Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Danes mineva leto dni, odkar je obsežen vetrolom na širšem območju Radovne, Krme in Kota spremenil krajino in podrl ogromne površine gozdov. Na tem območju so izvajalci že pospravili osemdeset odstotkov podrtih ali poškodovanih dreves. Sanacija je bila zelo zahtevna zaradi težko dostopnih in strmih območij. Prvega avgusta pa bodo odprli tudi cesto v dolino Krme. Aljana Jocif se je o poteku sanacije po lanskoletnem vetrolomu pogovarjala z Jernejem Avsenekom, vodjo blejske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije. Fotografija: Arhiv Zavoda za gozdove Slovenije
Rekreacija poleti da, ampak previdno. Predvsem naj bodo pozorni slabše telesno pripravljeni, tisti, ki imajo povišano telesno temperaturo zaradi okužbe ali pa imajo večjo telesno težo. Ker je preventiva boljša od kurative, je nekaj opozoril in pojasnil za varno rekreacijo tudi poleti, dala dr. Petra Zupet, dr. med. specialistka medicine športa in profesorica športne vzgoje, ki dela na Inštitutu za medicino in šport v Ljubljani, ki letos obeležuje 10 let delovanja.
Poletne mesece verjetno težko preživimo brez hlajenja v vodi. Na srečo v Ljubljani kot tudi v drugih mestih po Sloveniji obratuje kar nekaj kopališč. Eno izmed večjih in bolje obiskanih je tudi Kopališče Kodeljevo, ki deluje že zadnjih 40 let in sprejme kar do 2000 obiskovalcev hkrati. Tja se je na višku kopalne sezone podala Lucija Vidergar in preverila tamkajšnji utrip. Bere Darja Pograjc.
V teh dneh, natančneje od 7. do 20. julija, poteka letos že dvajseto srečanje Etno Histeria World Orchestra, ki združuje več kot šestdeset vrhunskih glasbenikov iz 18 držav. Idejni vodja orkestra je Matija Solce. Z njim se je pogovarjala Simona Moličnik.
Ekstremni vremenski pojavi so v porastu in zadnja neurja z debelo točo so poškodovala tudi sončne elektrarne. Paneli so zasnovani tako, da prenesejo različne vremenske vplive, toda na njihovo vzdržljivost vpliva več dejavnikov, celo naklon strehe. Kako je z vremenskimi vplivi, ob kakšnih poškodbah je potrebno panele zamenjati, kako je s pogostimi požari sončnih elektrarn in zavarovanjem?
Slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem je lani začelo s prakso objave uporabnih priporočil in konzularnih informacij za številne slovenske turiste, ki se te dni odpravljajo na počitnice na Hrvaško. Od nujnih telefonskih številk in kontaktov, potrebnih osebnih dokumentov, zdravstvenega zavarovanja, prijave prebivanja, pa do pravil vedenja v cestnem in morskem prometu. Odziv je bil odličen, zato so se tudi letos odločili za enako potezo, uporabne informacije so objavljene na spletni strani slovenskega zunanjega ministrstva. S slovenskim veleposlanikom na Hrvaškem Gašperjem Dovžanom se je o tem pogovarjala naša zagrebška dopisnica Tanja Borčić Bernard.
V Milwaukeeju v Združenih državah Amerike se nadaljuje republikanska strankarska konvencija, ki uradno potrjuje Donalda Trumpa za kandidata stranke na novembrskih predsedniških volitvah. Tam je tudi naš dopisnik Andrej Stopar.
24. leto zapored bo v Novem mestu avgusta potekal festival Jazzinty. Kreativni in raznolik koncertni program spremlja intenzivna enotedenska glasbena delavnica, ki vsako poletje Novo mesto spremeni v osrednje neformalno izobraževalno središče za področje jazzovske glasbe v tem delu Evrope. Jazzinty je v več kot dveh desetletjih izobrazil preko 1000 udeležencev delavnic ter izvedel več kot 250 koncertov slovenskih in mednarodnih glasbenikov. Več o delavnicah je z umetniško vodjo festivala, Ano Čop, spregovorila glasbena urednica Alja Kramar.
Izhodišča pokojninske reforme so znana. 40 let zavarovalne dobe ostaja, kakšni bodo starostni pogoji, pa bo stvar pogajanj s socialnimi partnerji. Ob začetku javne razprave se je Urška Jereb pogovarjala s kolegom z Dela Karlom Lipnikom. Uvodoma je podal krovno oceno reforme, nujne tako za vzdržnost javnih financ kot za zagotavljanje varne starosti prihodnjim generacijam.
Zmagovalec Eura 2024 je znan. Za nekatere presenečenje za druge pričakovan rezultat. Dejstvo je, da je bilo v Španiji danes ponoči veselo in zmagoslavno. Euro 2024 si bomo zapomnili tudi po udeležbi Slovenije, ki je dosegla zgodovinski rezultat. Toni Gruden, športni novinar na portalu MMC, je spremljal enomesečno dogajanje v Nemčiji. Kdo bi si mislil, da si bosta iz oči v oči stala Oblak in Ronaldo in da bo Slovenija izpadla v osmini finala po streljanju enajstmetrovk. Takšne pozornosti svetovne javnosti slovenski nogometaši še niso bili deležni.
Donald Trump je pred konvencijo republikanske stranke postal tarča ostrostrelca. Poskus atentata, ki je šokiral svetovno javnost, je preživel z lažjo poškodbo. Po napadu je Trump vstal z dvignjeno stisnjeno pestjo in dal vedeti, da se predsedniška tekma nadaljuje. Z vsako uro prihaja več informacij in pričevanj, preiskava o dogodku pa je v teku. Dogajanje je v kratki analizi povzel zunjanjepolitični novinar Matej Šurc.
Vroče je in soparno. Vročinski val bo še nekaj časa vztrajal. Z visokimi temperaturami, nevarnimi za zdravje, se v teh dneh soočajo v številnih delih sveta. Prav v teh dneh pa smo dobili tudi potrditev, da je bila povprečna globalna temperatura v zadnjih 12 mesecih za več kot stopinjo in pol višja od povprečja v predindustrijski dobi. Stopinja in pol je meja, ki jo določa pariški podnebni sporazum, vendar je vse manj verjetno, da bomo uspeli dvig temperature omejiti v skladu z njim. Pričakovan dvig temperature do konca stoletja trenutno znaša celo okrog tri stopinje, kar pa bi imelo zelo velike posledice. O vsem tem smo se pogovarjali z Gregorjem Vertačnikom z Agencije Republike Slovenije za okolje.
Poletje je v polnem razmahu in številni iščejo osvežitev v bazenih, rekah, jezerih ali morju. Vendar pa na nas med uživanjem v vodi prežijo tudi nevarnosti, kot so visoka vročina, slabo plavalno znanje, krči, infarkt in še marsikaj drugega. Zato smo v studio povabili izkušenega reševalca iz vode Mirka Cikojevića. Z nami je delil svoje izkušnje pri reševanju v vodi, nasvete o tem, kako poskrbeti za lastno varnost in varnost naših najbližjih med plavanjem, pa tudi, kaj storiti v primeru utapljanja, kako prepoznati nevarne situacije in kako pravilno ukrepati.
Na dopustu ali potovanju marsikoga navdušijo zanimive eksotične rastline ali okusno eksotično sadje. Ti se tako ob povratku domov znajdejo v kovčkih ali nahrbtnikih potnikov, ki pa tako nehote ogrožajo domače rastline. Je vnos rastlin, njihovih delov, semen in plodov v Slovenijo oz. EU sploh dovoljen? Katerim kriterijem moramo zadostiti, kakšne so omejitve in pravila, če želimo domov prinesti sadiko sivke iz Dalmacije ali mango s Tajske? Pojasnjuje dr. Alenka Zupančič z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Letos prvič obeležujemo mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici. V spominskem centru Potočari blizu Srebrenice so s pokopom 14 žrtev obeležili 29. obletnico genocida, v katerem so sile bosanskih Srbov samo v nekaj dneh po zavzetju te bošnjaške enklave 11. julija leta 1995 ubile več kot 8300 Bošnjakov. Iz Potočarov se je oglasil naš dopisnik Boštjan Anžin.
V dobrem desetletju se je James Brandon Lewis utrdil na jazzovski sceni kot eden najbolj dejavnih ameriških saksofonistov. Od leta 2012 živi in ustvarja v New Yorku. Leta 2022 je bil njegov album Jesup Wagon razglašen za album leta kritikov revije Downbeat, nato pa so sledili albumu Eye of I, For Mahalia, With Love, Transfiguration ter The Messthetics and James Brandon Lewis. Na Jazz festivalu Ljubljana James Brandon Lewis nastopa s svojim triom (Josh Werner, Chad Taylor).
Tututu Orchestra je mednaroden, na Nizozemskem ustanovljen kolektiv. Jutri se bodo v parku Cankarjevega doma v okviru letošnjega jazz festivala prvič predstavili slovenski publiki. Gre za poseben sestav glasbenikov, ki pa je ravno dovolj velik a dovolj majhen za številne improvizacijske izlete, slišane v njihovih kompozicijah. Zasedba si je ime nadela po učilnici kjer so vadili z oznako 2.22 (two point two two) torej poenostavljeno Tututu Orchestra. Andrej Prezelj se je pogovarjal z vodjo orkestra – Mojco Zupančič, dirigentko, pianistko in avtorico glasbe.
Tudi letos ni bilo pravega prehoda med pomladjo in poletjem. Zdi se, kot bi nas visoke temperature dohitele nepripravljene. Pa vendar smo sredi julija in ne bo odveč opozoriti, kako se najbolje ohladimo in kako vroče dni preživeti brez zdravstvenih posledic. Z družinsko zdravnico iz Zdravstvenega doma Ljubljana in profesorico na Medicinski fakulteti UL Neno Kopčavar Guček se je pogovarjala Lucija Fatur.
Državni zbor je končal razpravo o predlogu zakona o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, torej predvsem v domovih za starejše. Zakon bo po pričakovanjih tudi sprejet, saj mu tudi opozicija ne bo nasprotovala, kljub temu, da ima nekaj pripomb: med drugim, da je finančni vložek - do konca leta 2026 slabih deset miljonov - preskromen in predvsem ne ureja plačne problematike in normativov za zaposlene v zdravstveni negi in rehabilitaciji.
Mnogo lastnikov psov se v poletnem času sooča s težavo, ko v primeru krajših ali daljših dopustov ne najdejo primernega varstva za svojega psa. Sta pasji hotel ali vrtec dobri rešitvi? O tem je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov