Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4428 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Uporaba zaslonov pri otrocih prinaša številne izzive, saj zasloni kljub vsemu prinašajo tudi pozitivne vidike. Vendar pa raziskava, opravljena 2015/16 na Fakulteti za medije pravi, da naj bi po ocenah staršev predšolski otroci pred zasloni preživeli 2-3 ure dnevno, kar krepko presega smernice prdiatrov. Zato so se pri Društvu srca in ožilja odločili za program Odklop. Pojasnjuje vodja programa Darija Cvetko.
V mesecu marcu, mesecu žensk, je zaživela vseevropska, mednarodna kampanja imenovana My Voice, my Choice (Moj glas, moja izbira), ki je segla tudi čez evropske meje, celo v Holywood in katere cilj je zagotovitev reproduktivnih pravic na ravni Evropske unije. Namreč samo v Evropi je že več kot 20 milijonov žensk brez dostopa do varnega, medicinskega splava. Najslabše je za ženske na Poljskem, a tudi v Italiji in na Hrvaškem se položaj žensk slabša. Ob nedavnem zgodovinskem vpisu pravice do splava v Francosko ustavo, se je voditeljica Tita Mayer pogovarjala z univerzitetno profesorico, magistrico vesoljskega inženirstva in aktivistko za človekove pravice Silvio Casalino.O tem kaj pomeni vpis pravice do splava za ženske v Franciji, kako so potekala prizadevanja za to politično spremembo in kaj prinaša mednarodna kampanja Moj glas, moja izbira, v tokratni Aktualni temi.
Vodilni nemški gospodarski inštituti so v spomladanski napovedi gospodarsko rast za letos popravili občutno navzdol. Jeseni so napovedovali 1,3-odstotno rast bruto domačega proizvoda, zdaj samo še 0,1-odstotno. Nekaj okrevanja vidijo v prihodnjem letu. Toda dolgoročni proizvodni potencial največjega evropskega gospodarstva se bo zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja zaposlenih še naprej zmanjševal. V industrijskih panogah, denimo kemijski, se tudi pozna zmanjševanje domačih proizvodnih zmogljivosti in selitev kapacitet v tujino. Plače v Nemčiji se zvišujejo, letos ekonomisti računajo z večjo kupno močjo in porabo. Nazadnje je višje plače in krajši delovnik izboril sindikat železniških strojevodij.
Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?
Vseslovensko združenje malih deležnikov je, podprto z Zvezo potrošnikov Slovenije, zoper 4 velike slovenske operaterje: Telekom, A1, Telemach in T2, vložilo kolektivne tožbe, in sicer zaradi njihovih enostranskih in neupravičenih podražitev naročnin. Operaterjem očitajo, da si jemljejo pravico, da enostransko spreminjajo in določajo pogodbene pogoje. Kolektivne tožbe so za zdaj še v postopku potrjevanja na sodišču.
V prvem pomladnem tednu praznujejo dule svoj svetovni dan. V Sloveniji je izobraženih že 50 dul, aktivnih pa je 30. Dule so usposobljene in izkušene ženske, ki nudijo fizično, čustveno in informacijsko podporo materi in njeni družini v času nosečnosti in med porodom ter v prvih dneh po porodu. O prireditvah in predavanjih, ki jih lahko spremljate v tem tednu pa smo več izvedeli od dr. Špele Peternel, vodje Združenja moja dula.
Novembra se bomo odpravili na referendum o drugem bloku jedrske elektrarne. Nekateri menijo, da bi moral biti referendum že zdavnaj, spet drugi pa so mnenja, da je razpisan prezgodaj. Kljub temu, da ne bo zavezujoč, ampak 'le' posvetovalni, bo prinesel aktualno sliko javnega mnenja, ki je po dozdajšnjih raziskavah jedrski energiji sicer naklonjeno.
Dva dni pred dokončnim slovesom Petra Prevca od profesionalne smučarske kariere smo se z njegovim očetom Božidarjem pogovarjali o tej prelomnici najstarejšega sina v družini Prevc, pa tudi o občutkih, strahovih in podpori staršev na tekmovalni poti smučarske legende. Kot pravi Božidar Prevc, skoki niso nevaren šport, uspe pa tistim, ki sledijo navodilom trenerjev. Ob tem prizna, da k športnim uspehom pripomorejo tudi geni. Nekoč je skakal tudi sam in to na skakalnici, ki jo je zasnoval znameniti inženir Stanko Bloudek. Petrovega očeta smo v natrpanem "medijskem" urniku zmotili v Planici, kjer poteka finale svetovnega pokala v smučarskih skokih in nastal je tale zvočni zapis.
V teh dneh, ko denimo poteka ljubljanski festival Bobri, je tudi lutkovna umetnost v središču gledališke pozornosti, posebno danes na Svetovni dan lutk. Zato danes bolj na stežaj odpirajo vrata tudi lutkovne hiše, v katerih, kot je v mednarodno poslanico zapisala v Mostarju rojena lutkovna ustvarjalka Ines Pašić: » ...lutkarji opravljajo enega najskromnejših poklicev, ( ... ) ko animirani predmet razkrije spomine, ki bivajo v nas, se prikrite skrivnosti prikažejo v igri luči in senc, se naš zgodovinski čas zaobljubi brezčasnosti. Iz izkušenj in prakse s to čudovito umetnostjo pa vem, da so lutke luč v temi, sonce za oblaki človeške tragikomičnosti«. Slovensko je spisal igralec in animator Miha Bezeljak, član Lutkovnega gledališča Maribor. O poslanstvu lutke razmišlja tudi predsednica Unime Slovenija in članica Lutkovnega gledališča Ljubljana Martina Maurič Lazar, ki »v sivih tonih sedanjosti prepoznava čisto vezivo lutk«. Več Magda Tušar, v združenih prispevkih za Prvi in Ars.
Na hrvaškem političnem prizorišču je zelo pestro. Toliko grobih in ostrih besed, kot smo jih slišali včeraj iz ust visokega politika, redko slišimo. »Na koncu bom premier, a tej bandi ne bom povedal kako, je, ko je izvedel za odločitev ustavnega sodišča, dejal hrvaški predsednik Zoran Milanović. A tudi premier Plenković ni skoparil z besedami. Razmere je ocenil z besedami: gre za poskus mini državnega udara. V živo se je javila dopisnica iz Zagreba, Tanja Borčič Bernard.
Kljub temu, da smo vstopili v nov marčevski teden, se bomo v naslednjih minutah še malo ozrli v prejšnjega, ki je prinesel Teden možganov, slovenski dan možganov, pa tudi svetovni dan spanja. Teden možganov 2024 sta v zvok ujeli Vida Léstan in Mojca Delač, ki vas še enkrat prav lepo vabi, da možganskim vsebinam na Prvem sledite vsak teden v letu, ob četrtkih ob 7.35, in če imate kakšno zanimivo možgansko vprašanje, nam ga sporočite!
Vsako leto meseca marca finančne ustanove zaznamujejo svetovni teden denarja, tokrat na temo Zavarujte svoj denar, zaščitite svojo prihodnost. Tudi tokrat pripravljajo razne programe in predavanja z namenom širjenja finančnega izobraževanja ter izboljšanja finančne pismenosti. Poznamo različne vrste pismenosti. Poleg med drugim bralne, matematične in naravoslovne je tu še finančna pismenost. Finančnih odločitev, ki jih mora sprejeti posameznik, je vse več.
Kje ste si privoščili nedeljsko kosilo? Doma? Morda v kateri od slovenskih gostiln, ki ponujajo domače ali tradicionalne jedi? Verjetno ste imeli težave z iskanjem slednjih, saj je tradicionalnih slovenskih gostiln vse manj. Zakaj, so se pred kratkim na turističnem forumu spraševali člani Društva turističnih novinarjev Slovenije.
Ob današnjem svetovnem dnevu pravic potrošnikov so se predstavniki potrošniških organizacij, ministrstev in nevladnih organizacij v Ljubljani pogovarjali o tem, ali je trgovinska politika Evropske unije združljiva z zelenim dogovorom. Med drugim so menili, da smo si v državah članicah zastavili ambiciozne cilje na poti zelenega prehoda, ki pa jih nismo razširili izven meja. Zato bo potrebno izboljšati vsebino trgovinskih sporazumov, pri tem pa ne pozabiti na potrošnika, ki potrebuje preproste, priročne in cenovno dostopne trajnostne izbire. Nekatere poudarke razprave je povzela Simeona Rogelj.
Danes obeležujemo že 17. svetovni dan spanja, ki tokrat poteka pod sloganom Enake pravice do spanja za globalno zdravje. Namenjen je ozaveščanju javnosti o pomenu spanja za zdravje ter preprečevanju in obvladovanju motenj spanja. Na Kliniki Golnik, kje imajo največji spalni laboratorij v Sloveniji, se že dve desetletji ukvarjajo z diagnosticiranjem in zdravljenjem motenj dihanja med spanjem. Na leto obravnavajo 1700 pacientov. V Ljubljani pa danes in jutri poteka simpozij o spalni apneji z mednarodno udeležbo, kjer bodo predstavili klinične primere in novosti pri zdravljenju bolnikov z obstruktivno spalno apnejo. Zdravnica Kristina Ziherl iz Klinike Golnik je v pogovoru z Aljano Jocif najprej predstavila motnje spanja, ki so javni zdravstveni problem.
Mesec marec mineva v znamenju pozivov k enakim pravicam žensk – pa tudi v znamenju analiz še ene pretople pretekle zime. Da se planet segreva, je znano zadnjih nekaj desetletij, a znanstveniki so posumili, da se to utegne zgoditi, že več kot stoletje in pol nazaj. Šele leta 2010 pa je bilo naključno odkrito, da je hipotezo o možnosti segrevanja podnebja zaradi toplogrednih plinov prva oblikovala ženska. Američanka Eunice Newton Foote leta 1856 svojega članka niti ni smela sama javno predstaviti.
Društvo za pomoč pri obolenjih ščitnice Metuljčica to vabi na Dan ščitnice. Zakaj je pomembno osveščati o boleznih ščitnice, kako društvo pomaga bolnikom, pa tudi o zdravljenju in življenju z boleznijo ščitnice, razlaga Klavdija Eržen, podpredsednica društva in vodja ljubljanske skupine. Program ob dnevu ščitnice se bo v soboto odvijal v dvorani četrtne skupnosti Trnovo na Devinski 1b v Ljubljani od 8.00 naprej.
Med 15. in 17. marcem bodo v Rusiji potekale predsedniške volitve. Gre za osme predsedniške volitve po vrsti, ki pa ne bodo prinesle presenečenj. Vladimir Putin bo zagotovo ostal predsednik. Se pa zastavlja vrsta drugih vprašanj. Kaj se je zgodilo z edinim opozicijskim kandidatom Borisom Nadeždinom, ki ne sme kandidirati? So v luči nedavno umrlega opozicijskega voditelja Navalnega možni protesti? Kako pravzaprav poteka predvolilna kampanja in koliko vojna z Ukrajino vpliva nanjo? Sveže informacije prinaša naša moskovska dopisnica Vlasta Jeseničnik.
Že nekaj časa odmevajo objavljeni podatki s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je bilo v letu 2023 v slovenskih porodnišnicah 613 porodov manj kot leto prej. Ocenjeno je, da se je lani rodilo malo več kot 17.000 novorojenčkov. To pomeni, da bi se lahko v letu 2023 rodilo najmanj otrok odkar se spremlja te podatke. Hkrati pa podatki Eurostata kažejo, da je decembra 2023 presežna umrljivost v Sloveniji znašala malo več kot 21 odstotkov, kar našo državo uvršča v sam vrh držav EU. So ti podatki kakorkoli povezani? Več v pogovoru z demografom in ekonomistom dr. Jožetom Sambtom.
Ob mendarodnem dnevu žensk so na povabilo zunanje ministrice Tanje Fajon Slovenijo obiskale tri ugledne mirovnice iz Izraela in s palestinskih ozemelj. Medtem ko izraelske slie nadaljujejo silovite napade na Gazo in gre za najhujši konflikt v zadnjih nekaj desetletjih, se organizaciji Women Wage Peace in Women of the Sun, ki ju predstavljajo mirovnice, skupaj zavzemata za končno vzpostavitev miru ter skupno prihodnost v tej nemirni regiji.
Neveljaven email naslov