Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
V dobrem desetletju se je James Brandon Lewis utrdil na jazzovski sceni kot eden najbolj dejavnih ameriških saksofonistov. Od leta 2012 živi in ustvarja v New Yorku. Leta 2022 je bil njegov album Jesup Wagon razglašen za album leta kritikov revije Downbeat, nato pa so sledili albumu Eye of I, For Mahalia, With Love, Transfiguration ter The Messthetics and James Brandon Lewis. Na Jazz festivalu Ljubljana James Brandon Lewis nastopa s svojim triom (Josh Werner, Chad Taylor).
Tututu Orchestra je mednaroden, na Nizozemskem ustanovljen kolektiv. Jutri se bodo v parku Cankarjevega doma v okviru letošnjega jazz festivala prvič predstavili slovenski publiki. Gre za poseben sestav glasbenikov, ki pa je ravno dovolj velik a dovolj majhen za številne improvizacijske izlete, slišane v njihovih kompozicijah. Zasedba si je ime nadela po učilnici kjer so vadili z oznako 2.22 (two point two two) torej poenostavljeno Tututu Orchestra. Andrej Prezelj se je pogovarjal z vodjo orkestra – Mojco Zupančič, dirigentko, pianistko in avtorico glasbe.
Tudi letos ni bilo pravega prehoda med pomladjo in poletjem. Zdi se, kot bi nas visoke temperature dohitele nepripravljene. Pa vendar smo sredi julija in ne bo odveč opozoriti, kako se najbolje ohladimo in kako vroče dni preživeti brez zdravstvenih posledic. Z družinsko zdravnico iz Zdravstvenega doma Ljubljana in profesorico na Medicinski fakulteti UL Neno Kopčavar Guček se je pogovarjala Lucija Fatur.
Državni zbor je končal razpravo o predlogu zakona o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, torej predvsem v domovih za starejše. Zakon bo po pričakovanjih tudi sprejet, saj mu tudi opozicija ne bo nasprotovala, kljub temu, da ima nekaj pripomb: med drugim, da je finančni vložek - do konca leta 2026 slabih deset miljonov - preskromen in predvsem ne ureja plačne problematike in normativov za zaposlene v zdravstveni negi in rehabilitaciji.
Mnogo lastnikov psov se v poletnem času sooča s težavo, ko v primeru krajših ali daljših dopustov ne najdejo primernega varstva za svojega psa. Sta pasji hotel ali vrtec dobri rešitvi? O tem je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Darja Pograjc.
Pristojno ministrstvo je v javno obravnavo poslalo novelo Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. V njej so naslovili problem prenizkih rejnin in jih zvišali s 150 na 300 evrov, omogočili brezplačno pravno pomoč rejnikom v postopkih pred sodišči ter uvedli letni dodatek za rejnike. Stroka in rejniki spremembe pozdravljajo, a menijo, da bi bilo treba tudi kadrovsko opolnomočiti centre za socialno delo in premisliti o sistemu stikov otrok v rejništvu z matično družino, ki včasih prinesejo več škode kot koristi. FOTO: Pixabay
Težko pričakovan Zakon o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti je od petka v javni obravnavi, a nasprotniki tovrstnih zakonodajnih sprememb poudarjajo, da je zakon nesistemski in neustrezen, saj med drugim krepi črni trg in podaljšuje čakalne dobe. Tako Zveza organizacij pacientov kot Zbornica kliničnih psihologov poudarjata, da je tudi časovnica javne obravnave nesprejemljiva. Ta bo namreč trajala le do 28. julija, kar se jim zdi nesmotrno glede na čas dopustov na eni strani in zahtevnost teme na drugi.
Na včerajšnji seji mestnega sveta so ljubljanski svetniki izglasovali spremembo odloka o krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, s čimer bo na petih lokacijah mogoče organizirati dogodke brez soglasja Zavoda za varstvo narave. Odločitev je razburila opozicijske svetnike, ki napovedujejo presojo zakonitosti in, če bo potrebno, tudi vložitev predloga za referendum.
Raziskava Masterindex je pokazala, da 87 % Slovencev uporablja plačilne kartice vsak teden, vsak dan pa več kot četrtina. Za spletne nakupe jih na tedenski ravni uporablja 28 %. Imate v denarnici kaj gotovine ali plačujete izključno s plačilnimi karticami? Ali plačujete s plačilnimi karticami, ker je to enostavno? Zaupate temu načinu plačevanja? To je bilo vprašanje za poslušalke in poslušalce v torkovi Aktualni temi.
Vse misli ljubiteljev nogometa so danes usmerjene k večerni tekmi med Portugalsko in Slovenijo v Frankfurtu. Kakšno je vzdušje med navijači, je preverila naša dopisnica Maja Derčar. Foto: MMC RTV Slovenija/Niko Hari
Nogometna euforija prehaja v novo fazo, ki ji v Sloveniji še nismo bili priča. Čeprav je veliko ljudi na dopustu, bodo vseeno spremljali današnjo tekmo osmine finala med Portugalsko in Slovenijo. Slovenija prvič v zgodovini igra v osmini finala na Euru. Matej Rijavec, športni novinar na portalu MMC, spremlja nastope Slovenije na prvenstvu že od začetka. Portugalska je velik favorit, toda bili so tudi Danci, Srbi in Angleži v skupinskem delu, pa nihče ni ugnal Slovenije. Danes torej Slovenija nima ničesar za izgubiti?
20. Vseslovensko srečanje v državnem zboru, na katerem so se zbrali Slovenci iz sveta in sosednjih držav, je bilo posvečeno mladim rojakom. »Mladi Slovenci v zamejstvu in po svetu - nosilci prihodnosti slovenstva zunaj meja domovine«, je srečanje naslovila pristojna komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. In kaj o prihodnosti menijo mladi?
Italijansko skovanko calciosociale bi lahko prevedli v »družbeno občutljivi nogomet«. Gre za gibanje, ki se je pred petnajstimi leti rodilo v degradiranem predmestju Rima, zdaj pa vključuje že 3000 otrok in njihovih družin po vsej Italiji in tudi drugod. Toda kakšna so pravila nogometa, pri katerem zmagujejo le tisti, ki jim je mar za druge? Janko Petrovec je obiskal rimski Nogometni klub Čudeži, kjer se je vse skupaj začelo.
V Avstriji želijo ogljično nevtralnost doseči do leta 2040, zato pospešeno gradijo sončne elektrarne. Eno največjih sončnih elektrarn so zgradili v 22. okrožju na Dunaju. Poleg fotovoltaičnega sistema pa so ustvarili še življenjski prostor za rastline in živali, tam se namreč pase 150 ovac pasme Jura.
Predlagane spremembe Zakona o invalidskih organizacijah po mnenju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prinašajo urejanje položaja in sistemsko financiranje Nacionalnega sveta invalidskih organizacij. Nekatere nevladne organizacije spremembam nasprotujejo, saj se bojijo, da bo ta organ postal edini sogovornik vlade na tem področju. Obenem se jim zdi načrtovanih 250 tisoč evrov letno za njegove dejavnosti občutno preveč. Tudi zagovornik načela enakosti priporoča, naj pristojni o zakonu, ki so ga pred dnevi vložili v vladni postopek, še enkrat premislijo. FOTO: Pixabay
Slovensko nogometno reprezentanco čaka nocoj zelo pomembna tekma. Ob 21-ih se bo pomerila z angleško reprezentanco in rezultat nas lahko pripelje v izločilne boje evropskega nogometnega prvenstva. Köln, prizorišče tekme, bo danes gotovo tudi slovenski, saj je v mesto že prišlo na tisoče slovenskih navijačev. Od tam se javlja Marko Rozman.
V prihodnjih minutah bomo spoznali dijaka srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije v Celju Patrika Gorjaka, ki je na Radiu Slovenija opravljal obvezno dvotedensko prakso. 19- letni Patrik Gorjak je oseba z avtizmom, v prostem času pa ustvarja svoje skladbe. O vtisih dela na Radiu ga je povprašala Petra Medved.
V Sloveniji trenutno vlada nogometna evforija. Dogajanje na Euru 2024 spremlja nepregledno število ljudi, od najmlajših, do najstarejših. Med njimi najdemo tudi takšne posameznike, navijače, ki naše športnike v ekipnih ali posameznih panogah spremljajo ves čas. Tudi, ko jim ne gre ravno najboljše. Eden izmed njih je tudi Jože Vozelj, ki nastope naših reprezentanc na različnih prvenstvih spremlja že od leta 1998. Obiskal je 69 držav, kjer so potekala različna mednarodna tekmovanja in prvenstva. Ustavil v Kölnu, in ga vprašali kako občuti trenutno euforijo in nenazadnje tudi preveril, kdo bo zmagovalec jutrišnje večerne tekme.
21. junija zaznamujemo svetovni dan amiotrofične lateralne skleroze. ALS je ena izmed degenerativnih nevroloških bolezni, za katero je značilen hiter, napredujoč potek. Njen najizrazitejši znak je mišična šibkost, ki se lahko začne kjer koli v telesu in nazadnje zajame večino mišic. Mišična šibkost je posledica prizadetosti motoričnih nevronov v možganski skorji ter v možganskem deblu in v hrbtenjači. Zato je za ALS v rabi tudi ime bolezen motoričnega nevrona. Bolniki imajo težave z govorom, požiranjem, gibanjem z udi in dihanjem. Bolezen se hitro slabša, učinkovitega zdravila ni. Od leta 1995 je na voljo zdravilo, ki za nekaj mesecev podaljša povprečno preživetje bolnikov z ALS. Bolezen se največkrat pojavi med 45. in 70. letom starosti. Pri nas je približno 150 bolnikov s to boleznijo. V okviru Društva distrofikov Slovenije deluje tudi Odbor za ALS. Obolelim in njihovim svojcem ponujajo različne oblike podpore, javnost pa ozaveščajo o tej hudi, neozdravljivi bolezni, razlaga strokovna sodelavka društva Andreja Šuštar.
V teh vročih poletnih dneh številni iščemo hlad tudi v gorah, ob jezerih, rekah, v gozdovih ali na travnikih. To pa so tudi habitati kač. Kaj torej storiti, če nas piči ena od treh strupenjač v naši državi, kako se opremiti in obnašati med hojo v naravi, kaj storiti ob srečanju s kačo, kje se najbolje počutijo modras, navadni gad in laški gad in zakaj je varovanje kač ključno za ohranjanje naravnega ravnovesja? Skratka, vse kar morate vedeti o kačah, izveste v prihodnjih minutah. Najprej prisluhnite pogovoru, ki ga je Rok Valenčič posnel z Gašperjem Razingerjem (na sliki), toksikologom in internistom iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, nato pa še pogovoru z biologinjo Ireno Furlan iz Živalskega vrta Ljubljana.
Neveljaven email naslov