Marko Korošec, ljubiteljski meteorolog in lovec na tornade poudarja, da je dogodek zelo nenavaden, ker se je zgodil sredi zime.
Marsikdo z njim potuje dnevno na delovno mesto, v šolo, na fakulteto ali po opravkih. Potovanje z vlakom je udobnom, poceni in ekološko. Potovati z vlakom je trajnostno. Po podatkih Evropske komisije predstavlja železniški promet manj kot odstotek emisij toplogrednih plinov iz prometa, medtem ko cestni promet kar 72 %. Sliši se idealno. Kaj pa točnost in sama kredibilnost voznega reda? Zadnje mesece pogosto poslušamo komentarje o zamudah v potniškem prometu. Razlog za velike zamude so gradbena dela na železniških prograh.
Tragično reševanje begunske družine v reki Dragonji in iskanje desetletne deklice, ki jo je odnesel tok reke, je zaznamovalo včerajšnji svetovni dan človekovih pravic. Primer, ki se je zgodil v četrtek ponoči, dokazuje, da obstajajo načela spoštovanja človeških življenj, dostojanstvo in svoboda za vse le na deklarativni ravni. Odzivi odgovornih pa kažejo na sprenevedanje ob tragičnem dogodku, v komentarju razmišlja Tjaša Škamperle. Predsednik Borut Pahor meni, da je treba skrbno preiskati in ugotoviti, ali je bilo v tej tragediji storjenega kaj narobe. Ima prav: poglejmo, kaj je narobe. To, da so ob slovensko-hrvaški meji rezilne žice, ki so bile v begunski krizi sprva postavljene kot začasne, je narobe. Ni jih postavila ta vlada in nobena jih v šestih letih niti ni odstranila. Zamenjava za panelne ograje se samo lepo sliši, svojega namena tako ali tako ne dosegajo. Po izkušnjah organizacij, ki se z begunci pogovarjajo, jih prav te ovire vodijo proti še težje premostljivim predelom na meji – da, tudi v reke, čez zasnežene hribe. Narobe je to, da so se pri nas bolj posvečali vprašanju, ali lastniku zemljišča, kjer stoji ograja, pripada odškodnina, kot pa s tem, da je na balkanski poti na tisoče beguncev, ki jim Hrvaška, Slovenija in druge evropske države odrekajo možnost poiskati zaščito. Policija je, kar je potrdilo tudi sodišče, nezakonito, brez možnosti vložitve prošnje za azil, begunce vračala v roke hrvaške policije. Situacija ni enoznačna: nekateri policisti begunce vračajo, drugi jim pomagajo pri porodih sredi gozda ali zanje skočijo v mrzlo reko. /V reki Dragonji se zahvaljujoč občanu in policistom ni zgodila še večja tragedija./ Toda družino so vrnili na Hrvaško. Narobe je, da se predsednik ni vprašal, kako to, da mati v šoku in izmučenosti ni zaprosila za mednarodno zaščito. In narobe je, da Božo Predalič v isti sapi izrazi sočutje z vpletenimi v tragedijo, označi mater za neodgovorno in begunce usmeri na zakonite mejne prehode. Narobe je, da človek na to sploh pomisli in da je povrhu vsega to celo državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve – ki kroji azilno politiko. Vprašanje beguncev presega naše meje – odgovore terja tudi na širši – regionalni in evropski ravni. Predsednik države ima prav: če je šlo kaj narobe, je treba poiskati odgovorne. Zato naj se danes še enkrat pogleda v ogledalo, kjer bo našel del odgovora.
Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, s katerim praznujemo obletnico podpisa Splošne deklaracije o človekovih pravicah z leta 1948. Letošnja tema ob praznovanju se nanaša na enakost in 1. člen deklaracije, ki se glasi "vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice", so zapisali na spletni strani Združenih narodov.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V atrij glavne ljubljanske pošte se je ta teden preselil prepoznavni obraz kobariške kulinarike. Chefinja Ana Roš s približno polovico svoje ekip z dvema Michelinovima zvezdicami nagrajene Hiše Franko –bo vse do sobote kuhala na razprodanem dogodku, t.i. pop up dogodku. Pop up restavracija – gre za začasen dogodek, ki se odvija v unikatnih prostorih – Ani Roš vedno predstavlja izziv, saj se – kot pravi - soočaš z drugačnim okoljem, si v nepredvidljivi situaciji, saj nisi v svoji kuhinji, kjer vsak njen kotiček poznaš do potankosti. Tovrstne dogodke občuti kot štartanje s točke 0. “Predvsem se pa tik pred zdajci – zdaj sva par minut pred dogodkom – sprašuješ Tina Lamovšek se je s kuharsko mojstrico pogovarjala nekaj minut pred začetkom ponedeljkovega dogodka. In čeprav je Hiša Franko drugačen tip gostinsko-restavracijske ponudbe, je novinarka začela pogovor z vprašanjem glede vladnih ukrepov, ki prepovedujejo prodajo jedače in pijače na prazničnih stojnicah. Gostinci so namreč ogorčeni, čeprav – kot smo poročali – so se v Ljubljani znašli drugače. Foto: www.slovenia.info (Dean Dubokovič)
V newyorški Metropolitanki v operi Evridika mladega ameriškega skladateljskega zvezdnika Matthewa Aucoina je sinoči v dirigentski vlogi debitirala Daniela Candillari. Mariborčanka, ki se je rodila v Novem Sadu, glasbo pa študirala v Gradcu, Indiani in na Dunaju, je nekaj časa sodelovala z Opero in baletom SNG Maribor. Zdaj pa že skoraj desetletje ustvarja z najuglednejšimi opernimi hišami, filharmonijami in glasbenimi akademijami v Združenih državah.
Zaradi težkih razmer v covid bolnišnicah je minister za zdravje pred časom pozval k pomoči tudi dijake in študente zdravstvenih smeri. Pozivu so se odzvali na Srednji šoli Zagorje z dijaki tretjega letnika programa zdravstvena nega. Dijaki, ki bi sicer morali na delovno prakso spomladi, so se skupaj z učitelji odločili priskočiti na pomoč, tako kot je sicer v njihovem poklicu pravilo, ko jih potrebujejo. Nekaj dijakov je odšlo v zdravstveni dom in dom starejših, večina pa v regijsko bolnišnico v Trbovlje, kjer jih je obiskala tudi Karmen Štrancar Rajevec.
»Ljubljana ljubi hrano!« vas ob prebiranju nove kulinarične revije Gourmet Ljubljana, ki zajema gastronomsko DNK prestolnice, nagovori uredništvo. Na skoraj sto dvajsetih straneh se boste spoznali z ljubljansko kulinarično sceno prek zgodb chefov, njihovih mojstrovin, ponudnikov in proizvajalcev; najdete tudi recepte in ideje, kako osnovno jed povzdigniti na vrhunsko raven. Burek s tartufi? Zakaj pa ne. Mimogrede, burek krasi tudi naslovnico omenjene revije, ki bo izšla enkrat na leto ob festivalu November Gourmet. Delček vsebine predstavlja Tina Lamovšek.
Naše gostinstvo se že nekaj let spopada s pomanjkanjem kadra, epidemija pa je kadrovske težave še dodatno povečala. Čeprav je država tej panogi v tem času pomagala, zaznavajo namreč še večji odliv kadra v sosednje države kot pred to krizo, tudi sicer pa je zanimanje za delo v tej panogi vse manjše. Zakaj so gostinski poklici pri nas vse manj cenjeni, je v sosednji Avstriji res bolj rožnato in kaj bi bile rešitve za nastale razmere, v prispevku Nataše Kuhar.
Neveljaven email naslov